Dragi prijatelji!
Adventni čas, ki se je nedavno iztekel, je za vsakogar izmed nas priložnost, da se notranje umiri, v tišini in poslušanju Stvarnikove intonacije na novo uglasi strune svojega življenja, sebe in družbeno stvarnost pa vidi bolj jasno, pogosto tudi v novi luči.
Zakaj je pogled na življenje potrebno vedno znova preverjati in po potrebi tudi popraviti? Za nas, ki se z veseljem imenujemo in smo kristjani, je odgovor na dlani. Tudi če smo vzgojeni v krščanskem duhu, v vsakdanjem življenju pogosto izgubimo izpred oči to, kar je najpomembnejše. Predanost bližnjim, pripadnost koreninam in služenje Bogu.
Ne bojte se
Sveti papež Janez Pavel II je 17. maja 1996 ob svojem obisku v Sloveniji ponovil stavek, ki ga je izrekel ob nastopu papeške službe. Njegove besede »Ne bojte se« je sveti oče Leon XIV. 11. maja letos na Trgu svetega Petra ponovil pred več kot sto tisoč glavo množico, zato tudi dandanes ostajajo vabilo za vsakogar izmed nas, da bi v življenje prinašali Božjo luč. Posebej v dnevih pred Božičem, ko je pri nas v Sloveniji dan najbolj kratek in se zdi, da je teme več kot luči, je zelo pomembno ohranjati upanje in veselje do življenja, za katerega se zdi, da v Sloveniji pospešeno zamira. Zdi se, da smo že tako daleč, da za naše skupne vrednote v javnem prostoru ni več mesta, osnovne civilizacijske norme pa so obravnavane kot nekaj zastarelega in preživelega.
V današnji družbi se o najpomembnejših rečeh našega zemeljskega bivanja, ki govorijo o veri, družini in domovini, že skorajda bojimo pogovarjati. Celo po naših družinah takšni pogovori niso več v ospredju kot nekoč in marsikdo se v zadregi obrne proč ali spremeni temo, kadar v družbi beseda nanese na opisane vrednote. Družino imamo vsi radi, to že. Velika večina med nami si želi življenje preživeti v zakonu, se veseliti otrok in ustvariti po svojih zmožnostih čim bolj udobno življenje. Tistih, ki jim je ob zahtevah vsakdanjega življenja mar tudi za ljudi izven svojega kroga, za skupnost in za domovino, pa je že precej manj. Skupina najbolj zvestih, ki svoje življenje in delo vsak dan in sproti uravnava z Božjo voljo, pa je ponekod že zelo majhna. Zato je odprtost za pogovor in povezanost med nami bistvenega pomena in v službi naše skupne prihodnosti.
Zadnje odmevnejše politično dogajanje, referendum o zastrupljanju starejših in bolnih, ki je bil zadnjo nedeljo pred pričetkom letošnjega adventa, nam je pokazalo, kako zelo na robu civilizacijskega etosa smo glede bistvenih vprašanj preživetja posameznika in celega naroda. Celo najosnovnejša civilizacijska norma, ki zahteva spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, pa najsi gre za člana plemena v brazilski džungli ali pa za uglednega gospoda ali damo iz visoke družbe, ni več samoumevna. Končanje življenj nerojenih otrok nam je postalo tako samoumevno, da niti kristjani skorajda več ne trkamo na vest družbe glede uničevanja lastne in skupne prihodnosti. Podobno je z odprtimi ranami naše preteklosti.
Koliko naših znancev in prijateljev še vedno ne ve za zadnje počivališče svojih dragih, pokončanih s strani revolucionarjev. Koliko žena in mater nikoli ni smelo izjokati svojih bolečin niti moglo obiskati groba svojega moža, otrok ali sorodnikov, katerih zemeljski ostanki še vedno ležijo v že odkritih in s strani predhodnikov današnjih oblastnikov še vedno prikrivanih jarkih, breznih in jamah. Še danes mnogo hčera, sinov in vnukov trpi iste bolečine kot nekdaj matere pobitih mož in sinov.
Zmaga kulture življenja nad kultom smrti
35 let vzgoje naših mladih generacij za pretiran individualizem, družbeno pasivnost in prekomerno potrošništvo, je prineslo zaskrbljujoče rezultate. Če pogledamo samo zadnji referendum, 60 odstotkov ljudi sploh ne zanima usoda bolnih in starejših, od preostanka pa polovica meni, da ni nič takega, če bolni in ostareli naredijo asistiran samomor. To je zelo žalostno in zaskrbljujoče, za nas pa tudi opomin in spodbuda k aktivni drži, da kot kristjani naredimo vse, kar je v naši moči, da bi se v Sloveniji in povsod po svetu ponovno začelo spoštovati življenje od spočetja do naravne smrti, da bi bili bolj odprti za rojstva novih otrok, ki so edino upanje za zmago kulture življenja nad kultom smrti, ki se v naši družbi pospešeno promovira.
Vsi, ki smo že nekaj časa na svetu namreč dobro vemo, kam nas je pripeljala usodna zmota revolucionarjev, da lahko v imenu ideologije vzamemo sočloveku življenje. Ta zmota traja še danes, saj premnogi nerojeni, po novem pa tudi starejši in bolni, naj ne bi imeli pravice do življenja, zajamčene v ustavi.
Zato, dragi prijatelji, ki v srcu dobro mislimo, ostanimo nosilci adventne luči, upanja in veselja do življenja v vseh okoljih, katerih del smo. V družini, službi, širši družbi in politiki. Ne bojmo se!
Franci Donko Mravlje, advent 2025
