Cristian, na prvem mestu hvala za dobro voljo in za čas, ki si si ga vzel za ta pogovor. Bralci Svobodne Slovenije te že poznajo -leta 2018 si nam dal obširen intervju -, zato se bomo potrudili, da ne ponavljamo vprašanj.

→ Koliko časa že igraš v argentinski reprezentanci?

Že 14 let sem član argentinske reprezentance, najprej 3 leta pri mladincih in nato 11 let pri starejši reprezentanci. Prvič sem nastopil leta 2010.  

→ Kateri trenerji so bili za tvoj napredek najpomembnejši in zakaj?

Zelo pomembni so bili gotovo moji prvi trenerji v šoli Monseñor Solari, kjer sem se začel zanimati za odbojko. Humberto Bonaccorsi in Leonardo Ferreyra sta me naučila osnove in vrednote tega športa. In seveda Juan Manuel Cichello, ki je bil moj trener v mladinskih reprezentancah skozi tri leta, pa tudi v prvih letih kot profesionalni igralec v Villa Marii, Cordoba. Ti trenerji so me veliko naučili v prvih časih, pa tudi potem, da sem lahko postal profesionalni odbojkar.

→ Kateri izmed igralcev so ti bili za zgled?

Za zgled mi je bilo več igralcev, že od otroštva mi jih je kar nekaj ugajalo. Če pa bi moral izbrati, bi izbral Marcosa Milincovića. Njegova napadalna moč mi je bila vedno najbolj všeč. In Giba, nekdanji igralec brazilske ekipe, ki je – kljub temu, da za področje odbojke ni bil zelo visok – imel odlično  tehniko in je s to tehniko nadoknadil pomanjkanje višine in je lahko enakovredno igral na najvišji ravni.

→ Kako se je argentinsko moštvo pripravilo na Olimpijske igre?

Priprave na te igre so bile zelo naporne, bile so intenzivne. Že na začetku smo si zadali cilj, da domov prinesemo medaljo. Vedeli smo, da je to težak gol, oddaljen cilj, a smo se tako  fizično kakor tudi tehnično zelo trdo pripravili. Več kot 80 dni smo preživeli izven Argentine na prijateljskih turnirjih in se pripravljali na velik športni dogodek leta. Tako, psihično je bilo težko, bilo je intenzivno, vendar je bilo vredno napora.

→ Stari rek pravi, da “Pomembno je sodelovati, ne zmagati”, a je vendar vsa Argentina želela, da bi dobili medaljo. Kako vam je uspelo obvladati tesnobo in pritisk?

Menim, da je zelo pomembno upoštevati, da so tesnoba, pritisk in nervoza prisotni, zlasti na vseh olimpijskih tekmah, saj je vsaka veliko vredna, pa najsi bo to v prvi fazi  skupinskega tekmovanja ali pri izločilnih bojih v play-offu. Zato se mi zdi, da mora biti igralec mentalno pripravljen, da se s tem sooča: zaupati mora, da telo že zna narediti tisto, za kar se je tako intenzivno pripravljalo, globoko zadihati in pustiti telesu, da naredi svoje.

→ Razumljivo je, da ni vedno mogoče zmagati, pa čeprav ste odlično igrali in na igrišču pustili res vse, kot se je zgodilo danes proti Franciji. Kako ekipa “pozabi” na poraz in se osredotoči na naslednjo tekmo?

Poraz proti Franciji je bil nedvomno zelo hud udarec, saj smo bili prepričani, da lahko pridemo do finala in borbe za olimpijsko zlato. Vendar se ni zgodilo tako. Vedeli smo, da ni časa za žalovanje. Naš namen je zato bil ta, da čim prej zamenjamo čip, ker nismo imeli kaj dosti časa do tekme za tretje in četrto mesto, za olimpijsko stopničko, za medaljo. Zato smo morali čim prej zamenjati čip, pozabiti na poraz, in pri tem uporabiti vse tiste stvari, ki se nam niso izšle, jih obrniti in jih uporabiti v igri za tretje in četrto mesto.

→ Kako poteka rutina običajnega dneva v olimpijski vasi?

Običajna rutina je ta, da vstanemo, odidemo v olimpijsko jedilnico, kjer si vsi športniki delijo obroke, tako zajtrk, kosilo, malico in večerjo. Pri tem vedno naletiš na kakšnega znanega igralca in se poskusiš z njim fotografirati. Vsak dan je treba tudi trenirati, zjutraj ali popoldne. Z avtobusom se peljemo na stadion, določen za treninge, kjer nam dajo približno 2 uri časa za trening z žogo. V popoldanskem času se vedno zbiramo z argentinskimi športniki iz drugih disciplin, in se pogovarjamo o njihovih tekmah, njihovi pripravi, kako se počutijo, in tako popoldneve preživljamo ob mateju -vsak ima svojega- in v pogovorih o športu. Ob večerih se zbiramo s fanti, da si ogledamo kak film ali preživimo nekaj časa skupaj, vsak s svojimi stvarmi. Tak je običajen dan v olimpijski vasi.

→ Kako  koronavirus Covid-19 vpliva na olimpijske igre? Kakšne omejitve imate? Katere so največje razlike z olimpijskimi igrami v Riu?

Covid je velik dejavnik v teh igrah, saj je znotraj olimpijske vasi veliko omejitev: ne smemo vstopiti v stavbe, ki so namenjene reprezentancam drugih držav, pa seveda omejitve, ki jih vsi poznamo: socialna distanca, alkoholni gel, stalno umivanje rok. Ni dovoljeno, da bi se družiti z disciplinami iz drugih držav ali da bi zapustiti olimpijsko vas, ne moremo gledati  tekem drugih športov, vse to so stvari, ki smo jih lahko brez težav počeli na drugih olimpijskih igrah. Na prosti dan, ko nimamo treninga, ne smemo iti na ogled mesta, moramo ostati zaprti v olimpijski vasi. Vsak dan smo opravljamo teste sline, zjutraj, obvezno. Obvezna je tudi uporaba maske. Mislim, da je to največja razlika z drugimi olimpijskimi igrami: biti zaprt v olimpijski vasi in imeti prepovedano hoditi drugam, n.pr. spoznati mesto. Vsekakor je vse zelo nadzorovano, da se le nič ne zgodi.

→ Čeprav se vprašanje ponavlja, ga le moramo postaviti: bi nam povedal kakšno anekdoto iz olimpijskih iger v Tokiu?

Kot anekdoto, nekaj smešnega, bi lahko povedal, da smo imeli v olimpijski vasi nekaj koles, ki smo jih uporabljali za prevoz od stavbe vsake države do jedilnice. V zadnjih dneh, ko je bilo koles zelo malo, smo vedno vzeli kolesa iz drugih zgradb, v našem primeru smo si jih radi ‘izposodili’ iz stavbe Združenega kraljestva, Z njihovimi kolesi smo se vozili v jedilnico ali kam drugam in jih nato kje pozabili… 

Pogovor s Cristianom je potekal tik pred zadnjo tekmo, v kateri je argentinska odbojkarska reprezentanca v južnoameriškem dvoboju premagala Brazilijo in si priborila olimpijski bron. Zaslužena krona za to skupino športnikov, ki je dokazala, kaj vse se lahko s treningom in skupnim delom doseže.

Čestitamo, Cristian za ta ogromen dosežek!