Kar nekajkrat sem s klanca nad Kladjem, ko sem imel pot proti Bevkovemu vrhu, gledal pod seboj izjemen prizor. V dolini Cerkno, zadaj Porezen in Kojca, pod njima pa kup vasi, ki jih še ne poznam. Pogled v zemljevid je dal idejo, da se odpraviva čez Kladje v Cerkno in od tam po vaseh pod Poreznom in Kojco in to tako, da se na koncu spustiva v Hudojužno v Baški grapi in si po dvigu iz grape še malo ogledava izjemno lepi vasici Stržišče in Kal pod Črno prstjo, kjer že dolgo nisva bila.
Dan na polovici avgusta se je rodil kristalno čist in kar je bilo oblakov na nebu, so bili le za dekoracijo.
Pojdite z nama in lepo bo še vam.
.
Skozi Škofjo Loko in Poljansko dolino naju vodi pot in naredil bi greh, če ne bi vsaj za malo časa zapeljal do Visokega. Tu je tako lepo, pa vseeno v katerem letnem času.
.
Pravzaprav razmišljam, če ne bi bilo vseeno, ko bi šla v avto po odejo in obsedela na beli brežini pred slapom Poljanske Sore kar ves dan…
.
Nadaljujeva skozi Sovodenj, čez preval Kladje …
.
… in v Cerknem zavijeva desno …
.
… in kmalu ob cesti zagledava napis ZAKOJCA, ki je nekak današnji cilj poti čez hribe do Baške grape.
.
Tega sv. Jošta že dolgo opazujem z nasprotnih hribov, kako se lepo sonči nad skalami in nad dolino nad Cerknim.
Pa pustiva avto nižje ob kmetiji in cesti in se peš odpraviva na ogled tega razglednika.
.
In kar vidiva s pred cerkve, je izjemno lepo. Najbolj pa mi dajo misliti ti mogočni kozolci, ki jih je tu še veliko več, kot v notranjosti Slovenije. Tam kar tekmujemo, kdo jih bo v Butalah slovenskih več podrl!
.
Cerkev je zaklenjena, pa vseeno nekaj iztržim skozi okno. Na tabli zunaj piše, da je bil tu odkrit del freske, ki je sličen Mrtvaškemu plesu v Hrastovljah.
.
Na poti v dolino najdem majhen čudež. “Taužentrožo”, ki je nisem našel že dolgo. Nazadnje pred leti ob izviru Tolminke visoko v gorah.
V dolini smo vso dokončno in za vedno pobrali in poruvali za razno razne “jegermajstre” in še kaj podobnega nepotrebnega.
Kar delamo, delamo po načelu:
VAŽNO, DA IMAM JAZ, PA ČE NIKOLI VEČ TEGA NE BO NIHČE VIDEL!
Kaj bodo o nas, EGOISTIH BREZ SRAMU
IN TATOVIH NAŠE NARAVE,
mislili vnuki in pravnuki,
nam tako ni mar!
.
IZLOŽBENO OKNO
Narava je
kakor artikel v izložbi,
ki tam je ,
da gledaš ga,
za hip postaneš.
Za vse je,
ki tu smo,
ki bili so
in pridejo za nami.
In ni ,
ni tu zato,
da si jo kupiš
in zase
vzameš !
Janez Medvešek
.
Naslednja vas na seznamu so Poče. S tu je eno od izhodišč na Porezen, ki je iz vasi oddaljen 2 uri hoda. V vasi je kar nekaj avtov potepinov, ki so se podali na vrh.
.
Med lepo obnovljenimi in novimi hišami najdem ta mali zakladek, ki priča o arhitekturi teh koncev na Cerkljanskem.
.
In greva naprej skozi Gorje, kjer je nekaj prav lepih starih mogočnih hiš v smeri proti Zakrižu. Premalo imam v pps – u prostora, da bi dal vanj vsaj nekaj iz vsake vasi.
Škoda …, ko je toliko lepega ob poti …
.
V vasi Zakriž najdeva tablo z zanimivostmi v vasi. Najstarejši vodovod na Cerkljanskem je nekaj posebnega, pa stara paštba – sušilnica sadja prav tako …
.
… in malo nad vasjo je v kamen izklesana in z betonom ojačana velika odprtina, …
.
