Slovenski dan 2018
Bilo je v Nemčiji leta 1986, ko so med novicami po televiziji predstavili zadnji izum, ki naj bi spremenil svet. Na človeški dlani se je prikazala neka majhna svetlikajoča stvar, velika približno 2 cm. Nisem povsem razumela tehnične razlage, še manj pa sem si predstavljala, da bo tako majhna stvar postala tako pomembna. Tisto leto sem na lastne oči videla, kaj je prvi svet. V trgovinah je bilo polno novotarij, vsak dan se je na tržišču pojavilo nekaj novega. Začel se je pravi razcvet tehnologije. Danes je tisti majhen čip postal nenadomestljiv in lahko rečemo, da brez njega ne znamo več živeti.
Svet se je digitaliziral. Najprej so se pojavili računalniki, danes pa imamo telefončke, tablice, prenosnike, fotoaparate, USB ključke in še mnogo drugih stvari, ki jih mi starejši sploh ne poznamo. Naš svet se vrti zaradi čipa. Tehnologija in znanost napredujeta vsak dan z veliko hitrostjo in hočeta rešiti vse težave modernega človeka, mu pokazati najlažjo in najlepšo pot za dosego popolnega užitka. Čip zaposluje sodobnega človeka vseh 24 ur dneva. Nadomešča ure in budilke, radio, televizijo, stacionarne telefone, banko… Že v šoli otroke učijo, kako pritiskati na gumbe, da bi našli pravilni odgovor. Z enim klikom se dokopljejo do vseh informacij. Zakaj bi se učili poštevanko, če samo z enim klikom lahko rešijo najtežje račune, pridobijo vse zgodovinske podatke, izvejo vse o športu in najdejo prevode besedil v številne jezike. In tako tudi mi: kliknemo in takoj se nam na ekranu prikažejo najrazličnejši izdelki po najugodnejših cenah. Nakupe lahko opravimo kar po telefonu ali računalniku: kliknemo in uredimo rezervacijo za naslednje potovanje, hkrati pa si pogledamo seznam znamenitosti, ki si jih moramo ogledati; ponovno kliknemo in si preberemo vse časopise in obvestila o prometu na cestah. In tako se nadaljuje v nedogled.
Danes imamo že vsi napravo s čipom. Zaradi tega so naši podatki dosegljivi na spletu, čeprav se tega velikokrat niti ne zavedamo. Skoraj vsak lahko izve, kje se trenutno nahajamo, kaj počnemo, kaj nam je všeč, česa si želimo, s kom smo povezani. Kaj pa je sredi vsega tega razvoja človek? Kaj smo mi v tem digitalnem svetu? Ali smo tudi mi le tipka, na katero nekdo pritisne in naredimo, kar hoče? Mediji in reklame nam obljubljajo srečo, če bomo le kupili to, kar oglašujejo. A moderni svet pozablja, da je bil človek ustvarjen po Božji podobi, kot piše v Svetem pismu takoj na začetku: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril«. In Bog je podaril človeku pamet, modrost in svobodo. Človek pa je hotel postati kakor Bog. Svetopisemsko resnico o grehu dobro poznamo, kakor tudi resnico o odrešenju.
In vendar, če smo bili ustvarjeni po Božji podobi, potem stremimo k redu in usklajenosti, k lepoti, dobroti, pravičnosti, harmoniji, popolnosti in drugim vrednotam in krepostim, ki jih je Bog vlil v našo naravo. Hrepenimo po večnosti in sreči, ki ju bomo dosegli le, če živimo po božjih zakonih. Skozi celotno človeško zgodovino opažamo, da so narodi verovali v neko nadnaravno bitje, v Boga, ki je nad človekom in celo skrbi za človeka. Bog, ki je vedno bil in vedno bo. Nekaj nepojmljivega za človeka, ki mu je čas do sekunde odmerjen. Zgodovina nam ravno tako prikazuje, kako se je človek upiral Bogu, kako je hotel postati vseveden in večen kakor Bog. Ta zgodba se ponavlja skozi vso zgodovino prav do današnjih dni, ko smo prisiljeni poslušati in brati vse, kar nam ponujajo vsemogočni mediji, ki skupaj z Nietzschejem trdijo, da Boga ni, da je Bog umrl, da ni ustvaril sveta, ampak da je ta nastal sam od sebe. Razne ideologije nas prepričujejo, da moralnih zakonov ni več, da se ne rodimo kot moški in ženske, ampak si spol lahko izberemo sami, da je vse, kar nam prinaša užitek, dovoljeno, da lahko ubijemo še nerojenega otroka. In tako, v imenu svobode, nasprotujejo naravnemu redu, pravičnosti, harmoniji, dobroti in lepoti stvarstva. Njihovo geslo je: »Prepovedano prepovedovati«. V imenu človekovih pravic teptajo človeka.
Prihaja advent in vsa mesta sveta bodo okrašene za božične praznike. Na tisoče bleščečih lučk bo razsvetljevalo ulice in trgovine nam bodo ponujale vabljive moderne izdelke. Tudi doma bo treba pripraviti vse za družinsko praznovanje. Ob vsem tem blišču pa nihče ne omenja Jezusovega rojstva, ki je prava vsebina božiča. Nihče več ne govori o učlovečenju Boga, ampak je v ospredju poveličevanje človeškega užitka in bogastva. To je podoba sveta enaindvajsetega stoletja, v katerem živimo. A kljub znanosti in tehnologiji dvatisočletno izročilo ostaja in bo ostalo nespremenjeno. Človek je grešil proti Bogu, in vendar nas je Bog odrešil. Mi v to resnico verjamemo in kar smo prejeli od staršev, se trudimo tudi živeti. Oni so nam zgled in kažipot.
