Pred 70 leti, 17. januarja 1954, je v planinski nesreči umrl Tonček Pangerc, eden pomembnejših slovenskih alpinistov. Navdušen gornik je bil že v Sloveniji, v Barilochah je bil ustanovni član in tajnik Slovenskega planinskega društva ter član argentinskih planinskih organizacij. Po njem  se imenuje jezero v pogorju Catedral – Laguna Tonček in gora ob Lautaru – Cerro Pangerc. Med plezanjem v čilskem pogorju Paine Grande ga je zasul plaz ledu.

Življenjepis Tončka Pangerca

Tonček Pangerc se je rodil 2. junija 1925 na Bledu. Gimnazijo je obiskoval na Rakovniku v Ljubljani. Ob okupaciji so mu Nemci izgnali starše, brate in sestre v Srbijo, Tonček pa je ostal v Ljubljani. Vstopil je med domobrance in je bil uvrščen v 8. šolsko četo, pozneje v Grosupljah in slednjič na postojanki na Brezjah. Ob koncu vojne se je z domobranci umaknil v Avstrijo, od koder so ga Angleži skupno z vsemi drugimi domobranci vrnili v Slovenijo in izročili komunistom. Bil je zaprt v Št. Vidu nad Ljubljano in po Titovi amnistiji izpuščen. Leta 1947 je preko Julijskih Alp zbežal v Italijo, kjer se je nekaj mesecev zaposlil kot strežnik v salezijanskem kolegiju. Aprila 1948 je odšel v Argentino.

V Argentini se je izučil za zidarja in stavbenika. Že decembra 1949 je začel obiskovati Bariloche, kamor se je za stalno preselil leta 1952. Od leta 1953 je imel patent gorskega vodnika.

Že v Sloveniji je Tonček bil navdušen planinec in prehodil vse Julijske Alpe. Ko se je naselil v Barilochah je njegovo gorniško delovanje postalo vse pomembnejše. Bil je ustanovni član in pozneje tajnik Slovenskega planinskega društva, član Cluba Andino Bariloche in Centra Andino de Buenos Aires. Z drugimi slovenskimi in argentinskimi planinci (predvsem z Dinkom Bertoncljem) je prehodil in prvi osvojil mnogo gorskih vrhov v okolici Bariloch. Udeležil se je dveh velikih patagonskih ekspedicij: na Cerro Valentin in v pogorje Paine. Ob tej zadnji ekpediciji ga je doletela tragična smrt dne 17. januarja 1954.

Tine Debeljak / Requiem za Tončka Pangerca, pokopanega v gori Paine

Requiem aeternam dona ei, Domine!

Daj Tončku Pangercu Mir v gori Paine!

Z očmi ubitimi iz ledov teme

zre v Tvoje Tajne.

V cvetju snegov, v kristalnih bleskih kože

ljubimec netrohljivi gore Paine

spi večno mlad: je pil Triglavske rože

leke bajne?

Z Bleda v Alpe …v Ande… s Katedrale

na Valentina… s Špika v goro Paine

kot orel je pripenjal gnezda v skale

nepristajne,

iskal v njih stenah slavo Domovini,

ime slovensko nesel v goro Paine,

z ljubeznijo gladeč v slednji pečini

sled rodne krajine,

plezoč skoz špranje v stolpe ledovite,

čez prage in previse gore Paine

v metež snegov; da piše ime v granite

ji neomajne,

v deviški vrh! – O, vklesal si ga s plazom

gromov ledenih v srce gore Paine!

Ta hip špik CERRO TONČEK s Tvojim

obrazom v zvezde sijajne

se vzpel nad pad je Tvoje zadnje pleže:

triglavski orel – kondor v gori Paine –

s perutjo padlo Alpe z Andi zveze

ljubezni trajne…

Requiem aeternam dona ei, Domine!

Daj Tončku Pangercu Mir v gori Paine!

Naj v Tajne Tvoje z vrhov sončnih zre!

Dr. Vojko Arko – Prijatelju Tončku Pangercu v spomin

Vojko Arko, planinec, pisatelj, učitelj, pobudnik in gonilna sila andinizma med Slovenci v Argentini, ustanovni član Slovenskega planinskega društva v Barilochah, je s Tončkom prehodil mnogo bariloških gora. Tako je spomine na Tončka objavil v Svobodni Sloveniji:

Kako svetlo je blestelo jezero pod steno in kako zvonko so peli klini! V toplem decembrskem dopoldnevu sva preplezala osrednji zid Lopezove stene in le še navpično skalovje zadnje kupole se je bočilo nad nama.

