“Bova danes kam šla?”, je poleg jutranjega pozdrava pri naši hiši že kar nekako stalnica.
Tudi danes je enako.
“Bova, le še preverim stanje vremena na cerkniških koncih.
Sonce je in brez oblaka, vidljivost pa sanjska.
Rakovega Škocjana že dolgo nisva obiskala, potem pa se lahko zapeljeva še okoli jezera in greva čez Rakitno domov!”
Nedelja je, začetek prosinca, januarja, snega ni, ceste so kopne in ura je že preveč.
Akcija …
.
V Uncu skreneva z AC in se v vasi malo za cerkvijo po oznakah usmeriva za Rakov Škocjan, nadaljujeva po asfaltu vzporedno z AC in pot preide v lep makadam. Kmalu se pojavijo oznake, da sva pravzaprav na prvem cilju.
Parkirava in pričneva potep. Po bregu se spustiva do Velikega naravnega mostu.
.
Pred nekaj minutami sva gledala v meandre reke Rak z nad mostu, sedaj gledava vse obratno. Ledeno je in drsi.
Poskušam priti čim bližje mostu, kajti z one strani so svetlobe lepe zlate.
.
Pozimi do sem sonce ne zaide in se pojavljajo one hude kontrastne svetlobe, ki jih fotoaparat ne mara. Jaz tudi ne! Reka Rak se pojavi tam malo za vasico Zelše, pod zemljo priteče s ponikvalnic na Cerkniškem jezeru, teče skozi ta izjemno lep in imeniten Rakov Škocjan in v Tkalca jami ponikne v nedrje matere Zemlje in spet pride na dan na Planinskem polju.
.
Vrneva se do ceste in se usmeriva na drugo stran, na hribček, kjer od konca 19. stoletja več ne kraljuje cerkvica sv. Kancijana, ki je zavetnik pred povodnjimi. Ne le cerkvice, tudi starih hišk po okolici ni več.
.
Le še nekaj v kup zloženega kamenja priča, da se je tu nekoč dogajalo nekaj pomembnega.
.
Malo se premakneva z avtom nižje in parkirava pri ovinku, kjer je tabla za Taklca jamo. Na tabli piše, da naj bi skrivnostni tkalec v jami, ki je pod cesto, tkal ob nedeljah, kar ni bilo povšeči čarovnicam in škratom in so ga začarali v kapnik, ki je še sedaj viden v jami.
Če bi ta tkalec tkal v današnjih časih, ko nam prazniki in nedelje niso več svete in nam je iz REDA zaradi požrešnosti vse ušlo v totalen nered, tkalec z nedeljskim delom ne bi imel
nobenega problema.
O, ko bi se le dalo one čarovnice in škrate, ki jim je pamet še delala, kako dobiti spet nazaj …
Le kapnikov bi bilo potem po vsej Sloveniji, da bi bila vsa Domovina ena sama lepa Postojnska jama…
.
Spustim se po strmih stopnicah in z jeklenico varovani poti v mogočno jamo, ki me tako prevzame, da mi še na misel ne pride, da bi med skalami in kapniki poiskal onega tkalskega garača. Pa drugič …
.
Reka Rak se tu poslavlja s površja in ponikne v ozko kamnito jamo.
.
In spet narediva premik naprej, tokrat do prijetnega počivališča, kjer je kar nekaj avtov in ljudi.
.
In še malo naprej spet ustaviva. Ko sva bila zadnjič tu, je bilo vse neurejeno, sedaj je bistveno bolje. Mislim, da hotel še ne dela, opazim pa, da je nekdo na parkirišču poleg hotela z zelenim sprejem označil pozicije kamnov, ki so nekoč sestavljali velik in zanimiv energijski krog, ki tudi slučajno ni bil pomemben onim “šalabajzerjem”, ki so sredi gozda in parka naredili hotel in z buldožerjem uničili pomemben pomnik, delo naših prednikov.
.
Cesta naju pelje naprej do velikih oznak ob poti, kjer so Zelške jame. Najprej z vrha ob ograji pogledava v globoko dno, kjer se po udornici ob steni vije reka Rak, potem se po poti na bregu odpraviva v ta izjemen raj.
.
Sanjam ta most in malo sem pričakoval, da bo navkljub globoki jami vanjo sijalo sonce. Bom moral na to počakati v poletju.
Takih kotičkov ne najdeš vsak dan …
.
DAJ MI, BOG
Daj mi, Bog
še dosti časa,
da preiščem vse kotičke,
vse doline, gore, gričke,
ki si nam jih podaril.
