“Brez te luči bi bila tema”

V nedeljo  4. junija smo se zbrali v Slovenski  hiši in se poklonili  našim žrtvam vojne in komunistične  revolucije,  kot to delamo leto za letom.

Pri vhodu sta nas sprejela odbornika Zedinjene Slovenije, delila sta programe -delo Erike Indihar- v katerih smo lahko do podrobnosti prebrali  potek proslave.

V cerkvi Marije Pomagaj je daroval sveto mašo msgr. dr. Jure Rode ob somaševanju  g. Roberta Bresta.  Med mašo in nagovorom se je gospod Rode spomnil vseh žrtev  in posebno poudaril vero in zvestobo Bogu in domovini. Pel je MPZ San Justo pod vodstvom Andrejke Selan Vombergar.

Iz cerkve je predsednik slovenske mladine Jože Rožanec (ml.) nesel venec, za njim so v procesiji hodili  še živeči domobranci, ministranti in duhovniki. Venec je položil pred spomenik padlim. Profesor Franci Žnidar nas je s trobento pozval k molku, sledile so molitve za pokojne. Vse občinstvo je močno in vneto zapelo pesem: “Mi legionarji, mi domobranci…”

V dvorani  je profesor Franci Sušnik imel spominski  govor, (objavljen posebej) v katerem je poudaril “da preko spomina vemo kdo smo in kam gremo.”

Odrski prikaz v režiji Tatjane Modic Kržišnik je vseboval pesmi avtorja Tona Kuntnerja. Priprava in izvedba je bila delo Našega Doma San Justo s sodelovanjem MPZ San Justo pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar.

Recitatorji  Nevenka Belič, Andrej Grilj, Albi Klarreich, Nace Kržišnik, Mikaela Malovrh, Kamila Mehle, Gregor Modic, Erik Oblak in Milena Zupanc so čustevno in ubrano podali pesmi skladbe “Brez te luči bi bila tema”: O Prijateljstvu, Jaz ne premorem, Ob svitu, Nebo nad deželo, Ta luč, Rodilo se je, Kri, Sovraštvo, Niso mrtvi, Zdaj znam. Priložnostno napisano za spomin in v čast vsem katerim so na katerikoli način doživljali in še doživljajo grenke in boleče dni.

Scenski prostor je bil delo Tona Oblaka s sodelavci Našega doma, osvetljava in zvok  pod vodstvom skupine Luč in zvok San Justo je pomagalo, da je bila ambientacija korektna za vsako besedo, pesem in nastop.

Za konec smo še vsi skupaj zapeli “Moja domovina”.

Razšli smo se prepričani, da, kot je napisal Kuntner :

 

,,Niso mrtvi,

Ki so padli, pomendrani,

Z zrelim klasjem

V krvavi letini.

Le vrnili so se

K zemlji,

V mir, tihoto

In skrivnosten naročaj

Prsti.

Padli so

Za novo setev.

Padli so

Za bridek kruh

svobode in časti.

Slava jim!”

Maruča

 

foto: Marko Vombergar

Please follow and like us: