Moj prvi spomin na Andreja je dan njegove poroke z Marijo, mamino sestrično, nekega lepega in vročega poletnega večera. Takrat sem bil še otrok, komaj šest let star, ampak se zelo dobro spominjam te poroke, ker je bila prva, na katero sem bil povabljen. Ponavadi nimamo veliko spominov iz tako mladih let, vendar mi je prijetno in veselo vzdušje praznovanja tistega dogodka ostalo močno vtisnjeno v spomin. Otroci smo celo noč tekali okrog, in nikoli ne bom pozabil koliko NOEL sladolednih lučk (helados »en palito«) smo pojedli. Dobro se spomin, da smo se vrnili domov, ko se je že danilo, kar je bilo zame nekaj, česar še nisem doživel. Takrat sem že začel opaziti pri Andreju tisto, kar ga je spremljalo celo življenje: njegovo izjemno družabnost in njegov dobrovoljen značaj. Brez dvoma je k temu pripomoglo njegovih 40 let izkušenj kot prodajalec, vedno na poti pri strankah po vsem Buenos Airesu. »Un tipo con calle«, pravimo v Argentini.
Najbolj pomembno zame pa je to, da sem spoznal njegovo najboljšo plat, ker je bil v krogu družini najbolj sproščen in zabaven. Da si lažje predstavljate, bi lahko omenil naše počitnice v Cordobi. Bile so res nepozabne. Takrat je Andrej imel svetlo modri Fiat 600. Ko danes vidim parkiran kakšen Fiat 600 se vedno približam in ga natančno opazujem, ker mi še vedno ni jasno, kako je lahko Andrej vanj stlačil vso družino in jih peljal tako daleč z vso prtljago vred. Štiri družine smo skupaj počitnikovale, in ker nas je bilo toliko in smo si bili tako različni, imamo nešteto anekdot, ki bi se lahko primerjale s tistimi družine Campanelli nedeljskega televizijskega sporeda tistega časa. Za primer bom opisal eno naših klasičnih anekdot: »asados« v Los Paredones, kjer smo šli čisto do konca poti, da nas nobeden ni slišal. Mlajši smo preživljali cele dneve v vodi in od daleč poslušali glasni smeh naših staršev, ki so se zabavali s svojimi zgodbami, še posebej, ko so se moški pretvarjali, da so pijani. Spominjam se uboge Tomažinove mame, kako jih je presenečeno, skoraj prizadeto gledala. V teh stvareh je bil seveda Andrej tisti, ki je prižgal iskro. Povedati pa moram tudi drugo plat, namreč, da ni bilo niti ene cerkve v okolici, ki je ne bi obiskali in v njej peli Marijinih pesmi. Domačini so kar gledali in občudovali. Bili so res izjemni glasovi. Seveda, z Andrejem na čelu to ni bilo težko. Ob večerih pa, po koncu večerje pri Hanželiču, je cela skupina, kot v nekem svetemu obredu, odnesla svoje stole na vrt pod borovce in tam pela narodne in ljudske pesmi, v spokojni podeželski noči pod zvezdnatim nebom. Težko bi vam opisal občutke, ki sem jih doživljal, ko sem jih videl in slišal peti. Na njihovih obrazih se je videlo, da je šlo za močne vezi, spomine na njihovo otroštvo v Sloveniji, njihovo popolno povezavo s stvarmi in nostalgijo, ki je tisti, ki se nismo rodili v Sloveniji, ne bomo morali nikoli dojeti na isti način. Vem, da nisem mogel takrat občutiti istega, kar so oni občutili v tistih čarobnih nočeh, ampak že samo misel na to me gane.
Andrej je nedvomno to zelo dobro razumel, kajti njegovo življenje je bilo pravi apostolat pesmi, če to sploh obstaja. Bil je stalni promotor te posebne, zanj tako osebne umetnosti. Ko je vodil zbor je bil kar precej strog, ampak le zato, ker je imel vedno v mislih nekaj več. Na svoj način se je zavedal, da so vaje bile le sredstvo, ki je vse prisotne povezovalo bolj kot karkoli drugega. “Ajde fantje, dejmo eno zapet”.
Slika, ki sem jo izbral, za dopolnitev tega članka, odseva njegov odnos in duh. Vedno z iskrico v očeh in pripravljen na šalo. Vedno na mestu, ekstrovertiran in smešen. Urejen in uravnotežen. Malokrat smo ga videli jeznega. Bil je tudi tekmovalen, predvsem pri nogometu. Tak je bil in takega se ga bom vedno spominjal. Ker zaradi trenutnih razmer nismo mogli spremljati družine drugače, kot po telefončku, sem jim lahko sporočil, da bom imel samo lepe spomine nanj, ker je res tako. Ta obraz, ki ga vidite na sliki, je isti, ki ga boste vsi videli naslednjič, ko se snidemo v Očetovi hiši. Videli ga bomo znova s svojo preprosto in nalezljivo nagajivostjo.
Sedaj pa moramo preboleti ta trenutek slovesa in se okrepiti ob njegovem zgledu in vztrajnosti. Andrej je vse življenje sadil, in to se lahko opazi pri njegovi družini. Če obstaja nekaj, kar Slovenci res znamo, je to zbiranje ob petju, in za to so zaslužne osebe, kot je bil Andrej.
Ta članek ne sme biti žalosten, ker smrt ni žalostna odkar jo je Gospod na križu premagal. Večno življenje si zaslužijo vsi dobri ljudje, kajti Bog nas kliče k Božji gostiji, in ta prehod je lahko samo obljuba radosti. Čeprav nam Sveto pismo ne ponuja jasnega odgovora o tem, ali angeli res pojejo, mislim, da gre le za semantično kratkovidnost, kajti Bog je ustvaril človeštvo s prirojenim občutkom za glasbo in petje, še posebej, kar se tiče češčenja. Zato ne dvomim v to, da Andrej s svojim neutrudljivim navdušenjem že zbira duše: “Ajde, dejmo eno zapet”!
Jože Lenarčič