… ki je ni in ni konca. To so mogočni ostanki italijanske Rapalske meje. In velika dvorana, po kateri bi lahko peljal velik tovornjak, ima na sredi še en krak dvorane. Vse je očiščeno, negovano … Tu se odvijajo tudi kulturni dogodki. V vasi naj bi bile štirje taki vojaški objekti.
.
Na prevalu ustavim. Tako zanimivega kozolca že dolgo nisem videl.
.
Pot se razdeli na smer Zakojce in Raven. Pa zavijva še v Ravne, ki jih gledava že dolgo s hribov na oni strani doline. Skozi vas pelje krožna pot in je ogled zanimiv.
.
In ob poti najdem tega lepotca. Bomo mi, Slovenci, kdaj doumeli, da imamo KOZOLCE, ki so NEKAJ TAKO POSEBNEGA, KAR NIMA NIHČE NA SVETU?
.
Vrneva se na preval in križišče in nadaljujeva v smer Zakojce. O, tu se pa “ta lepo” šele pričenja. Na koncu planote zagledam v gozdu križ, do katerega pelje travna pot.
.
Razkošje, mar ne? Praznik je danes, Marijino vnebovzetje. Ceste so zatrpane z avti po vsej Domovini v vse smeri, midva pa sva sama. Nikjer ni nikogar. Ja …, to je praznik!
Mir, modrina neba, petje ptic in lepote, ki jih je božja roka tako na gosto posejala po vsej naši Domovini.
.
Na samem robu planote, ki se kot kljun izstopajoče dviga nad dolino, so krajani postavili mogočen križ. Na tabli piše, da je tu nekje že v antiki stal križ, ki je služil popotnikom za smerokaz, ko so prihajali iz Furlanije preko tolminskega na cerkljansko in naprej na kranjsko. Od tod tudi vasi ime.
.
Nekaj časa še martinčki čakajo, potem pa se razbežijo, kot bi vrgel kamen med golobe, vsak v svojo smer.
.
Razgled od tu je izjemen. Vidi se velik del poti, ki sva jo danes že obdelala.
.
Hja …, spomini … Ko sem bil nedaleč od tu, v Tolminu v vojski, smo se peš po marših klatili po teh pokrajinah. Ko bi imel takrat s seboj fotoaparat, bi poslikal bisere, ki jih sedaj ni več. Skorajda vsi seniki so bili pokriti s slamo, pa koliko hiš po revnih hribovskih vaseh prav tako.
In senikov tu ne prešteješ, toliko jih je, pa kozolcev ravno tako ne. In danes tu ob cesti najdem še enega. Enega in edinega na vsej poti, ki ga še prekrivata slama in zelen mah.
Pravljica, ki jo sanjam in tu jo še lahko primem …Pa ne več za dolgo …
.
Nadaljujeva pot …Jesenica je naslednja vas. Če bi se tu peljal čez nekaj časa, bi iz tega lahko naredil razglednico vasi. Mogočna kašča bo kmalu zasijala v vsej svoji lepoti. O, so še trdi pri nas ljudje,ki imajo še čut za lepo in staro!
.
In le nekaj sto metrov naprej me ob mogočni hiši, kakršnih je po cerkljanskem mnogo, pričaka drugačna sicer
lepa slika. Komajda se še kamnit okenski okvir drži v steni starega objekta, ki jo premik zemlje že razdvaja na pol.
Danes in nikoli več! Naslednjič bo tu le še kup brezobličnega kamenja …
.
Mogočne hiše … Kot kje v Tirolih, kjer so živele ogromne družine in v gornjih nadstropjih kupi hlapcev in dekel.
In največkrat za te lepotice velja pravilo, da jih je nekdo sposoben naredil, naslednik je v njih živel in tretji rod jih pusti propadati. Nič ni na tem svetu večnega …
.
S ceste zavijeva na poti tudi v vas Orehek. Tipi zgradb se po teh koncih ponavljajo. Veliko je polkrožnih vrat, urejenih dostopov do gornjih nadstropij, navadno so zgradbe še ožje in višje, kjer je prostora v bregovih malo …
.
Na začetku vasi je nekdo prenovil star kozolec, da ti požene od veselja kri po žilah.
.
NI PREPOZNO…
Ne podrite
vseh
kozolcev,
ljudje…!
Kozolci so duša
te naše krajine.