Tonček mi je ponudil prednost in za kako dolžino sem plezal prvi. Pa sem naglo odnehal: “Pojdi ti, bolj gotov si.”

Štiri leta so pretekla, odkar sva bila prvič na Lopezu. Pred štirimi leti sva tudi začela šariti po Lopezovi steni, načela problem, ki sva ga zdaj reševala. Iz skromnega ljubitelja gora je v tem zrastel bariloški vodnik in eden najboljših plezalcev vse republike. Seznam njegovih vzponov se je večal z neverjetno naglico, vrhovi, stolpi in stene so se vrstili v vrtoglavi brzini. Nihče ni bil tolikokrat na Tronadorju ali na catedralskem Torre, Nihče v Bariločah ni opravil v tako kratkem razdobju toliko gorskih pohodov kot on. Zdelo se je, da se mu mudi kot da bi slutil, da mu preostaja le še malo časa. Ko sem ga zdaj v zidovih kupole opazoval, kako spretno in mirno je premagoval dokaj težko navpično steno, sem ga na tihem občudoval.

Prvenstvena smer v steni Lopeza je bila njegova poslednja pot v gorah, okrog Bariloč, v tistih gorah, ki so mu postale domače kot Julijci, pod katerimi se je rodil, ki jih je v letih po vojni prehodil in čez katere je l. 1947 odšel v svobodo. V dobi vojnih pretresov, v onem težkem letu 1945 mu je usoda prizanesla, šteje se med redke vrnjene domobrance, ki so se rešili iz rdeče morije. Kot mladoletnika so ga komunisti zaprli v Št. Vidu in ga pozneje spustili.

Decembra l. 1949 je prvič prišel v Bariloče. Tu je našel nekaj, kar ga je takoj priklenilo. Vzljubil je divjo lepoto južnih jezer in neukročeno samotnost patagonske Kordiljere. Več let je potoval med Buenos Airesom in Bariločami, dokler ni slednjič za stalno ostal na obalah Nahuel Huapija, tistega velikega jezera, ki je tako malo podobno njegovemu rojstnemu Bledu. Na planinskih turah so mu večinoma drugovali “bratje” iz slovenske plezalske skupine. Dosti je hodil z menoj in nekaj smeri sta napravila z Ivanom Arnškom. Toda največ prvenstvenih in najtežjih vzponov je izvršil z Dinkom Bertoncljem. Začetki slovenskega andinizma so nerazdružno zvezani z navezo Dinko-Tonček in tudi kasneje sta se oba plezalca našla, kadar je bilo treba streti kak posebno trd oreh. Omenim le njegove najpomembnejše ture: l. 1951 je kot novinec v plezanju preplezal sam in brez plezalne opreme catedralski Torre. Prav tako sam je l. 1952 v enem dnevu opravil vse tri Tronadorjeve vrhove. Ponovil je vzpon s Čilenskega na Glavni vrh, ki že petnajst let ni bil ponovljen. Z Dinkotom ima prvenstveni smeri v severni steni Punte Liihra in v južni steni Filo Norte (Lopez). Onadva sta tudi napravila prvi poskus na Slovenskem stolpu. Z Arnškom sta plezala Punta Refugio (Lago Jacob), z njim sta tudi načela Lopezovo severno steno, ki jo je potem končal z menoj. S Šilerjem je osvojil Torre Frey v pogorju Tres Picos. Njegov sloves v gorniških krogih je naglo rastel, tako ga je Club Andino z Dinkom vred uvrstil v uspelo odpravo na Sv. Valentina in slednjič v odpravo na Paine. Skupno s šefom ekspedicije Herbertom Schmollom je našel prezgodnjo smrt v bližini Mageljanovega preliva, v senci strahotnih sten zahodnega Paina, kjer mu je pacifiški vihar pel poslednjo pesem.

Za nas, ki delimo Tončkovo ljubezen do gora, ostane njegov spomin svetal in jasen. Ande so nam ga vzele — in vendar še vedno živi in bo živel med nami. — Tonček — bariloški gorniki Te ne bomo nikdar pozabili!

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije