Mineva 75 let od umora Iva Brica
Ivo Bric (1896–1943), doma iz Dornberka v Vipavski dolini, je ena prvih žrtev komunistične revolucije na Primorskem.
Z letom 1943 se je tudi na Primorskem začelo stopnjevati revolucionarno nasilje, pred kapitulacijo Italije septembra 1943 je nedvomno najbolj odmeval naročen umor Iva Brica iz Dornberka. Večino umorov, ki so jih v tistem času zakrivili pripadniki partizanskega gibanja, tudi na Primorskem, je izvedela t. i. Varnostno-obveščevalna služba (VOS). O usodi žrtev se je velikokrat odločalo brez nikakršnih dokazov in možnosti obrambe obtoženih.
Ti vosovski umori so pri domačem prebivalstvu, ki je bilo večinsko verno, vzbujali zgražanje in odpor. Nastopila je močna partijska propaganda, ki pa kljub vsemu ni mogla popraviti gneva prebivalstva. Partija je umorjene največkrat preprosto razglasila za narodne izdajalce ali sodelavce okupatorja.
Spomladi 1943 je tudi komunistična revolucija na Primorskem prešla v drugo fazo. Na udaru so se znašli vsi njeni dejanski in potencialni nasprotniki. Na začetku junija 1943 sta tako mlada domača vosovca pred očmi dveh mladoletnih sinov pokončala družinskega očeta in uglednega protifašista Iva Brica, ki je kosil nad domačim Dornberkom. Njegov glavni »greh« je bil odklanjanje komunističnega gibanja in tesno sodelovanje s krogom dr. Janka Kralja (1898–1944). V slednjem so slovenski komunisti videli svojega glavnega nasprotnika na Goriškem. Kraljeva družina se je po vojni umaknila v Argentino, hčerka Lučka Kralj Jerman danes živi v Barilochah in je dejavna članica slovenske skupnosti pod Južnim križem.
Sredi septembra 1943 so se partizani–domačini znesli še nad sestrama in nečakinjama Iva Brica.
Danes je znano, da je umor Iva Brica, po partijskih dokumentih naj bi šlo za «justifikacijo belogardističnega somišljenika« v imenu Pokrajinskega komiteja KPS naročil dr. Aleš Bebler (1907–1981), predvojni komunist in španski borec, po rodu iz Idrije, ki ga je KPS oktobra 1942 poslala na Primorsko. Bebler je živel v bunkerju na Vogrskem pri Gorici, bil je dobro obveščen in rad je ukazoval podrejenim. Od njega so prihajala tudi navodila za umore dejanskih in namišljenih nasprotnikov partizanskega gibanja na Primorskem. Vsi, ki se niso strinjali s partizanskim gibanjem pod vodstvom komunistov, so bili razglašeni za – narodne izdajalce. Med njimi so se znašli tudi odločni protifašisti in tisti, ki so svarili, da je treba počakati z oboroženim odporom na Primorskem.
Prav Bebler je želel vnesti več reda med vodilnimi kadri partizanskega gibanja na Primorskem, ki so po njegovem vodili nepravilno politiko, s surovimi nastopi, kar je pri prebivalstvu in partizanskih borcih ter aktivistih zbujalo odpor. Po prihodu je Aleš Bebler na sestanku Pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko zbrane opozoril, naj razumejo posebne primorske razmere, ki so bile drugačne kot v tedanji Ljubljanski pokrajini. Primorsko ljudstvo naj bi bilo zelo zavedno in istočasno zelo občutljivo za krivice. Zaradi tega je bilo treba politično in vojaško pametno ukrepati, da ne bi tudi na Primorskem ustvarjali »bele garde«. Ker je na Primorskem dejansko ni bilo, »bele garde« namreč, je to za tukajšnje komuniste predstavljalo problem.
Za organizacijo izvedbe umora Iva Brica je Bebler zadolžil Julija Beltrama (1913–1989), sekretarja okrožnega odbora OF. Nadalje mu je še naročil požig Bričeve domačije, če bi ljudstvo to dejanje odobravalo.
Žalostno pričevanje v spomin na umorjenega očeta mi je pred dobrim desetletjem podal Ivov sin Bogdan Bric (1932–2011), ki je pozneje postal duhovnik, nazadnje je služboval v Oseku v Vipavski dolini.
Ivo Bric z družino v Dornberku leta 1939
»V družini Bric se nas je rodilo sedem otrok. Moj oče je bil globoko veren in duša kulturnega življenja v vasi Dornberk, pogosto so se sovaščani hodili k njemu posvetovat. Med prvo svetovno vojno je bil avstro-ogrski podoficir. Po vojni je postal tajnik domače kmečke zadruge in svetovalec hranilnice v Dornberku. Doma smo imeli za tiste čase bogato knjižnico, skorajda same slovenske knjige, bilo jih je več kot petsto. Oče jih je rad posojal vaščanom. Naša družina je bila povezana s slovenskimi krščanskimi intelektualci na Goriškem, dve moji starejši sestri sta služili pri uglednih in narodno zavednih družinah Kacin in Bednarik v Gorici. Očeta in vso našo družino so italijanske oblasti hotele prisiliti, da si spremenimo priimek, iz Bric naj bi postali Brizzi. Seveda oče o tem ni hotel niti slišati. Italijani so očeta imeli za slovanskega iredentista, zato so mu sledili, ga zasliševali in preganjali. Leta 1936 so ga italijanske oblasti poslale za pet let v konfinacijo v južno Italijo, blizu mesta Potenza. Zaradi vplivov raznih prijateljev, predvsem dr. Janka Kralja, je bil že po slabem letu izpuščen. Po italijanskem napadu na Jugoslavijo aprila 1941 je bil spet aretiran kot nepoboljšljiv iredentist in poslan v južno Italijo, a se je kmalu vrnil domov.