Veš,
življenje je prekratko,
ovir vseh polno in nič gladko,
en sam boj za preživetje
in za kramasto imetje
in ni časa,
da na poti,
kar naprej bi bil …
Rad bi videl podarjeno,
kopijo nebes in raja,
si ogledal Domovino,
nam poklonjeno edino,
ki lepot ji nič ne manjka.
Čas se mi hudo izteka,
ura bije in tiktaka
mene pa še tvoj raj vabi,
lepega veliko čaka …!
Janez Medvešek
.
Skozi temačno sotesko se premakneva v večjo podorno jamo. Ob levi po njej teče Rak, ob desni steni pa pot za ogled. Ker ni veliko vode, lahko korakam in iščem lepe motive kar po skalah, ki gledajo iz vode.
.
Le kako je to veliko drevo skozi ozke tesni v jamah prispelo na to prodišče?Morda je padlo z roba jame in ostalo tu za dekoracijo?
.
Tu tema prevladuje nad svetlobo in zato so predeli v večni senci oblečeni v zeleno prevleko mahu, ki vse še polepša. Mali naravni most pa k motivu pripomore s svojo veličastnostjo.
.
Vračava se v prvo jamo in še z drugega konca poslikam še enkrat ta izjemno slikovit most, ki deluje pravljično. Še tiste ledene sveče, ki visijo z mostu, se v pretoplem januarju lomijo in padajo v vodo.
.
Kakšen pekel se dogaja tu, ko so ti veliki kanali polni vode in polomljenega drevja …?
.
Vem, veliko lepih stvari je še tu na območju Rakovega Škocjana, pa me v tako lepem dnevu vleče še naprej. Pred vasico Zelše parkirava in si ogledava zanimivo cerkev sv. Volbenka, v kateri se mnogokrat dogajajo zaradi dobre akustike krasni koncerti. Zasnovana je tako, da z vrha deluje kot triperesna deteljica.
Zgrajena je bila okoli leta 1680.
Ko se malo oddaljujem proč od cerkve, da bi naredil lep posnetek, zagledam igro sonca in sence na travnikih in njivah.
.
Cerkev stoji na samem in nudi fotografom lepe in slikovite motive. Na pomlad trato prekrije pomladno cvetje, ki še polepša lep motiv.
.
Mnogokrat iz tujine dobim pošte, v katerih se tujci sprašujejo, če je res lahko v tisti mali pikici na zemljevidu, v katero se niti stlačiti ne da napis Slovenija – toliko lepega … Ko nas obiščejo, mi pišejo, da lažem.
Da je pri nas več lepega, kot kažem jaz v svojih foto zgodbah, mi pišejo.
Hja … tujci … Oni vidijo, česar mi nočemo!
.
Samo prepeljeva Cerknico, ustavim se v starem delu Na Taboru, ki je prelep, da bi se peljal mimo in za tem nadaljujeva pot pod Slivnico in po vzhodni strani jezera v smer Grahovega in Žerovnice.
.
V Martinjaku ustavim za nekaj trenutkov, da si pred cerkvijo Sv. Vida, pri kateri je tudi zdravilni izvir, ogledava zanimive jaslice. Cerkev ni zanimiva samo zaradi letnice 1621, napisane na kasetiranem stropu, ampak ji je k lepoti pomagal še mojster mojstrov – arhitekt Jožef Plečnik z dodanim zvonikom. +
.
V Grahovem zavijeva desno in pot naju vodi skozi Žerovnico.
Ste že kdaj opazovali v kakem pravilnem zaporedju so po teh notranjskih vaseh hiše?
.
In na koncu tega zanimivega zaporedja stoji Herblanova kašča, ki šteje že menda kar 4 stoletja.
.
Lipsenj prevoziva, mimo tako lepe in že vsaj 100 krat poslikane Goričice se peljeva po “obvoznici” in ne skozi zanimivo vas, kajti razgled je tak, da ga sanjam že nekaj let. Ustaviva v Gorenjem jezeru in se odpraviva po poljskih poteh do Cerkniškega jezera. Fotoaparat samo požira vase lepe motive in sem kot Japonec na (pre)kratkem dopustu, ko šele doma na fotografijah vidi, kaj je videl na poti.
.
Mimo te zale cerkvice, ki je posvečena sv. Kancijanu, ki je zavetnik poplav, ki tu niso nič posebnega, se še nikoli nisem peljal. Vedno ustavim. Ne sprašujte, zakaj …!
.
In zatem se zapeljeva naprej le še lučaj in pri mostu uživava v nebesih na zemlji slovenski! Tu pa se mi navadno ustavi čas. Tu je toliko lepega, da napolniš ne samo kartico v fotoaparatu, ampak tudi dušo! Če jo imaš, seveda …
.
