Kljub slabemu vremenu je prišlo kar precej prijateljev, članov in gostov na naše praznovanje v Karapačaj. Nedelja 7. maja je bila siva in pusta (potem še deževna), a vzdušje je pa bilo enkratno.
Najprej smo se zbrali na dvorišču doma za dviganje argentinske in slovenske zastave ob petju himen. Sledila je sveta maša ki jo je daroval naš dušni pastir dr. Jure Rode, za žive in rajne rojake iz okraja.
Navzoče smo po sveti maši pogostili z medico in slaniki, medtem so pa mladi pripravili dvorano za kosilo. Letos smo dobili novo skupino za kuhanje, in sicer gospo Lučko Pirc s sodelovanjem sester Mojce, Monike in Marjane. Izkazale so se kot res dobre kuharice: na mizah smo imeli celo “Meni” kjer je bilo napisano kaj bomo dobrega jedli …. Lepa zamisel pač!
Prišla je napovedana ura za popoldanski program. Najprej je pozdravil predsednik doma, g. Franci Žnidar in povedal katere dejavnosti se vršijo v domu; sledil je pozdrav podpredsednika Zedinjene Slovenije, g. Andreja Goloba ki je čestital k našemu slavju; končno pa še pozdravne besede predstavnice Veleposlaništva Republike Slovenije v Argentini, ge. Petre Česen.
Na vrsti je bila veseloigra “Butalci”, Frana Milčinskega, v izvedbi našega karapačajskega Odra. Butalci so prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne, čeprav so v resnici precej omejeni. Neprestano tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja, Tepanjčani. Pri tej igri, v režiji g. Frida Klemena in g. Jožeta Jana, so sodelovali: Jože Jan, (prvi Butalec), Ani Klemen Boltežar (drugi), Marjeta Senovršnik (tretji), Marta Vodnik Jan (četrti), Jože Korošec (peti), Lenči Klemen Komar (šesti), Veri Žnidar (sedmi), Marjan Boltežar (napovedovalec in Tepanjčan), Tone Komar (slikar Čačka), Jure Komar (Policaj), Andrej Jan (Profesor Fuša) in Cecilia Vázquez Klemen (Cefizelj). Luči in zvok je imel na skrbi Emil Jan, maskiranje Ani Senovršnik, oblikovalka programa je pa bila Tatjana Klemen.
Karapačajski Oder je začel z delovanjem že leta 1966, to je že več kot petdeset let. V tem času so uprizorili mnogo iger, mnoge so tudi ponovili po drugih slovenskih domovih.
Zgodbe o Butalcih, ki jih je Fran Milčinski pisal zato, da bi bile bralcem v zabavo, so nastajale že pred stoletjem, vendar jih je čas ohranil in uvrstil med klasična besedila, ki jih vsi poznamo. Literarna teorija se z njimi ni veliko ukvarjala, sprva jih je označila za humorno satirične črtice, družabno grotesko ali narodni humor, kritika pa za problematično literaturo.
Igra je bila je duhovita, res imenitna, veliko vaj je bilo treba, da je tako lepo izpadla. In to se je poznalo. Bilo je posrečeno, ker so vse vloge bile »moškega spola«; tudi ženske so bile oblečene in maskirane kot moški … Ponovitev igre je bila v soboto 13.maja. So se pa odločili, da je tokrat ne bodo predstavljali po drugih slovenskih domovih.
Člani odra se iskreno zahvalijo Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za prejeto podporo in sofinanciranje obeh predstavitev.
Po igri je bila na razpolago večerja in čeprav je deževalo, je kar precej ljudi ostalo v domu, nekateri so klepetali, drugi se primerno okrepčcali in tako je minil lep dan in lep večer.
Končno bi se radi zahvalili vsem, ki so pomagali pri slavju: naj si bo za kosilo, za postrežbo, za program, za šopke, za pripravo prostorov, vsem, prisrčna hvala!
Ohranjanje slovenskega jezika in slovenske kulture je vrednota ki se splača obdržati, je dobrina ki je ne smemo zavreči. To skušamo pri nas, v Karapačaju: vsak na svoj način in po svojih močeh, nekateri bolj zavzeto, drugi manj…ampak vsi, skupaj, kot se spodobi.
Veseli bomo, če nas boste ponovno obiskali na 58. obletnici doma v Karapačaju naslednje leto … Do takrat pa nasvidenje!
Damijan Ahlin
BUTALCI NA ODRU V CARAPACHAYU
