Govor Martina Sušnika
Marca leta 1992, med potekom mojega prvega popoldneva kot dijak Srednješolskega tečaja, je v razred vstopil profesor Žive besede. Resen pogled, trden značaj, elegantna postava, govor gotov… Snel si je ročno uro in jo postavil na mizo. V naslednjih sobotah smo se z njim učili recitacije na tak način, kot ga do takrat še nisem poznal… Naučil sem se, po njegovi zaslugi, da je v poeziji beseda res živa. Vzljubil sem Prešerna ob njegovem vodstvu zborovske recitacije Turjaške Rozamunde, katere prve vrstice so ostale v mojem spominu še do danes.
Za trinajstletnega mulca, ki je naravno podvržen odrskemu nastopanju, je bila to življenjsko pomembna dogodivščina. Počasi sem začel slutiti, in pozneje razumeti, zakaj ima ta profesor priznano ime med kulturnimi ustvarjalci naše slovenske skupnosti; zakaj ima ime Frida Beznika v tem krogu svojo posebno težo in slavo.
Naslednje leto mi je prijatelj, s katerim sva skupaj nastopala v Slovenski vasi, govoril o svoji izkušnji pri Spominski proslavi v Slovenski hiši, ki jo je g. Beznik režiral. Moje navdušenje je še bolj vzgorelo, takó da sem se leto kasneje sam ponudil, da bi tudi jaz sodeloval kot recitator. Veselil sem se, ko sem bil povabljen na vaje, čeprav si nisem predstavljal do katere mere bo ta izkušnja zame pomembna, ne le na umetniškem področju, temveč tudi (in to je najvažnejše) v življenjskem smislu.
S potekom vaj mi je g. Beznik postal bližnji; postal je zame »Frido«. V globokem smislu mi je postal pravi učitelj. Učitelj, ki ne ukazuje vsiljivo, temveč tak, ki dokaže in pokaže. Učitelj, ki vzgaja z izžarevanjem lastnega zgleda, potom pristnega utelešenja znanja, ki ga posreduje. Frido je znal. In znal je tudi pokazati, da smo sami lahko zagledali kar je on videl. Znal nas je voditi, da smo tudi mi, v kolikor smo bili omejeno zmožni, lahko postali deležni njegovega znanja.
Sledile so še druge Spominske proslave, Slovenski dnevi in še drugi nastopi…
Z njim smo se naučili spoznati literarne vire in njihove zahteve. Naučili smo se o muzikalnosti in čaru poetične besede. O globokem smislu, ki ga nastopajoči ima dolžnost umeti in možnost posredovati. O spoštovanju do avtorjev, v čigar srca mora igralec prodreti, da lahko potem njihove besede v pravem duhu utelesi. Naučili smo se o neizogibnosti resnega dela, ki prezira povprečnost in teži po kvaliteti, ne zaradi iskanja hvale temveč iz spoštovanja do opusa, do gledalcev in do nas samih. Naučili smo se o iskanju lepote, ki jo odrski umetnik lahko deli drugim potom elegance svojih kretenj, pravilnih nijans, učinkovite uporabe glasu, postave, hoje… Naučili smo se pa tudi življenjske globoke resnice, do katerih nas je vabil in vodil s svojimi razmišljanji, s svojo življenjsko izkušnjo in polikromatičnimi anekdotami.
Še se spominjam, kako se mi je šlo, da sem na vaje prihajal ne le pravočasno, temveč če se je dalo še pred določenim urnikom. Po navadi je bil on že tam in to je nudilo možnost za poučljiv dialog in poglobitev v umetniškem učenju in medsebojnem odnosu. Občutek, da je vsako navodilo polnosmiselno in vsak trenutek pod njegovim vodstvom možnost za osebno rast, je nekaj kar morejo povzročiti le osebe ki, kot sem omenil, znajo in izžarevajo. Bogu sem od takrat hvaležen, da mi je ta slavni igralec in režiser slovenske skupnosti dovolil vstopiti v krog njegovih »učencev«, za katere, si upam reči, je Frido postal kot odrski oče in življenjski kažipot.
V mojem zadnjem letu Srednješolskega tečaja sem zopet imel g. Beznika, zame že poznanega in ljubljenega Frida, za profesorja Žive besede. Med uro pouka sem imel privilegij, da mi je kdaj neopazno pomežiknil. Takrat sem že znal spoznati njegov prikrit nasmeh pod brki. Bilo je tudi leto zadnje Spominske proslave v njegovi režiji… leto njegove borbe z boleznijo. Med poletjem tistih počitnic nas je zapustil. Prezgodaj. Mnogo bi se lahko še od njega naučili. A kar smo prejeli nam je ostalo vraščeno v naših srcih, zato sta tudi naša zahvala in poklon trajna še do danes.
Nocojšnje srečanje, več kot dvajset let po njegovem končnem vzponu h Gospodu, je znak našega dolga do njega. Je pa tudi sad njegovega učenja. Smisel in ljubezen sta vedno rodovitna. Naj bo nocojšnji nastop kot žetev njegovega sejanja.