So z njimi ozaljšane
strmali, ravnine…
brez njih
bomo kakor šablone enaki,
kot so v kasarnah
v vrsti vojaki…
Ne podrite vseh
kozolcev, ljudje…!
So moji in tvoji
in NAŠI, se ve!
So v okras domovine
in naše krajine,
naj dalje žive
in dom naš krasijo,
dokler tu živijo
SLOVENSKI LJUDJE!
Janez Medvešek
.
Vmes je še ob poti podtabla Kojca, ki je očitno del večjega naselja in nad vasicami se vije mogočen raven greben Kojce, ki se tu v Bukovem počasi spušča v Baško grapo in ga pot polkrožno zaobide na drugo stran v vas Zakojco.
Zvonik cerkve je bil še viden iz onih bregov okoli Bevkovega vrha, dalje se pa ni več videlo vasi.
.
Velika gostilna sredi vasi sameva prazna, le še napis na vratih priča svojo zgodovino o mogočni hiši. Avtobus čaka, da bo zjutraj peljal delavce v dolino na delo. Iz dimnikov se kadi in prijetno diši po vasi.
Praznik je in malo čez poldan je ura … Ustaviva se še pri cerkvi in si kakor povsod ogledava pokopališče in priimke na njem.
.
Malo naprej iz vasi je križišče. Leva pot pelje v Baško grapo in desna naprej v Zakojco. Ob poti stoji tabla, ki spominja na film NA SVOJI ZEMLJI, ki so ga del posneli tudi tu.
“Stane, glej jo našo grapo!”, piše na tabli …
Hja, Primorci so doživljali drugačno vojno, kot ostali po Domovini. Njih je že desetletja tlačil italijanski škorenj!
.
“ … glej jo našo grapo …”
Vasice so posejane na tistih komajda še mogočih ravneh, ki so jih predniki iztrgali bregu in spodaj vodam. Tu je še nebo omejeno …
.
Le še malo naprej ob cesti, ki pelje v Zakojco, je levo odcep za Hudojužno in Bevkovo domačijo, ki je malo ven iz Zakojce. Potem zavijeva tja. Nad Zakojco pa se na levi košati mogočen Porezen, ki mu na zahodnem pobočju dela družbo zanimiva dolga koča, ki je nastala na starih temeljih italijanske kasarne.
.
Ustaviva in parkirava v Zakojci. Iz kmečkega turizma pri Flandrovih tako mamljivo diši. Pozneje zavijeva tja, ko si ogledava vas. Tu sva že bila. Davno, verjetno še z malim Yugom …
Takrat so bile še vse ceste makadamske …
.
Lepo je urejeno središče vasi. Krasijo ga mogočna domačija, sušilnica sadja, stara kašča, urejen vrt …
.
Malo naprej se cesta spusti v spodnji del vasi, jaz pa zavijem h kozolcu, ki ga tako lepo osvetljuje sonce. Škoda le, ker se na slemenu skozi streho že vidi modro nebo …
.
Malo je bilo včasih kmečkih hiš,
ki niso imele sušilnice sadja.
To je bila nuja za preživetje
čez hudo in dolgo zimo.
In malo naprej je še tak vodnjak,
da se veriga, na katero je pripeto vedro,
navija okoli okrogle lesene osi,
katero poganja človek s kolesom ob strani.
Danes samo odpremo pipo
in voda samoumevno priteče.
.
Po ogledu zavijeva v kmečki turizem Flander. Ljudi je že manj, mizo dobiva v hiši.
.
Dekle, ki streže pove, da ni ostalo skoraj nič od kosila. Lahko pa dobiva žlinkrofe z mesno omako ali ocvirki. Zadetek v polno! Še prideva!
.
In se odpraviva proti dolini, v križišču zavijeva desno za Bevkovo domačijo. Pri Flandru bi lahko dobila ključ in vodstvo, pa … Drugič …
.
Skozi okno naredim posnetek in vsaj za silo vidim dom našega pisatelja, pesnika in časnikarja Franceta Bevka (1890 – 1970). Kdo se ne spomni njegovega Kaplana Martina Čedrmaca, Pastircev, Pestrne, Petra Klepca, Grivarjevih otrok …
.
Od hiše naprej pelje v dolino makadam. Ob poti najdem zanimiv kozolec, ki je nekoč stal ob pašniku, sedaj pa ga je že zajelo grmovje in skrit v gozdu čaka svoj konec …
.