Pred 73 leti so celo tvegali svoja življenja, da bi branili vero in svobodo. Zato so zapustili vse, kar so imeli, in šli v neznani svet. Takrat niso vedeli, ne kje bodo spali, ne kaj bodo jedli, ampak so trdno verovali v Božjo pomoč in ljubezen. V tistih žalostnih dneh maja 1945, ko so izvedeli za poboj svojih najdražjih, so se združili v skupnem joku in molitvah, tako v Vetrinjski cerkvi kot po drugih taboriščnih kapelah v Avstriji in Italiji. Imeli so voditelje, predvsem duhovnike, ki so jih bodrili in opogumljali, v molitvi pa so dobili moč in smisel za nadaljnje življenje. Zato so lahko odpustili, pozabiti pa niso mogli. Z veliko korajžo so nadaljevali svojo pot. V tistih žalostnih dneh, v tisti skupni molitvi in v tistih solzah je nastala naša skupnost. S svojo molitvijo so izprosili blagoslov. To je njihova dota, ki so jo prinesli s seboj čez morje. Prišli so praznih rok v neznano deželo; brez strahu in z velikim zaupanjem v Božjo pomoč in blagoslov. Tako je pred 70 leti zrasla naša skupnost v Argentini. Zrasli so naši domovi, šole, tovarne, razvila se je kulturna dejavnost; vse to, čemur pravijo argentinski čudež. Mi dobro vemo, da to ni čudež, ampak sad trdega dela, velikih žrtev in velike ljubezni. V temeljih slovenskih domov se skrivajo vsi načrti, ki so jih naši starši morali opustiti, ko so zapustili domovino. Ti temelji nosijo v sebi tudi njihove žulje, sanje in vse talente, ki so jih prejeli od Boga. In sadovi teh talentov so vidni v drugem, tretjem in v četrtem rodu. Zato lahko rečemo, da so bili naši starši neizmerno bogati, saj so nam zapustili tako veliko dediščino! Samo poglejmo naše zbornike in bomo videli, koliko prireditev se je zvrstilo vsako leto, koliko predavanj, koncertov, gledaliških predstav, tudi športnih prireditev, koliko slikarskih razstav, koliko knjig je bilo izdanih, koliko duhovnih vaj in romanj je bilo organiziranih in še bi lahko naštevali. V naših domovih najdemo košček Slovenije, vrednote slovenstva in krščanstva. V njih se družimo, veselimo, delimo svoje uspehe ter tudi skrbi in žalosti, predvsem pa se povezujemo v molitvi in prosimo Božjega blagoslova. V njih se dobro počutimo! Iz te male slovenske skupnosti je izšlo že mnogo talentov v svet: podjetnikov, poslovnežev, znanstvenikov, umetnikov in tudi športnikov. Vsi s ponosom priznavajo svoje slovensko poreklo in pripradnost skupnosti.
Zato imajo tudi danes naši skupni domovi svoj smisel. V njih lahko svobodno razvijamo svoje darove in sposobnosti. Dom je kraj, kamor lahko pripeljemo svoje otroke in vnuke, da bi spoznali smisel današnjega življenja. In čeprav bodo vedno najraje pritiskali na gumbe tehnoloških naprav, se bodo tudi naučili, od kod izvirajo njihove korenine, predvsem pa spoznali, zakaj smo tu. Človek ni samo usmerjen v tehniko ali znanost, človek ni samo proizvodno ali potrošniško bitje, s katerim se lahko manipulira. Človek ima tudi srce in ustvarjalno dušo, ki v sebi nosi Božje zakone in hrepeni po stvarstvu, lepoti in popolnosti. Človek je svobodno bitje, ki ga je ustvaril Bog. Življenje ni praznik, je zapisal Simon Gregorčič. Danes bi rekli, da življenje ni pritiskanje gumbov. Tudi tako obljubljenega raja na zemlji ni še nihče ustvaril, ampak je vedno treba trdo delati in tudi trpeti, da lahko živimo in preživimo.
Ponosni smo na svoje starše in vedno znova smo jim hvaležni za tako velik dar. Prav zaradi tega prijazno sprejemamo vse obiske iz domovine, saj jim lahko z vzravnano hrbtenico pokažemo, kaj vse so naši starši ustvarili s trudom in poštenimi rokami, iz same ljubezni do Boga in izgubljene domovine. In danes, po 70 letih, smo ponosni tudi na novi rod, na vas, ki danes vodite našo skupnost, ki se še vedno zavedate svojega slovenskega in krščanskega porekla. Ko ste danes združili Slovenski dan in praznik Kristusa Kralja, ste dokazali, da ne moremo lepše zaključiti tega našega spominskega leta ob prihodu v Argentino, kot s poklonom staršem in Bogu. Dokazali ste, da tudi vi radi darujete svoj prosti čas, talente, ustvarjalnost in iznajdljivost, predvsem pa svoje srce, da bi nadaljevali začeto delo in posredovali narodne in moralne vrednote svojim sinovom in vnukom. Tudi vi se trudite, da bi bili naši domovi majhne oaze v tem razburkanem, ideološko zmedenem digitalnem svetu in želite, da bi tudi vaši otroci še dolgo z istim ponosom peli: »Iz tisočletnih korenin, poganja naša rast, resnico ljubimo in mir, svobodo, vero, čast.«
