Dragi rojaki!
Prihodnje leto se bomo ob različnih priložnostih spominjali prihoda v Argentino večine povojne emigracije. Naši starši in stari starši so iz begunskih taborišč v Avstriji in Italiji prišli kot v obljubljeno deželo. Argentina nas je sprejela z odprtimi rokami. Potrebovala je pridnih in delavnih ljudi. Nam pa je dala delo, kruh in možnosti za oseben in skupen razvoj. Začeli smo novo življenje. Zelo drugačno, zelo različno kot je bilo v Sloveniji pred vojno, in še bolj drugačno kot je bilo v Sloveniji med vojno in komunistično revolucijo ter po vojni.
Nismo prišli vsi skupaj, kar naenkrat, z isto ladjo, z istim transportom. V skupinah. Nabralo se nas je zadosti, da je trinajst tisoč kilometrov stran od domovine začela živeti nova Slovenija, svobodna, Slovenija v svetu. Kar so od prihoda naprej ustvarjali javni delavci, vzgojitelji, starši in duhovniki, je bilo sad trpljenja pred in po prihodu v novo deželo. Bilo je sad trpljenja tisočev naših mučencev. Vse kar so desetletja kasneje poimenovali kot argentinski čudež je bilo vse ena sama vélika ljubezen do vsega kar nam je bilo sveto. Verske, narodne in človeške vrednote. Nobena žrtev se jim ni zdela prevelika, če je šlo za reševanje in utrjevanje teh vrednot. Niso gledali ne na podarjeni denar, ne na žrtvovani čas, ne na zastonjsko delo za skupnost. Saj ‘skupnost’ so bili njihovi otroci, njihova prihodnost, pa tudi oni sami, posamezniki in družine. Iskali so skupno dobro in skupno srečo. Vse v zvestobi Bogu, narodu in zasužnjeni domovini. Mi smo začeli novo življenje, narod v domovini pa je padel pod najdaljšo diktaturo v vsej naši zgodovini.
Po dolgih desetletjih trpljenja enih ‘doma’ in drugih ‘na tujem’, je po padcu komunizma tudi v Slovenijo prišla demokracija. Vsaj formalna, na videz, z več strankarskim sistemom, pa končno še vedno pod nepopustljivo kontrolo naslednikov enoumja. Začela so se uradna in osebna obiskovanja čez morje. Tradicionalno pošto je v veliki meri nadomestil splet, in klepet po telefonu.
Tudi med nami je šlo na splošno na boljše, kljub različnim krizam in kritiziranju položaja. Navajeni na današnje stanje tehnike in informatike nas kar stane ali sploh ne moremo razumeti kako naj bi bilo pred sedemdesetimi leti, ko naši starši niso imeli avtomobila, ne hišnega ne prenosljivega telefona, ne navadnega ne ‘brihtnega’, ni bilo računalnikov, delovni urniki so bili večinoma tovarniški, od šestih zjutraj do popoldne itn. Sredi sedanjega napredka nas pa spremlja in preganja in muči ‘gospod stres’, z vsemi škodljivimi posledicami za zasebno, zakonsko in družinsko življenje.
Dragi rojaki! Ker je božič poleg dobrote in ljubezni tudi praznik miru, Vam želimo v srcu, v družinah in med nami veliko tistega miru, ki so ga ob Jezusovem rojstvu angeli oznanjali in želeli vsem ljudem dobre volje!
Vaši dušni pastirji
