Dragi rojaki,
Letos slovenska skupnost praznuje 70 let delovanja v Argentini, 70 let odkar smo začeli z organiziranim delom, kot priseljenci, izseljenci in preživeli največje morije slovenske zgodovine. Že 70 let se dobivamo vsak junij, da se poklonimo časti in pogumu tistih tisočih mučenikov, ki so dali svoja mlada življenja za zelo preprosto načelo: zvestoba Bogu in našim koreninam. Dolga leta smo bili skoraj edini, ki smo se jih spominjali. Nič od tega, kar nas povezuje kot skupnost, poleg vere do Boga, nima toliko pomena, kot ta slovesnost, ki nas danes tukaj združuje. Nismo samo politični emigranti, kot radi govorijo v Sloveniji, smo preživeli, ker volja revolucionarjev je bila, da uniči vse naše družine. Ne smemo pozabiti, da je čudež, da smo danes lahko tukaj. Nismo samo politični emigranti, šlo se je za še višje vrednote.
Vse ima svoj smisel v božjih načrtih. Tukaj so naši starši zgradili takorekoč zavetje za spomin tega poglavja zgodovine, ki ga Slovenija še vedno ne priznava. Oživljamo ta spomin in čakamo, da bo v naši domovini konec tiranije dedičev groze. Slovenija je izjema v Evropi, je kraj, kjer uradna zgodovina 73 let po koncu druge svetovne vojne ostaja farsa. Eden izmed redkih krajev v Evropi, kjer se pri raziskovanju zgodovine odlaga z znanstveno kritično analizo. Dokazi niso bili analizirani, dokumenti so bili bodisi zapostavljeni, bodisi uničeni, priče so pa bile označene za nepomembne. Leta 2008 je bil ustanovljen Študijski center za narodno spravo. Sestavljen je predvsem iz mladih zgodovinarjev, ki so začeli objavljati pravo zgodovino pri čemer so seveda naleteli na velike težave s strani stare strukture. Prav je, da se zavedamo pomembnosti tega začetka. Čeprav bi raje videl, da bi se center imenoval Študijski center za popravo sodobne zgodovine, ker se me beseda sprava malo bega – kaj ima sprava skupnega s študijem zgodovine? Ali je potrebna sprava s pravo zgodovino? Resnica, ki izhaja iz dokazov, ne bi smela nikogar spravljati v zadrego – ali je potrebna sprava, da se o njej lahko spregovori?
Kljub temu, 73 let po uvodu totalitarizma v Sloveniji, mora resnica prositi za dovoljenje, da se o njej spregovori. Uradna slovenska zgodovina zaenkrat samo ponavlja stare in ponarejene zgodbe. Ne analizira najbolj osnovnih dokazov o tem, zakaj so nekateri med vojno nosili slovensko zastavo na svojih kapicah in kranjskega orla na rokavih, medtem ko so drugi nosili rdečo zvezdo, vsiljen simbol, ki ga takrat nihče ni dodobra razumel. Prav tako ne analizirajo očitnih podrobnosti kot dejstvo, da so nekateri pri petju izgovarjali Dom, Narod, Bog, očetnjava, medtem, ko so drugi opevali Tita in Stalina, dve osebnosti, ki sta bili takrat popolnoma neznani slovenskemu narodu. Ne omenja se v učbenikih, zakaj se je večina kmetov uprla NOB-u in se prav tako ne analizira spora o katerem vsi vemo, in katerega je priznal sam maršal Tito leta 1978: sodelovanje med partizani in Nemci, da bi uničili četnike. Konec koncev slovenski zgodovinarji prav tako ne analizirajo sprožilca spora, ki je bilo dejstvo, da je komunistična partija na smrt obsodila vse, ki niso priznali njihovega monopola pri vodstvu upora proti okupatorju. Edini cilj komunistične revolucije je bil viden vsem že od začetka, namreč notranji boj za oblast in likvidacijo vseh, ki bi se temu uprli. Tega se v Sloveniji še vedno ne sme izreči. Naši junaki so se uprli tej prevzetnosti. Kaj je potrebno, da lahko razumemo te preproste podatke vsakdanjega življenja med vojno? Zaenkrat je sprava nepogrešljiv pogoj postopnosti, bolj je pomembna od tiste resnice, ki vpije od 600 morišč.
Ta paradoks z zgodovino sem doživel tudi sam. Nekaj let nazaj je študent iz Ljubljane zvedel za mojo knjigo in me kontaktiral. Hotel je pisati diplomo o nas, »političnih migrantih«. Pomagal sem mu in mu povedal, kje lahko najde material. Minilo je več mesecev in sem mu pisal, da bi ga vprašal, kako napreduje z diplomsko nalogo. Povedal mi je, in se pri tem izgovarjal, da je spremenil temo. Njegov mentor mu je namreč svetoval, naj raje zamenja temo. Ta mladi študent je ubogal svojega profesorja in zamenjal svoj poklic za oceno na fakulteti. Lahko se vprašamo: kako se bo o tem zgodovinskem obdobju govorilo v prihodnosti? Z mladimi zgodovinarji, kot je ta, se ne bo kaj preveč spremenilo. Ta izmišljotina, ki jo v domovini označujejo za zgodovino, pisano s strani fanatičnih privržencev, še vedno ostaja uradna zgodovina. Naši mučenci, ki se jih spominjamo tukaj, in ki so se uprli tej protidomovinski revoluciji, so enostavno bili označeni za izdajalce. To je izgovor, ki so ga izislili, ker ne morejo drugače razložiti dejstva, da narod ni želel komunizma. Uradna zgodovina ne razlaga, zakaj je komunizem moral pomoriti toliko Slovencev, zato da je lahko uvedel socialistični raj. Bil sem v Sloveniji po tem, ko so podrli zidove Hude jame. Obiskal sem to jamo in se potem pogovarjal s nekaj ljudmi o tem, predvsem s Slovenci s poklici. Presenečeno so me pogledali, niso vedeli o tem odkritju in kar je slabše, ni jih zanimalo. Novica, da je po vojni na tisoče Slovencev umiralo po več dni znotraj nekega rudnika, se jim ni zdela pomembna.
Mi, ki živimo 12 tisoč kilometrov stran od Slovenije vemo, Slovenci v domovini pa ne vedo o tem, zgodovina jim ni o tem nič pripovedovala, zato ne morejo tega razumeti, zato tudi ne morejo sočustvovati. Za Slovenijo ta tragedija ni obstajala. Velika zmaga revolucionarne strahovlade je bila skrivanje svojih pokolov in razglašanje, da so sami bili heroji boja proti okupatorjem. Gre za cinično in sprijeno zgodovino.
Po koncu vojne se je Evropa učila od svojih grozot, začela je graditi prihodnost z dostojanstvom in je obsodila vse tri režime, ki so uničili na milijone domov: nacizem, fašizem in komunizem. Civilizirana Evropa je odplačala vse svoje dolgove s to sramotno preteklostjo, zato da je lahko mirne vesti odkorakala v prihodnost. Seveda, ta Evropa ne vključuje Slovenije, kjer se še vedno praznuje eno izmed teh tiranij. Vsak 27. april se praznuje začetek komunistične revolucije. To je sramota, ki se jo težko razume. Nekaj dni nazaj je ljubljanski župan izjavil, da dokler bo on na tem mestu, se bo v Ljubljani še vedno poslušalo Hej brigade. To je zmagoslavni sprevod slovenskih boljševikov, teh, ki so pomorili na deset tisoče svojih sorojakov samo zato, ker so ti postavljali pod vprašaj njihovo krvavo revolucijo. Predsednik Zveze borcev, Janez Stanovnik, je javno priznal “Bile so likvidacije iz političnih razlogov; pa še to: da je partizanstvu šlo za komunistično revolucijo”. A potrebujemo še kaj, da spremenimo uradno zgodovino? A kljub temu te stvari ne vzbujajo radovednosti pri večini intelektualcev in slovenskih zgodovinarjev. Ti revolucionarji so po svoje in s težko roko oblikovali zgodovinarje, študente, voditelje, sodnike in novinarje.