Le malo naprej je od vsega kozolca ostal le še glavni steber, ki ga je v zanimivo obliko oblekel bršljan. Kamnito drevo …
.
Pot naju vodi čez potok in kmalu sva ob progi, hudourniški Bači in cesti v Hudijužni. Ustavim zaradi tega lepega motiva. Ko doma pogledam v etimološki slovar Marka Snoja, ta razlaga, da je nad vasjo pomol, kjer je sonce najprej “ojužnilo”, stopilo sneg.
.
Nadaljujeva pot v smeri Petrovega Brda in pri oznaki ob cesti za Stržišče in Kal zavijeva levo. Pot se dviga skozi gozd in ko se odpre, stoji pred nama velika tabla s slikami in podatki o vaseh pred nama. Zadaj za tablo pa se razprostira cvet slovenskih nebes! Stržišče, Kal in nad vsem Črna prst.
.
ZAKLADI NARAVE
Kaj mi zemeljska
bo krama,
ki mi jo
lahko
vsakdo ukrade … !?
Moje je,
česar tat
ne mara.
Rad imam
zaklade
matere
Narave!
Janez Medvešek
.
Če sem samo zaradi teh izjemnih motivov danes šel tako daleč od doma, sem zmagal!
.
Stržišče je lepo obnovljeno in vidi se, da gre vas naprej.
.
Tisti, ki prisegajo na v celofan zavite sosedove loge, si tu lahko malo ugriznejo v ustnice. Ta slikovita krajina tu je smetana na torti Slovenije.
.
Cerkev sv. Ožbolta stoji med obema vasema. Tudi pokopališče ima, ki je polno priimkov Bizjak, Kikelj, Beguš, Čufer, Munih, Torkar …. Tudi sem so bili v 13. stoletju naseljeni Tirolci, ki so bili navajeni življenja doma v še višjih vaseh.
.
Ker je pobočje pod Črno prstjo pozimi plazovito, so ti ljudje znali postaviti vasi na pozicije, ki jih plazovi niso ogrožali. Njiv, ki so nekoč dajale hrano in so zavzemale najlepše osončene pozicije nad vasema, skorajda ni več. Le kak vrtiček še kje stoji.
.
In le malo naprej in še malo višje leži vasica kal, s kjer vodi planinska pot na Črno prst. Dve uri hoda naj bi bilo do vrha. Tudi tu je kar nekaj hiš obnovljenih in vas ne propada. Mogočen vodnjak še vedno deluje sredi vasi.
.
Kako so bili včasih lepi ti kmečki dvori. Če se je le dalo, so jih okrasili s kakimi lepimi ornamenti in marsikatero hišo sta pred vsem hudim v niši varovala Marija ali sv. Florijan.
.
Peš prehodiva in preiščeva obe vasi in lepo nama je. Zatem se spustiva v dolino in pot nadaljujeva skozi v ozko tesen postavljeno Podbrdo.
.
Malo naprej od Podbrda stoji ob cesti odličen lokal Brunarica slap in ustaviva se na kavi in gibanici. Komajda še najdeva prosto mizo, toliko je ljudi in kar dobiva na mizo, je zelo dobro. Naslednjič se tu ustaviva na ribah!
.
Čaka naju le še pot domov čez Petrovo Brdo, Zali log, Železnike, Selca, do Škofje Loke in naprej. Nekako sem vedel, da naju ob tej poti čaka toliko lepega, kar pa sva našla in videla, naju je presenetilo. Tu sem našel kup lepih kozolcev, zanimivih hiš, lepe krajine, razgledov, zanimivosti in motivov, ki jih ne najdeš vsak dan. Ni to neka “božja pot”, kjer se vijejo kolone potepinov. In to je tisto, kar iščeva. Lepot, miru, presenečenj in izjemnih motivov je tu v izobilju.
In, mar ni to tisto, kar iščemo vsi, ki smo zvedavi, na svojih poteh?
Najlepši biseri so skriti tam, kjer ni množic in jih najdejo le tisti, ki jih iščejo.
Hja …, ob avtocestah ni mamljivih jurčkov, mar ne?
Srečno vsem na tej lepi poti!
.
Besedilo in fotografije …….. Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano
Narejeno v prvi tretjini kimavca, septembra 2019
janez.medvesek@gmail.com
