Ajdovška planota leži ob vzhodnem obrobju Suhe krajine, na levem bregu Krke v Občini Žužemberk. Na valovitem svetu zgodovinsko bogatega področja živi devet vasi z lepimi slovenskimi imeni: Gornji in Dolnji Ajdovec, Mali, Srednji in Veliki Lipovec, Brezova Reber, Sela, Boršt in Podlipa. Na prisojnih področjih Borštnega bukovja, Lačen griča in Hriba so vinogradi; od tam je prelep pogled vse do Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp. Prebivalci se ob zaposlitvah izven domačega kraja ukvarjajo z živinorejo in poljedelstvom. Razvija se tudi lesarska dejavnost. V Dolnjem Ajdovcu je podružnična šola, leta 1990 zgrajena cerkev sv. Trojice, gasilski dom s trgovino in gostilno ter dva obrata z lesno industrijo. Podatek, da je dala Ajdovška župnija 21 duhovnikov, med njimi škofa dr. Janeza Gnidovca in dr. Franca Grivca, zgovorno priča o kulturi, naprednosti in vernosti prebivalcev Ajdovške planote

Ta, skoraj idiličen uvod pa nas vodi k spominu na veliko tragedijo, ki se je zgodila v  Ajdovcu v noči na 12. 12. 1942. Postojanko slabo oboroženih vaških stražarjev, mladih fantov, je napadla desetkrat številčnejša Gubčeva brigada pod poveljstvom Lada Ambrožiča Novljana. Ubili so 19 branilcev, 21 ujetih so umorili v gozdu na Brezovi Rebri. Zažgali so cerkev, župnišče in Gnidovčev prosvetni dom. Ajdovška planota se je zavila v črnino….Podrobnosti so bile že zapisane, dokumentirane in podprte s pričami tega bratomornega dogodka.

Po 80 letih molka in namišljene pozabe je bila na pobudo poslanke SDS v Državnem zboru ge. Anje Bah Žibert in v sodelovanju z župljani Župnije Ajdovec 5. marca 2023 organizirana prva spominska slovesnost za ajdovške žrtve. Po darovani sveti maši smo obudili spomin na tragedijo leta 1942, položili cvetje, g. Janez Zaletelj, župnik, pa je blagoslovil spomenik , na katerem je 138 imen žrtev.

Letos, 10. 3. 2024, smo se zbrali že drugič. Domači župnik je daroval sv. mašo za medvojne in povojne ajdovške žrtve. Domačini in gostje so napolnili cerkev. Pred spomenikom sem spregovorila v imenu sodelujočih in potomcev, ki nas je izguba prednikov prizadela in zaznamovala. Naj zapišem nekaj svojih poudarkov:

»Vklesane črke na mrzlem marmorju nas opominjajo na strašne čase, ko so se naše prijazne vasi zavile v črnino, žalost, bolečino in strah. Sledil je obup, zaznamovanost in revščina. Vaški stražarji, branilci svojih domov, vasi in krščanskega izročila, kmečki fantje iz Ajdovca in okolice Žužemberka, so izgubili mlada življenja v ognju, pod streli ob preboju, preživeli pa so bili na Brezovi Rebri mučeni, ubiti in plitko zagrebeni…Domačini so jih pokopali v skupnem grobu na Selih.

 Strahotnost trenutkov tistih dni so ohranjeni tudi v izpovedih prič : »Težki mitraljez je kosil fante, ki so se pojavili pri vratih doma. Ko se je zaradi ognja začel rušiti lesen strop, so bili prisiljeni zapustiti gorečo stavbo tudi ranjenci in neoboroženi. Nekaj so jih ustrelili, nekaj zajeli. Tedaj se je pri oknu pojavila Vidrihova mati in na ves glas kričala :- Pomagajte, pomagajte ! Vsaj otroka rešite! – Oglasila se je vest. Pristavili so lestev in rešili ranjeni ženo ubitega župana Vidriha z Brezove Rebri in njuno enoletno hčerko Ireno….«

 Neizmerna bolečina, strah in brezup so prikrito stiskala srca očetov in mater, bratov in sester, sosedov…, ko so skrivaj prižigali sveče in za tesno zaprtimi okni  šepetaje molili za duše pokojnih. Še mnogo mnogo let po vojni, do zadnjega diha živih prič. Po več kot osmih desetletjih so se tragična občutja preselila v podzavest mladih rodov. 

Življenje gre naprej. Na mestu požgane cerkve, župnišča in Gnidovčevega doma stoji nova cerkev sv. Trojice, iz Podružnične šole  se slišijo veseli glasovi otrok…. Zdi se, da usodno zaznamovani čas tone v pozabo… A smo resnica nas bo osvobodila. Resnica je pot k pomiritvi in odpuščanju. Zato je naša spominska slovesnost – sv. maša, skrb za spomenik žrtvam, predvsem pa poznavanje ajdovške tragedije – naš skupni dolg nedolžnim žrtvam, novim generacijam in zgodovini…«

Ga. Anja Bah Žibert je položila cvetje in povedala nekaj misli:

 »Zgodovina ni nekaj, kar sodi v preteklost in je zakopana tam nekje. Zgodovina nas določa. Nam pove, kdo pravzaprav smo. Je svetilnik v iskanju naših vrednot za danes in jutri. Prikrivanje in nepriznavanje zgodovinskih dejstev šibi našo sedanjost in slabi našo prihodnost. In ravno zato je v meni dozorela pobuda, da darujem za sv. mašo za ajdovške žrtve, da se srečamo in položimo cvetje v spomin na mlade ljudi, ki so želeli živeti v miru in blagostanju, pa so bili kruto pobiti.

Mnogi še danes ne upajo govoriti o tem času .Spoznanje, da je ljudi še vedno strah, me boli. Ne razumem tistih, ki zavračajo resnico, molitev in spomin… Globoko sem hvaležna župniku in vsem domačinom Ajdovške fare za doživeto slovesnost, ki nas osvobaja in bogati.«

Vesna Zarabec je recitirala dve Balantičevi pesmi, Cerkveni pevski zbor pod vodstvom ge. Helene Skube je dopolnil program s pesmijo. Z željo, da postane spominska slovesnost v marcu tradicionalna in da bomo skupaj poskrbeli za urejenost spominskega obeležja, smo se razšli.

Spomin na tragedijo se zavedno in nezavedno prenaša iz roda v rod. Zato so take slovesnosti dragocen spomin, ki osvobaja še vedno prikrite bolečine zaradi izgube starih staršev, tet in stricev, katerih grobovi niso znani… Ob teh mislih želim sporočiti samo eno: pretekla vojna, iz sovraštva porojena, se ne sme nikoli več ponoviti. Spoštujmo se kot bratje, sosedje, občani in državljani domovine Slovenije. Ne obsojajmo, ne dovolimo, da nas delijo na naše in vaše. Zgodovina počasi, z zamudo, a vendarle odkriva in piše resnico.

Tončka Smuk Gnidovec

Ajdovec, marec 2024