Vsako leto se zbiramo tu, da zahtevamo pravico in poštenost zgodovine. Kljub temu naši junaki, ti mladi, ki so se uprli komunistični prevzetnosti, večinsko kmetje, presegajo zgodovino. Te spominske slovesnosti delamo zase, to vemo. Oni tega ne potrebujejo, saj jih večina že uživa večno slavo, ki je največ, kar si lahko človek želi. Ti mladi niso vedeli nič o politiki, niso vedeli kdo so Tito, Stalin, Hitler ali Mussolini. Vedeli so samo to, da nagovor in delovanje komunističnih partizanov ni bilo pravično. Vedeli so samo to, da ni prav, da so pobijali naše duhovnike, učitelje, župane. Ni bilo prav, da je bil brat prisiljen umoriti brata zaradi političnih razlogov. Ni bilo prav, da so učili sovražiti tistega, ki je dosegel dobri položaj s trdim delom. Ni bilo prav, da so morali ponavljati čudna navodila iz nekega priročnika, ki ga je napisal Marx, neki tuji neznanec. Ni bilo prav, da ta oznanjen »novi red« ni poznal naše zgodovine in naših navad. Ni bilo prav, da je bilo treba sovražiti Boga.
Zgodovina mora pripovedovati o osebah. Slovenska uradna zgodovina pa ne govori o prepričanju teh oseb, ki so bile umorjene, kot da ne bi obstajale. Kako lahko potem razumemo, kar se je zgodilo? Če so za pisanje zgodovine bolj pomembne ideološke prednosti od občutenja naroda in njihove vrednote, za koga je potem napisana? Zagotovo ne za ljudi. Ne moremo zreti v prihodnost in spodbujati narodno zavest, če pri tem vlečemo za sabo laž.
V Sloveniji tisti, ki so bili pokončani nimajo glasu. Nove generacije Slovencev ne vedo, kakšni so bili, kako so razmišljali, kaj so občutili. Pisana zgodovina, jim pri tem ne more pomagati. Ampak mi dobro vemo kdo so bili. Mi, slovenska skupnost v Argentini, ne potrebujemo, da nam učbeniki zgodovine povedo, kdo so bili ti junaki. Nekaterimi izmed njimi je Bog dal, da so preživeli. Še vedno so tu, med nami. Videli smo jih med nami, vse življenje, in zato jih imamo radi, zato se jih spominjamo. Vedno jim bomo hvaležni, da so nas naučili živeti s takimi vrednotami. Prišli so praznih rok, s sabo so prinesli samo žalostne spomine in iz nič so zgradili svoje domove in vse kar vidimo tukaj okoli sebe in čigar sadove uživamo. Veliko jih je prišlo samih in imajo danes čudovite in številne družine. Nismo jih slišali nikoli, da bi se pritoževali, ampak vedno so se trudili in garali. Videli smo jih moliti. Videli smo jih v tišini. Vedeli smo, da so molili za svoje prijatelje in sorodnike, ki so ostali v tistih breznih. Mi jih ne bomo nikoli pozabili, zato se bomo še naprej tu zbirali junija, vsako leto.
Pesnik France Papež je takole napisal:
Moji prijatelji so bili iz Ambrusa,
in iz Hinj,
iz Starega loga in Šentjerneja;
spoznal sem jih tisto leto,
ki nas je družilo, v stiskah.
Malo so govorili,
nekako zavlečeno,
dišali so po zemlji;
poštenje in delo sta jih stisnila
in skrivala
za tisoč hrepenenj,
za tolikšno vero v naše.
In ko smo se razšli,
niso peli kot fantje na vasi –
čas je bil tak…
Nisem jih videl več,
dolgo je že,
a skupaj smo, še danes.
