Začetki v Argentini – moja zgodba

Stopila sem na argentinsko zemljo 29. marca leta 1948. Bila sem dekle stara malo manj kot devetnajst let, komaj poročena z deset let starejšim fantom iz Bele Krajine, sedaj že pokojnim Jožetom Nemaničem.  Delila sva usodo tolikih Slovencev, ki smo po drugi svetovni vojni iskali v Argentini mir in novo bodočnost, daleč od komunizma in nasilja.

Jaz, Anica Pečkaj, sem bila rojena v mestu Logatec,  30. junija leta 1929, kot drugi otrok Andreja Pečkaja in Ane Uršič. Poleg mene sta bila se starejši brat  Andrej in mlajši Tone.

Maja 1945 sem bežala iz Slovenije skupaj z dvema sestričnama mojega očeta, Francko in Mici Opeka, ta poročena Hren, ki je že imela tri otroke in je bila noseča. Še preden je rodila punčko je zvedela da so ji partizani ubili moža, bil je domobranski oficir. Mojim staršem in bratom ni bilo dano ubežati, tako da sem petnajstletno dekle šla skoraj sama  v svet. Ponovno smo se videli šele leta 1970.

Peš smo romali proti Avstriji. Življenje po različnih taboriščih, prvo v Beljaku, Avstrija, in nato v italijanskih Servigliano, Senigaglia, Barletta in Napoli. Ni nam  bilo lahko. Primanjkovala je hrana in večkrat sem jokala nad izgubljenim domom in domovino. Pozitivno je bilo, da smo se vsi brezdomci počutili kot ena sama družina.

V italijanskem taborišču Senigaglia sva se spoznala z možem in gospod Dekan Milavc naju je  poročil v mestu Barletta 26. julija leta 1947, že ob osmih zjutraj. Nobeden od naju dveh ni imel nikogar iz ožje družine. Botra sta nama bila Rozi in Franc Štefanič. Dobila sva za darilo križ in sliko Srca Jezusovega, katere še hranim do danes,  en lonec in nekaj denarja, kar priča o skromnem življenju, ki smo ga imeli v taboriščih.

Februarja meseca 1948 so nas nastanili v mestu Napoli, kjer so nas zapisovali za različne kraje po svetu, kam naj bi šli? Sestrične mojega očeta s štirimi  otroki so bili sprejeti v Severno Ameriko, midva pa sva bila klicana za Argentino. Tako sva šla v nov svet brez vsakega sorodnika.

Odpluli smo z ladjo Santa Cruz. Vožnja je bila dolga, saj je trajala kak mesec dni. Ženske in moški smo bili ločeni, videli smo se le na krovu. Jaz sem bila noseča, čakala sem svojo prvo hčerko in na poti mi je bilo zelo slabo, tudi kašljala sem veliko.

Dospeli smo v mesto Buenos Aires ravno na Veliko noč. Peljali so nas v Hotel de Inmigrantes, nam dali osebne izkaznice in nekaj denarja za prve dni bivanja. Nekaterim so spremenili imena, tako da moj mož že ni bil “Jože” marveč  po špansko “José”.

V tistemu hotelu nismo mogli stanovati več kot petnajst dni, potem je vsak bil prepuščen samemu sebi in si moral najti službo ter stanovanje. Večina Slovencev, ki so prišli z našo ladjo, je ostalo v Buenos Airesu. Najina usoda in še drugih štirih družin  pa je bila malo drugačna.

Prišel je iz mesta Mendoza podjetnik, s priimkom Vela, ki je iskal delavce za svojo žago. Tako sva se midva in družine Mulc, Preložnik, Lavrič in Macun napotili v ta kraj, pod visokimi Andi. Edino kar smo vedeli o novem kraju je to,  da ima lepo podnebje.

Vožnja je bila zelo mučna ker je tovorni vlak peljal čez severni del Argentine in ne po ravni poti na zahod. Šele po štiriindvajsetih urah smo dospeli v to neznano Mendozo. Noge sem imela tako zatečene, da mi je mož moral prerezati edine čevlje, ki sem jih imela. Najino edino premoženje je bil velik lesen kovček,  ki sva ga dobila pri poroki in nekaj obleke.