Menjam objektive in takrat mi polepšata motiv ta dva lepotca, ki kot lahen list z drevja malo naprej nežno pristaneta za menoj na Obrhu. In potem z onim ta velikim objektivom z mostu poslikam smetano v naši Domovini …
.
Pozdravljen, lepotec Triglav, ki od tu tako izjemno lepo in vabljivo zaljšaš veduto Cerkniškega jezera.
Leta nazaj sem na izjemni razstavi virtuoza realizma slikarja Tomaža Perka v Narodnem muzeju gledal podoben motiv in si mislil svoje. Cerkniško jezero in Triglav … Ja, pa jade … Oprosti, Tomaž, ki sedaj to bereš, da ti nisem takrat verjel. Ti si že davno nazaj videl, kar večina Slovencev nikoli ne bo videla!
.
KO TI SRČEK ZATIKTAKA
Domovina je kot mama,
le ena je sama vsakomur dana,
le ena je vsem ljudem dodeljena,
naj cenjena bo,
spoštovana, željena.
Ne glejte na tuje lepote,
ne v celofane zavite stvari,
najlepše naj strček tiktaka,
ko se čez mejo
v Slovenijo vrneš,
s kake res dolge,
predolge poti.
Janez Medvešek
.
Vsake še tako lepe veselice je enkrat konec in odhajava naprej. No, skozi Otok nazaj v Cerknico.
.
Ko skoraj že prepeljem Cerknico, nama prične utripati rdeča lučka za kavo. Pred bifejem zagledam nekoga, ki zunaj kadi in to je znak, da danes delajo. In preden se odpraviva po kavi naprej, “za osebno” poslikam še lokalnega in slovenskega junaka s teh koncev – Martina Krpana.
.
In za Cerknico zavijem v smer Rakitne, pa kmalu skrenem s poti in poslikam še lepe Begunje.
.
Nadaljujeva pot v Selšček, ki je rojstna vas našega slikarskega velikana Maksima Gasparija (1833 – 1980). Slišala sva, da imajo v gozdu za cerkvijo Sv. Križa njegove znamenite slovenske jaslice v naravni velikosti.
.
Pozdravljen slovenski velikan, ki te pozna vsakdo, ki mu je zibelka tekla v naši Domovini in tudi oni, ki so šli na tuje.
.
Večina hiš v Selščku ima najlepše hišne tablice v vsej Domovini. Poleg hišne številke, je naslikana še ena lepa Gasparijeva slika.
.
In kot se za urejeno vas spodobi, je na sredi vasi seznam vsega lepega.
.
Odpraviva se proti jaslicam. Žena po uradni poti zadaj za cerkvijo, jaz pa kar malo počez. “Pozdravljena, gresta jaslice gledat? Pridita no, prej na kavo”, naju prijazno ogovori domačin, ki se martinčka pred hišo na soncu. Zahvaliva se in nadaljujeva pot.
.
O, kako gosposko lepo. Zdaj za cerkvijo stoji v gozdu natančna kopija Gasparijevih slovenskih jaslic v naravni velikosti. Tudi kočija s konji in kočijažem je vmes in konjeniki, sv. Trije Kralji, pa narodnih noš ne prešteješ. In na štalci je napis 20 G + M + B 20, v kotu je mesto v obzidju in pred njim pastirji kurijo ognje. Večina ljudi je oblečena v lepa oblačila s slovenskimi motivi. Škoda le, da bo ta postavitev kmalu pospravljena. Bo pa zanimiva spet drugo leto!
Za več podatkov o jaslicah klikni na:
Po stotih letih bodo prve slovenske jaslice znova oživele … https://www.rtvslo.si › zabava › zanimivosti › po-stotih-letih-bodo-prve-sl…
.
Po teh jaslicah so vrli krajani izdelali Gasparijeve jaslice.
.
In se od jaslic v Selščku vrneva do Begunj in se po nam komajda kaj znani pokrajini Menišiji zapeljeva do Bezuljaka, kjer ustavim in slikam zanimiv pogled nazaj. Ona cesta, ki pelje direktno proti Rakitni mi je dolgočasna, ta pa tako lepa.
.
V vasici Bezuljak zavijeva desno do cerkev in ustaviva. Zadaj za cerkvijo je zdravilni izvir. Tu spredaj pa tako mogočna lipa in pod njo miza. Naši predniki so vedeli za skrivnosti, ki nam vse manj pomenijo.
.
KO LIPE CVETIJO
Usedite se kdaj pod lipo,
kadar cvetje z nje dehti,
ko čebel je roj na cvetju
in po medu zadiši.
Ni ga raja na tej zemlji,
ki bi tému bil enak,
ni ga vonja po vsem svetu,
ki bi bil vsaj malo tak.
Zdravje samo se pretaka
iz cveta belega na cvet,
to čebele dobro vejo,
z nami svoj delijo med!
Janez Medvešek
.
Skozi Dobec se le peljeva in vidim, da je mala cerkvica sv. Lenarta malo ven iz vasi, ustaviva pa se v slikovitem Kožljeku, kjer je pravi raj na zemlji. Pokrajina deluje tako zračno in urejeno, da se po njej ne bi smel peljati, ampak bi jo moral prečiti peš in uživati v njej.
.
Lani sva se vozarila tu in opazovala veliko čredo goveda, ki se je pasla na belih strminah. Letos ni snega, lepo je pa prav tako.
.
Malo za Kožljekom se cesta spet združi z ono ta veliko in kmalu sva na Rakitni. Jezero je za silo zamrznjeno in na senčnem predelu so drsa množica drsalcev.
.
Nimava več daleč do Barja in do doline, pa se ustavljava vsepovsod. Tudi tu na Rakitni je tako lepo. Sama vasica je združena na malem predelu tako zračne in lepe planote, po obrobju pa ne prešteješ vikend hišic, ki so jih postavili oni, ki ne marajo megle v dolini.
.
Na prevalu pod Rakitno ustavim, da ne zamudim lepega pogleda na vse spodaj. Lepo se vidi Dolenja Brezovica, pa Preserje, del Kamnika pod Krimom in cerkvica sv. Jožefa je lepo vidna, zadaj pa se po dolini vije Barje in vasice na obrobju, za vsem pa Polhograjsko hribovje, Blegoš, Črni vrh, Sv. Lovrenc in Ratitovec, čisto na koncu pa kot ata nad družino, naš biser biserov – Triglav.
.
Zapuščava vasice pod Krimom in se peljeva skozi Črno vas, kjer se za trenutek vedno ustavim. V večernem zahodu sonca je Plečnikov biser – cerkev sv. Mihaela – še veliko lepša. Na vsaki poti, ko grem mimo, je ta biser drugačen …
.
ISTA POT
Prehodi vsak dan isto pot,
nikoli ni povsem enaka!
Je v soncu svetel vsak njen kot
in senca te prijetna čaka.
V dežju luže tam stoje
in v suši čez in čez razpoke,
na pomlad trave zelene
in veje spletajo oboke.
Jeseni se prebarva vsa,
posuje z listnato odejo,
pozimi škripljejo vsa tla,
ti sneg korak ustavi z vejo…
Prehodi vsak dan isto pot,
nikoli ni povsem enaka.
In je, o, vem, njen čar v tem,
da te iz dneva v dan
drugačna čaka!
Janez Medvešek
.
O, ni še konec lepih predstav na današnji dan. Vedno na koncu pride najlepše.
Ta veduta Ljubljane z gradom in ozadjem Kamniško Savinjskih Alp, kot kje v lepih Dolomitih, mi vsakič polepša dan. Tudi danes, ko je “bela Ljubljana” zavita v vijolični smog.
.
Koliko lepega in zanimivega sva doživela na tej poti. Ideja je dajala idejo in kar sem planiral zjutraj, se je uresničilo brez kake naglice. Res je, da bi si v Rakovem Škocjanu lahko ogledala še kako zanimivost več, pa si jo bova še drugič. V Januarju smo bili nagrajeni s tako čistimi dnevi, da jih je bilo preživeti doma pravi greh. Nekaj tisoč fotografij je nastalo do takrat, ko sva oba pričela smrkati in kašljati in sva raje ostala doma. Teden sončnih dni je šel tako mimo. Nič ni to v primerjavi s tistimi skoraj 35. leti garanja, ko sem poznal samo sistem – delovna obleka – pižama in sem toliko življenja vrgel stran! Danes nama je vsak dan en nov izjemen poklon Narave.
Da bi jih bilo še veliko, si želiva.
Tudi vsem vam želim enako!
.
Besedilo in fotografije …… Janez Medvešek
Pesmi so vzete iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano in iz gradiva, ki nastaja za novo knjigo.
Link o Gasparijevih jaslicah je vzet s spleta.
Glasba na trobenti –Toni Zupanc
Po jezeru bliz’ Triglava – narodna
Narejeno in po vsem svetu poslano v sončnem prosincu, januarju 2020
.
janez.medvesek@gmail.com
