»Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja« (Rim 15,13)
Dragi rojaki v zamejstvu in po svetu, letošnji božič in vstop v novo leto bo na poseben način zaznamovalo sveto leto, leto milosti in upanja, saj nas papež Frančišek vabi, da bi bili romarji upanja.
V skladu z bulo »Spes non confundit« se bo 24. decembra začelo jubilejno sveto leto, ko bo papež Frančišek odprl sveta vrata v baziliki sv. Petra. Sveto leto, v katero bomo vstopili, nas vabi, da razmislimo o razlogih našega upanja.
Tavanje v fragmentarnosti in izkoreninjenosti bivanja
Sodobni človek v svoji tehnični racionalnosti meni, da lahko vse obvladuje, nadzoruje, načrtuje, ustvarja neverjetne sisteme, ob tem pa pozablja, da je ena temeljnih razsežnosti človekovega bivanja prav čudenje, pričakovanje, veseliti se presenečenj, ki v človeku prebudijo hvaležnost. Paradoks časa pa je v tem, da se prav ta človek težko odloči za karkoli. Rad bi bil povsod in nikjer in zato doživlja globoko »izkoreninjenost«, ki v njem ustvarja fragmentarnost in raztreščenost bivanja. V takšni situaciji človek težje prihaja do spoznanja, da resnično upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je vse smiselno, ne glede na to, kako se izide.
Upanje se rojeva v občestvih
Kako lahko upamo in zaupamo spričo tako negotove prihodnosti? »Zaupanje« je čudovita beseda, meni britanski dominikanec Timothy Radcliffe. Dobesedno pomeni »skupaj verjeti«, v latinščini »con-fidens«. Torej ne upamo sami, temveč v občestvu vere. In ko dvomimo, nas lahko druga oseba z zaupanjem podpre. Ko drugi izgubi upanje, mu lahko pomagamo. Torej, bolj je prihodnost nevarna, bolj je nujno, da skupaj iščemo skupno dobro in se ne zapiramo v lastno preživetje. Upanje lahko najdemo v molitvi, v srečanju z drugim, ob branju Svetega pisma; upanje se rojeva v občestvih, ko smo z bližnjim in za njega.
Marija, neusahljivi studenec upanja
Veliki moderni pesnik teoloških kreposti Charles Péguy je napisal, da so vera, upanje in ljubezen tri sestre, dve veliki in ena majcena. Hodijo po cesti in se držijo za roke: veliki dve, vera in ljubezen, na straneh, deklica upanja pa na sredi. Ko jih vidijo, vsi mislijo, da gre za dve veliki, ki majceno vlečeta v sredini. Motijo se! Ona vleče vse. Kajti če zmanjka upanja, se vse ustavi. Če hočemo tej deklici dati pravo ime, ne moremo drugače, pravi papeški pridigar Cantalamessa, kot da jo imenujemo Marija. Ona, ki je tu doli, pravi drugi veliki pesnik teoloških kreposti Dante Alighieri, je »med smrtniki« »studenec upanja neusahljivi«. Marijo radi kličemo kot »zvezdo upanja«. Na poteh našega življenja, ki so pogosto tudi temne, je Marija luč upanja, ki nas razsvetljuje in nam kaže smer na naši poti.
Dragi prijatelji, želim vam blagoslovljen praznik učlovečenja Jezusa Kristusa in veselih in radostnih presenečenj v letu 2025.
Anton Jamnik, škof
