Ponovno čudovita doživetja med Slovenci v Argentini

PONOVNO ČUDOVITA DOŽIVETJA MED SLOVENCI

 

Na obisku pri Slovencih v Argentini sem bil tretjič v zadnjih sedmih letih, vedno s skupino romarjev agencije TRUD, ki jo vodi izjemni Tone Rode. Tretjič so bila moja pričakovanja seveda oblikovana že pred prihodom, a me druženja s Slovenci, še zlati v njihovih skupnih domovih, vedno znova celostno napolnijo. Prvi večer sem v Našem domu San Justo občudoval energijo in prizadevnost Slovencev, ki so pripravljali vse potrebno za srečelov, ki se ga je naslednji dan udeležilo okrog 600 ljudi. Večer sem nadaljeval na pevski vaji zbora, si na kratko ogledal vajo otrok za igrico ob prihodu svetega Miklavža in ga zaključil v kleti v veseli ter prijetni družbi velikega števila Slovencev. Res občudujoče, kaj vse se dogaja v slovenskem domu, in sicer za vse starostne generacije. To je dandanes verjetno še najbolj pomembno za mladino, ki se plemeniti od delovanju za dobro, hkrati pa v zadovoljstvo njihovih staršev in starih staršev, ki vedo, da so otroci na varnem ob delu za dobrobit slovenske skupnosti.

Naslednje jutro je bilo nagovarjajoče dvigovanje slovenske zastave v slovenski sobotni šoli v Domu na Pristavi ter prepevanje slovenske himne Zdravljice iz grl otrok, njihovih staršev in obiskovalcev iz Slovenije. Kar milo se nam stori pri srcu, saj v domači Sloveniji take navade, ki neguje vrednoto domoljubja, ne poznamo več. Slovenci ohranjajte ta globok običaj ljubezni do domovine. Na pobudo ddr. Marije Stanonik so otroci z veseljem zapeli še vsem priljubljeno pesem Mi se imamo radi.

Prisrčno je bilo tudi doživetje v Rožmanovem domu starostnikov. Izjemno dolgoročna je bila zamisel pokojnega Hermana Zupana, da slovenska skupnost potrebuje tudi dom za starejše ljudi, ki za vsakodnevno življenje potrebujejo dodatno nego ter pomoč. Iz obrazov varovancev doma je sijala neizmerljiva sreča in duhovna umirjenost, ko sta naša duhovnika Ivan Albreht in Jože Dolenc darovala sveto mašo. Ob prepevanju slovenskih mašnih pesmi so se nam radostno pridružili s solzami v očeh. Kot je dejal župnik Jože, Marija in Bog nas združujeta povsod, tudi v oddaljeni Argentini, ki je po drugi svetovni vojni na široko odprla vrata slovenskim izseljencem. Sprehod po pomladnem parku Rožmanovega doma nas je napolnil z mirom, ki ga je še povečal kip matere z ruto, v zahvalo slovenskim materam, ki so za Boga in svoje otroke darovale vse, kar so imele.

V nedeljo dopoldan pa vrhunec srečevanj s Slovenci v velikem Buenos Airesu – udeležba na osrednjem slovenskem dnevu, ki povezuje Slovence iz vseh domov. Letošnji je bil še poseben, saj smo se spominjali 70-letnice prihoda Slovencev v Argentino. Kot je dejal eden od govornikov, Argentina nas je sprejela in nam pustila popolno svobodo pri našem delovanju. Res je da nam država finančno ni pomagala, a za nas je bila pomembnejša svoboda, ki je mi v matični Sloveniji dolga leta nismo bili deležni. Cvetoče lipe na dvorišču, kot simbol slovenstva, so nadgradile naše druženje.

Sveto mašo je darovalo pet duhovnikov pod vodenjem gospoda Jureta Rodeta. Mogočno petje zbora pod vodstvom Marte Selan Brula je napolnilo ves prostor, petju so se glasno pridružili vsi udeleženci. »Kristus kralj vseh večnih časov« je donelo po prostoru, napolnilo naša srca in nas povezalo z našimi domačimi v daljni Sloveniji. Po končani maši je zbrane nagovorila slovenska veleposlanica gospa Jadranka Šturm Kocjan. Njene besede, da obžaluje povojne poboje, ki se po njenem ne bi smeli nikoli zgoditi, in hkrati jasno povedano pričakovanje, da mora sedanja slovenska država poskrbeti za dostojen pokop vseh pobitih in drugih žrtev, je božal misli vseh navzočih, ki si srčno želijo, da bi bil njen glas čim prej uslišan.