Ko je tudi na Primorskem začela delovati OF, je bil oče povabljen k sodelovanju, ki pa ga je zavrnil. Vedel je, da to organizacijo vodijo komunisti. Seveda je iskreno želel, da se Primorci rešimo italijanskega fašizma, a hkrati ni želel, da ga zamenja komunizem. Poleg tega je bil v stiku z določenimi krogi v Ljubljani, o komunizmu pa je veliko slišal že pred vojno in prebiral zapise o stanju v tedanji Sovjetski zvezi. Ljudi je svaril, kaj prinaša OF in z njo komunizem, predvsem, da to novo gibanje povzroča bratomorno vojno. S tem se oče kot veren in pošten človek ni mogel strinjati. Vedel je tudi, da ga hočejo komunisti ubiti, a se je pazil. O svojih slutnjah je govoril z mamo in starejšima sestrama. Jaz sem bil premajhen, da bi vedel, kaj se točno dogaja. Sem pa čutil to napetost.
Dne 1. junija 1943 smo domači zvečer opazili, da je naša hiša ‘zastražena’ s strani terencev. Noč je bila jasna in videli smo tudi dve postavi s puškama. Drugo jutro, moralo je biti okrog 6. ure, smo šli z očetom kosit na travnik Berišče pod Gradiščem, slabe pol ure od naše hiše. Jaz in starejši brat Branko.
Iz bližnjega gozda sta prišla mladoletna domačina, brez kap. Poznal sem ju, eden je bil iz Tabra, drugi iz Gradišča nad Prvačino. S puškama v rokah sta zahtevala, naj gre oče z njima na pogovor s komandirjem. Oče Ivan je dejal, da se od tam ne premakne. Tedaj ga je eden od partizanov iz bližine vpričo naju hladnokrvno ustrelil v glavo. Z bratom sva bila zaprepadena, grozno žalostna in prestrašena. Odhitela sva domov povedat, kaj se je zgodilo. Mama je ravno dojila najmlajšo sestro Boženko, ki je bila stara dva meseca. Naši vaščani so bili tako prestrašeni, da si ni nihče upal pomagati pri prevozu pokojnega. Naša starejša sestra Nada, ki je takrat imela 19 let, ga je sama z vozom pripeljala domov. Ko je peljala mrtvega očeta proti domu, je bila naša vas kot izumrla, nikjer žive duše, vsi so se zaprli v svoje hiše in zagrnili okna. Očeta smo pokopali naslednji dan, pogreba se je udeležilo precej ljudi. Moj brat Branko, ki je bil starejši od mene, se je po umoru očeta zaradi varnosti umaknil v Gorico in potem v Žabnice v Kanalsko dolino. Tam je živel pri družini Ehrlich, pri sorodnikih dr. Lamberta Ehrlicha, ki so ga komunisti ubili v Ljubljani že leta 1942. Po končani vojni so domači aktivisti naši mami ponujali borčevsko penzijo, če bi javno oznanila, da ga niso ubili partizani/komunisti, ampak četniki.
Moji domači, ki so ostali doma, so sicer imeli probleme. Vaščani so se jih izogibali in na njih kazali, da so »bela garda«, oni pa sploh niso vedeli, kaj to pomeni. Mati je ostala sama s sedmimi otroki, moja najmlajša sestrica Boženka je imela manj kot tri mesece. Tudi dve očetovi sestri, torej moji teti, ki sta živeli v Prvačini, Angelo (poročeno Zorn) in Jožefo (poročeno Sulič), so umorili. Družino tete Jožefe so aretirali že enkrat sredi septembra 1943 in jih odpeljali na zaslišanje nekam proti Stomažu. Skupaj z njenim možem Andrejem in štirimi otroki. Po zaslišanju so jih poslali domov. Že čez en dan so jih spet aretirali. Takrat so vzeli tudi teto Angelo. Jožefo in Andreja Sulič ter njuni hčerki Zorko in Marijo so 18. septembra 1943 krajevni aktivisti umorili med vinogradi blizu Prvačine. Zorka je imela 22 let, Marija samo 14. Sestrično Nado pa so zadržali v partizanih, rekli so, da bo dobra za tipkarico. Dolgo ni vedela, kaj se je zgodilo z njeno družino. Ne vem, kaj so jim ti nedolžni storili!
Kljub vsemu hudemu nismo nikdar niti za hip pomislili, da bi se nad komerkoli kaj maščevali. Tako smo morali obljubiti tudi naši mami.«
Renato Podbersič ml.
