Pred petdesetimi leti, 9. septembra 1973, je v Buenos Airesu umrl slovenski arhitekt Viktor Sulčič, ki je poznan predvsem kot avtor slovitega stadiona kluba Boca Juniors (La bombonera) in poslopja Mercado de Abasto na Plaza Once v Buenos Airesu. Bil je tudi slikar, pesnik in pisatelj, ponosni Slovenec in dejaven v slovenski skupnosti v Argentini.

Viktor Sulčič se je rodil 2. avgusta 1895 v Križu pri Trstu. Starša sta kmalu umrla, zato ga je vzgajala teta. Leta 1914 je v Trstu zaključil obrtno šolo in še isto leto bil vpoklican v vojsko. Po končani vojni se je vpisal na Akademijo umetnosti v Firencah, v Boloniji pa je dokončal študije za arhitekta. Leta 1924 se je – kot toliko drugih Slovencev, ki so bežali pred fašizmom – preselil v Argentino, kjer  je ustvaril mnogo pomembnih del, ki so mu dala lepo mesto v argentinskem stavbarstvu.

Takoj po prihodu v Argentino se je zaposlil kot risar pri projektivnem podjetju. Leta 1925 je dobil drugo nagrado za načrt mestne hiše v mestu Bragado, naslednje leto pa – skupno z drugim arhitektom –  prvo nagrado  za projekt matične palače Državne hipotekarne banke v Buenos Airesu. Kot arhitekt je bil priznana osebnost v argentinskih krogih in o njegovih delih so pisale tudi strokovne revije. V zadnjih letih, ko je stopil v pokoj, se je posvetil bolj umetnosti – slikarstvu in pisateljevanju.

Arhitekt Sulčič je bil zaveden Slovenec. Vedno se je zanimal za kulturno življenje Slovencev v Argentini. Mnogim novonaseljencem je pomagal v težavah ter bil podpornik kulturnega dela slovenske skupnosti.

Viktor Sulčič je umrl 9. septembra 1973, pokopan je v jugoslovanski grobnici na pokopališču Chacarita v Buenos Airesu, ki jo je sam pomagal ustvariti in graditi.

Arhitekt

Poleg že omenjenih nagrad je arhitekt Sulčič ustvaril mnogo poznanih stavb:

• Mercado de Abasto proveedor na Plaza Once v Buenos Airesu, ki velja za prvo veliko javno zgradbo v vidnem betonu v celotni Južni Ameriki. Grajena je bila z najbolj moderno tehniko ter bila prva javna stavba v mestu, ki je imela neposredno povezavo s podzemno železnico in vlakom.
• Stadion športnega kluba Boca Juniors v Buenos Airesu (La Bombonera), ki je predstavil velik izziv zaradi pomanjkanja prostora. Z uporabo železobetona je arhitekt Sulčič s kolegom Delpinijem ustvaril enega najbolj strmih stadionov na svetu, ki je še danes ikona.
• Cerkev Srca Jezusovega v San Justu, predmestju Buenos Airesa ter razni paviljoni Zavetišča za ostarele ob njej. (Hospital Italiano)
• Vhod v pokopališče v Lujánu, mestu kjer je največja božja pot v Argentini.

Zgradil je tudi več oddelkov znane Italijanske bolnice v Buenos Airesu, knjižnico Florentino Ameghino v Lujánu, Mercado Velez Sarsfield v Buenos Airesu ter nešteto stanovanjskih hiš, blokov ter objektov za notranjo opremo stanovanj.

Pesnik in pisatelj

Leta 1965 je izdal zbirko pesmi »Luces y sombras« v kasteljanščini, katero je sam arhitektsko opremil. Zbirki je dodal tudi tri pesmi v slovenščini. V njih se spominja svojega rojstnega kraja in Krasa.

Tudi zbirka proze v kasteljanščini (La Olla) je nastala iz domačih in izseljenskih motivov. Leta 1970 je objavil knjigo El sabio que murió sentado (Modrijan, ki je umrl sede), o Slovencu Ivanu Benigarju, ki je delal in raziskoval med indijanci na jugu Argentine.

Slikar

Sulčič je rad barval na akvarel in je bil impresionist. Svoje slike je razstavljal že od leta 1954. Zadnja njegova razstava je bila leta 1968 v prostorih mestne občine Buenos Aires (Consejo deliberante de Buenos Aires).

Zaveden Slovenec

Čeprav arh. Sulčič ni nikdar obiskoval slovenskih šol, le italijanske, je ostal vse življenje zaveden Slovenec, velik ljubitelj slovenske knjige in slovenske umetnosti sploh. V poročilu o njegovi smrti je Tine Debeljak napisal: »Arh. Sulčič je bil velik Slovenec in Jugoslovan, ki se tega ni nikjer sramoval izpovedati. Svoji knjigi La Olla je dodal na platnicah svojo kratko biografijo, kjer je pribil takoj v začetku „de nacionalidad eslovena“. Vedno se je živo zanimal za kulturno življenje Slovencev ter je bil pred drugo svetovno vojno v veliko oporo tako poslaniku dr. Izidorju Cankarju kakor msgr. Hladniku pri njunem delu za slovensko inmigracijo. Msgr. Hladniku je ob smrti v imenu staronaseljencev govoril lop spominski govor. Med vojno je bil tajnik Jugoslovanskega odbora v Argentini ter je razvijal živahno delavnost za osvoboditev Jugoslavije v smislu jugoslovanske vlade v exilu ter je dobil celo osebno priznanje takratnega predsednika vlade gral. Simovica. Hranil je arhiv o tem delovanju med vojno ter ga je odstopil v obdelavo dr. Baragi, ki je o tem delu poročal pri Slovenski kulturni akciji. Predavanja se je še sam — čeprav že bolan — udeležil ter je živahno posegel v debato in pojasnjevanje tedanjih razmer. Do novonaseljencev je bil prijateljski, mnogim je pomagal v težavah, posredoval, kjer je mogel, ter bil navdušen nad njihovim kulturnim delom, katerega je kot naročnik listov, revij in knjig zavestno podpiral. Ti bodo pogrešali njegove posredovalne naklonjenosti. S Sulčičem je umrl največji slovenski kulturni delavec predvojne slovenske inmigracije v Argentini«

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Wikipedia, Domovina.je, Outsider, Slovenska biografija, Zgodovina na dlani