Vrhunec dneva pa je bila krstna uprizoritev velikotedenskega muzikala Kerigma, ki ga je napisal in uglasbil Martin Sušnik, igralci in drugi sodelujoči pa so ga pripravili pod neutrudljivim vodstvom Marte in Marcela Brule. Ko sem doma teden dni pred odhodom izvedel, kaj pripravljajo slovenski rojaki, sem bil za to izjemno hvaležen in v tem zaznal velik Božji blagoslov. Kot predsednik Muzejskega društva Škofja Loka sem namreč globoko vpet v dogajanja povezana z uprizoritvijo Škofjeloškega pasijona, še zlasti v dogodke, s katerimi v letih ko se pasijon ne uprizarja, ohranjamo tako imenovano pasijonsko kondicijo. Višek teh aktivnosti je bil vpis Škofjeloškega pasijona na UNESCO-v reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, ki se je kot prvi slovenski vpis zgodil 1. decembra 2016 v Adis Abebi v Etiopiji. Po Božji previdnosti in usmiljenju sem bil udeleženec srečanja UNESCA in zelo globoko doživljal vse dogajanje. Kot rečeno gre za prvi slovenski vpis, za kristjane pa je še bolj pomembno dejstvo, da je s tem v svetovno duhovno dediščino vpisano Kristusovo trpljenje in vstajenje kot temeljni ter osrednji gradnik naše vere.

Verska vsebina Kerigme zajema začetek Kristusovega javnega delovanja, njegov križev pot in surovo križanje, ki je prikazano s prizori iz znanega filma režiserja Mela Gibsona. Muzikal se zaključi z vstalim Jezusom, ki sreča Magdaleno, ki veselo novico razširi med Jezusove učence in vse ljudi.  Veselo novico, ki nam daje upanje in vero v smisel našega bivanja na tem svetu. Neskončna srčnost vseh pevcev in igralcev, med katerimi prevladujejo mlade generacije, je nagovorila vse udeležence, ki so do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano Slomškovega doma. Gromek in dolg stoječ aplavz na koncu je jasno izrazil naše notranje občutke in hvaležnost. Dvomim, da smo v rodni Sloveniji zmožni pripraviti takšno uprizoritev. Mogoče na zunaj da, a velika srčnost igralcev, v katero je vgrajeno sedemdesetletno življenje in delo Slovencev v Argentini, vsekakor ni dosegljiva. Moja želja je, da bi v prihodnosti Kerigmo ponesli tudi v rodno Slovenijo. Kjer je vera je pot in s skupnimi prizadevanji se nam mogoče želja uresniči.

Kljub že znanim pričakovanjem ob ponovnem obisku Slovencev v Argentini, me je druženje z vami ponovno celovito prenovilo, me napolnilo z velikim upanjem v dobro, mi dalo nove moči za vsakodnevno življenje. Še zlati moči za prostovoljno delovanje v dobrobit širše skupnosti, ki je med vami neizmerljivo in navdušujoče. Preseči moramo občutke malodušja, ki nas prevečkrat prevevajo, in se pogumno podati na pot dobrohotnega delovanja. Naša dobra dela bodo pričela na bolje spreminjati tudi širše življenje v družbi, tako v Sloveniji, kot v Argentini in po vsem svetu.

Predragi argentinski Slovenci, v celoti se strinjam, da slovenski čudež v Argentini ni čudež, kot pravi akademik in pisatelj Zorko Simčič. Čudež je namreč posledica Božjega delovanja, neizmerne vsebine, ki ste jih ustvarili tukaj, pa so predvsem rezultat vašega neumornega in vztrajnega delovanja v slovenskih sobotnih šolah, srednješolskem tečaju, športnem in kulturnem delovanju v slovenskih domovih … Vaše delovanje pa seveda izhaja iz vaše globoke osebne vere, ki jo brez strahu jasno in glasno izražate, na kar v rodni Sloveniji prevečkrat pozabljamo. Tudi tukaj se lahko od vas veliko naučimo. Vaše geslo – »za vero, dom in domovino« – naj postane in ostane tudi stalnica našega delovanja.

Za vsa naša doživetja smo se šli v ponedeljek zahvalit Lujanski Mariji, nato pa nas je pot vodila v Mendozo, Tucuman in Salto, kjer se bomo srečevali s Slovenci, ki živijo v teh krajih.

Predragi Slovenci, hvala za vse, kar prispevate k rasti slovenske skupnosti. Nasvidenje do naslednjega srečanja. Naj vam Bog še naprej nakloni obilo darov in vas blagoslavlja.

Aleksander Igličar, Godešič pri Škofji Loki

Please follow and like us: