Srčnost …
… je pridobljena plemenitost. V nevzgojeno, nekultivirano srce se vgnezdi tudi brezbrižnost, zlobnost, sovraštvo …
Junij je mesec srčnih kreposti. Vstajenjska zmaga razodeva v binkoštnem daru velikodušnost Božjega Srca. Nekdo, večji od nas, je odprl svoje srce nad zemljo. Na svet je stopila Ljubezen – Bog sam, ki je spregovoril človeku in naredil, kar mu je obljubil. Sina mu je poslal za sopotnika, ki se je spoprijateljil z njim in dal življenje zanj, potem ko je vse povabil med svoje prijatelje.
Ta srčnost osrčuje njegove učence, da skušamo biti srčni za bližnje, za blagor družine, skupnosti, naroda – da bi vsem bilo dobro.
Za domovino delamo s srcem. Iz srca izvira odgovornost in pripravljenost za napor. Brez truda se ne zgradi nič trdnega in trpežnega. Trajnost zagotavljajo le strnjena in vztrajna dela ljudi, ki imajo domovino radi tako, da zanjo storijo kaj dobrega, ne le da govorijo o tem.
Slovenska državnost je v naši domovini šele v otroški dobi. Otročavosti še nismo prerasli, kar kaže nivo družbenih prepirov. Po tridesetih letih nimamo izdelanega pravnega reda ne upravnega sistema, ki bi varoval zanesljivost demokratičnega delovanja.
Zdravo in urejeno politično življenje lahko zagotovijo le odgovorni politiki. Tudi take imamo. Državljan jih bo odkril sam, ko bo prost v presoji in odločitvi. V sedanjih razmerah je volivec brez srčnosti odvisnik od propagande in zvenečih obljub, je zbegan in tako tudi voli.
Zgledov srčnosti za urejeno državno skupnost ne manjka v naši zgodovini niti danes. Že spomin na utemeljitelje slovenske države, ki so se opredelili v majniških deklaracijah 1917 (30. maja jo je v imenu Jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu prebral Anton Korošec) in 1989 (8. maja jo je na Kongresnem trgu prebral Tone Pavček), navdaja z zaupanjem. Nič manj velika množica ljudi, ki je prej in potem stala s srčnostjo za temi glasniki. Spoštljiv spomin gre ljudem, ki so zaradi tega trpeli, vztrajali v hudih časih pošteni in zvesti do krvi. Med te spadajo tudi uporniki rdečemu totalitarizmu. Poseben spomin velja rodoljubom, ki so bili (prav ta mesec!) pobiti v imenu revolucije. Kraške in rudniške jame so ustje zemlje, ki je sprejela žrtve za resnico in prostost. Tudi iz teh odprtih ran naše domovine izhaja duhovni humus za rodovitnost v rastlinjaku demokracije na slovenskih tleh. V sovraštvu prelita kri vpije iz zemlje, dokler ne zbudi naše vesti, da jih vrnemo na človeka dostojen kraj in v narodni spomin.
Na pravo mesto je treba postaviti tudi ljudi, ki so zagovarjali slovensko državnost s srčnostjo in pogumom, in omahljivost drugih. Državljan odloča pri volitvah, kaj mu eno ali drugo pomeni za našo prihodnost, za obstoj naroda. Volitve vsakokrat preverijo družbeno in politično srčnost in odgovornost državljanov.
Kdor ne voli, je šleva, ki prepušča odgovornost drugim. Odgovoren volivec pa voli in izbira preudarno, odgovorno, z eno besedo srčno!
Janez Pucelj
Naša luč, junij 2018
