Biljard v Argentini, Šarotar in Ferre
Leta 2008 sem po naključju srečal na ulici Prekmurca Dušana Šarotarja. Šla sva v kafič v centru Ljubljane in med klepetom potegne iz nahrbtnika knjigo ter mi jo podari, rekoč: »To je moja nova uspešnica.« Ko sem ga vprašal, čemu slika na platnici, Davidova zvezda kot ozadje stare fotografije nekega mesta, mi je povedal zgodbo o svojem starem očetu, enem izmed peščice deportiranih, ki so se vrnili iz Auschwitza .
Na osnovi resnične zgodbe, družinske – in zgodovinske – tragedije je Dušan spisal odličen roman. Enajst let po tem je knjiga zagledala luč v Argentini, v prevodu – koga le? – Florencie Ferre.
Čeprav je Florencia že veliko prevedla, je bilo to v glavnem za druge države, a v kratkih zadnjih letih so bila v Argentini izdana kar tri pomembna dela: Martin Krpan, To noč sem jo videl in sedaj še Biljard v Dobrayu kot »El billar en el hotel Dobray«.
Seveda je lepše prebrati v izvirnem jeziku, a za tistega, ki ga ne obvlada ali ne dovolj, je odlična priložnost, da se seznani ne samo z dobro sodobno slovensko literaturo, ampak tudi z romanom, ki ga bo od začetka pritegnil, in z zgodbo, ki razodene en ne preveč poznan del slovenskega življenja med drugo svetovno vojno.
Tako Biljard v Dobrayu kot Jančarjeva To noč sem jo videl potekata v obdobju druge vojne, kar kaže na neko posebnost slovenske literature v zadnjih časih, o čemer smo že pisali, tako kot tudi druga dela, izdana v zadnjih časih, a na žalost ne prevedena v lokalni jezik.
Ta knjiga je lahko tudi lepo darilo in hkrati možnost širjenja spoznanja o Sloveniji in vojnem času, če je priložnost za to.
O Šarotarju si lahko več preberete na Wikipediji in drugod na medmrežju. Ravno v tem mesecu, 17. avgusta, je bila svečana proslavitev stoletnice priključitve Prekmurja Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Šarotar je bil eden od odgovornih za pripravo tega dogodka.
Rok Fink
