»Ko je stopil iz gozda, je pogledal na rosno jutranjo pokrajino pod seboj in spreletela ga je neznana sladkost ob toliki lepoti. Z živimi očmi je videl cvetočo dolino, ki se je na obzorju topila v srebrno luč, z očmi svojega srca pa je videl vso domovino, od štajerskih poljan do morja.«
Tako začenja Cankarjev Kurent svoj najbolj prepoznan slavospev svoji in naši domovini. Domovini, ki je pred 27 leti dobila svojo državo. Njen rojstni dan smo praznovali pred kratkim, zato si zasluži nekaj misli. S tem, ko smo dobili svojo državo, so se namreč uresničile večstoletne sanje naših prednikov, ki so se pogosto odpovedovali lastnim priložnostim za dobrobit svojega naroda. Da je bil to stoletni sen naših dedov in pradedov smo slišali že ničkolikokrat. Tolikokrat, da marsikomu žal ta misel že preseda. Morda je kdo med vami celo zaznal, da smo v zadnjem času spremenili to govorico. Namesto tisočletnih sanj te postajajo samo še stoletne. Zna biti, da bomo dočakali dan, ko nas bodo začeli podučevati, da je vse to le naša blodnja in da naši predniki sploh niso želeli svojega koščka pod nebom, kjer bi bili sami sebi gospodarji. Norost, ki pa ni tako nemogoča, če pomislimo, da so nas nekateri že začeli prepričevati, da Slovencev pred 19. stoletjem sploh ni bilo. Da nas je Trubar že pred petsto leti nagovarjal z ‘lubi Slovenci’ očitno nima nobene veljave. Ob takšnih neverjetnih nesmislih si lahko le mislim, kakšna je agenda teh, ki take domislice podpirajo in širijo. Slutim, da je povezana z uničevanjem identitete in željo po večji manipulaciji.
Leta 1991 smo torej, naj je bilo še tako neverjetno, dobili svojo državo. Izborjeno in izmoljeno po naših mučencih, zanjo pa je v osamosvojitveni vojni dalo življenje tudi več deset slovenskih mož. Vse od takrat se stare sile, katerih samostojna in demokratična Slovenija nikoli ni bila njihova intimna izbira, zelo trudijo, da nove države ne bi sprejeli kot svoje, da ne bi postala naša, da se z njo ne bi poistovetili do te mere, da bi jo bili pripravljeni varovati za vsako ceno. Že vedo, da človek tisto, kar ljubi, brani do zadnje krvi. V šolah tako domovinska vzgoja ne sme dobiti ustreznega mesta, vsako izražanje ljubezni do lastne domovine in naroda hitro dobi etiko šovinizma in nacionalizma. Kvazi-kulturniki, pogosto na račun davkoplačevalcev, teptajo njene simbole, se norčujejo in omalovažujejo vse, kar je povezano z njeno dediščino in tradicijo. Pred časom sem slišala reči enega od ministrov odhajajoče vlade, da smo Slovenci mlad narod z mlado kulturo, kar je absurdno. Bili smo med prvimi na svetu, ki smo dobili Sveto pismo v domačem jeziku, koroške vojvode so prisegale v slovenščini. Ob vsem tem sem celo opazila, da besedo narod sogovorniki vedno pogosteje nadomeščajo z besedo skupnost. Beseda narod očitno ni več zaželena. Le zakaj …
Te dni so nas mediji v izdatni meri obveščali o šestih plakatih v Velenju. Ko je na tviterju nekdo sicer obsodil skrajno neprimerno in nedopustno provokacijo, ob tem pa izpostavil, da sta družina in država, ki ju plakat omenja, vendarle pozitivni vrednoti, za kateri se je vredno boriti, je doživel pravi pogrom različnih dušebrižnikov. Tistih dušebrižnikov, ki večinoma javno in brez sramu pozdravljajo obnovo spomenika velikemu diktatorju Titu, ki stoji v istem mestu, kot so bili nalepljeni plakati. Ob tem jim je prav malo mar, da je Tito odgovoren za sto tisoče pomorjenih in da je celo Ustavno sodišče že večkrat ugotovilo nezdružljivost nekdanjega komunističnega režima, ki ga v največji meri simbolizira prav ta veliki komunistični diktator, z evropskimi standardi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Marsikdo se za takšno državo, kot jo imamo danes, ne bi boril, je ob vsem tem rekel eden izmed letošnjih govornikov na praznik državnosti. Njegova misel me je zabolela. Ali je to res? Ali se za našo državo danes res ne bi več borili? Če je tako, potem so na koncu vendarle zmagale stare sile. Ali pa smo se vendarle še pripravljeni boriti za našo Slovenijo? Ne le s puško, ampak z našimi vsakodnevnimi ravnanji. Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak sam. Začne se pri čisto preprostem izpraševanju – ali hodim na volitve in tam pretehtano oddam glas za tiste, ki jim je blagostanje naše domovine najpomembnejša skrb? Vem, da so tokratne volitve že za nami, ampak zaradi tega to vprašanje ni nič manj aktualno. Ali izobešam slovensko zastavo ob pomembnih državnih praznikih in tako pokažem, da imam vsemu navkljub rad svojo državo? Z opuščanjem zunanjih znamenj naše samostojnosti namreč dajemo dodatno moč tistim, ki našo državo uničujejo in zlorabljajo za lastne interese. Jo kritiziram kar tako povprek, ker pač to počnejo tudi drugi? Koliko se zanimam za našo lastno zgodovino? Koliko o njej vem? Mi je znano, da se letos spominjamo 170. letnice nastanka programa Zedinjene Slovenije, 150 let začetkov taborskega gibanja, kjer so Slovenci med drugim zahtevali enakopravnost slovenskega jezika? Da v letošnjem letu ni le 100. letnica smrti velikega dramatika Ivana Cankarja, temveč se spominjamo tudi 150. letnice rojstva dr. Aleša Ušeničnika, enega najpomembnejših slovenskih teologov in filozofov, pa velikega slovenskega domoljuba dr. Lamberta Ehrlicha, pisatelja Karla Mauserja, slovenskega skladatelja Miroslava Vilharja. Tako, kot poznamo zgodovino naših družin, tako bi morali poznati zgodovino naše domovine.
Praznik rojstva naše države je in mora biti naš praznik. Ne pustimo si vzeti ljubezni do naše domovine, pa če jo tisti, ki je pravzaprav nočejo, čeprav od nje najbolje živijo, še tako teptajo. Ne pustimo si vzeti naše države. Kurent, še tako poseben, je imel namreč prav: »Božja setev je pognala kal in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi.«
Helena Jaklitsch
Radio Ognjišče