Človek, ki nas je pripeljal za delo nas je nastanil v eni koči blizu postaje, ki je bila slabša kot hlev. Pod je bil netlakovan. Morali smo ležati na sami zemlji in slabo hrano nam je dajal. Ko so možje dobili prvo plačo smo si komaj lahko kupili prvo skromno žimnico za spati  in iskali človeku primerno stanovanje. Prve mesece smo vse tri družine živeli skupaj. Hiša nam je bila premajhna.

Tako kot smo pozneje naleteli na dobrotnike, je prvi delodajalec izkoriščal naše može. Prihajali so domov izčrpani, z ranjenimi rameni. Opazili so, da morajo delati izven delavnih ur in tudi v soboto popoldne, ko tega nihče ni delal. Po možnostih si je kmalu vsak skušal dobiti  drugo službo.

Jezik je bila ovira pri iskanju stanovanja in nove službe, čeprav nam je španski jezik bil nekoliko domač, ker smo že poznali nekaj italijanščine. Zapisovali smo si nove besede, včasih kar na roko, in sestavljali osebni slovar. Da bi nam bilo lažje  naučiti se jezika smo poslušali radijske oddaje in brali revije s slikami. Tukaj je že živelo veliko oseb različnih narodnosti, kateri so že vse te težave prej doživeli. Skušali so nam pomagati. Na primer, Francozinja in Turek, ki sta imela vsak svojo trgovino, sta s prstom pokazala vsako stvar in nam  povedala kako se imenuje.

Bilo pa je na tem ozemlju že nekaj Slovencev pred našim prihodom, nekaj  staronaseljenih in drugih, ki so prišli malo pred nami. Eden izmed njih je bil gospod Emil Štumberger in njegova žena Zora Žgavec. On je takoj skušal priti z nama  in z drugimi slovenskimi priseljenci v stik ter nas združiti. Bila sta potem naša velika prijatelja in botra večini najinih otrok.

Kakor sem prej omenila smo v življenju srečali veliko dobrotnikov in dobrih ljudi. Ena izmed njih  je bila lastnica stanovanja, ki ga nam je takoj prvo leto bivanja dala v najem. Po rodu je bila hčerka Špancev. Ime ji je bilo Beatriz Ramírez vdova Lillo. Brez vsakega pogoja in podpisa nam je na moževo besedo dala v najem majhno stanovanje v okolici glavnega parka v Mendozi. Rekla je, da njej beseda velja. Prepričana je bila, da bomo redno plačevali in tako je bilo, kljub primanjkovanju denarja za kaj drugega. Vsa leta do njene smrti nam je stala ob strani in v letih ko smo potrebovali za zidavo hiše nam je prostovoljno brez obresti posojala denar. Ona in njen oče sta želela biti  krstna botra mojemu starejšemu sinu, kar smo sprejeli kot izraz hvaležnosti. Nikdar ji ne bi mogli poplačati njene dobrote, razen z molitvijo.

Sporedno z nami pa so tudi stanovali dve družini iz  Rusije. Pribežali so tudi pred komunizmom. Eni so se pisali Novicov in imeli so tedaj majhne otroke. Druga družina, ki sta jo sestavljala zakonca Ivan in  Natalija Smikow s sinom Sergijem, so pa od tedaj naprej bili naša druga družina. Bili so že starejši in študirani ljudje. Ivan je bil po poklicu “agrimensor”, meril je zemljišče za gradnjo jeza Valle Grande v San Rafaelu, na jugu Mendoze. Njegov sin je bil gradbeni inženir in je kmalu šel živeti in delati v Nemčijo.

 Meni so bili v veliko oporo, bili so mi kakor starši, saj me je ona po rusko imenovala “dočka”, to je “hčerka” in mojim otrokom kot stari starši. Imenovali so ju  “babuška in deduška”, to je “dedek” in “babica”. Najprej smo se pogovarjali v srbščini in nato smo se tudi naučili ruščine. Ko sta se zaradi službenih razlogov preselila na jug Mendoze in kasneje v Buenos Aires, smo se redno obiskovali. Tudi sin nas je obiskoval, kadar je prišel v Argentino.

Istočasno smo gojili prijateljstvo z nekatermi slovenskimi zakonci, ki so imeli otroke približno istih let kot naši. Emil in Zora Štumberger,  Maks in Majda Ocvirk, Viktor in Mimi Artač, Franci in Katica Luskar, med drugimi, bili so nam kot bratje. Obiskovali smo se, hodili skupaj na izlete in se veselili ob vsakem napredku in izboljšanju novega življenja. Naši bližnji sosedje so bili Zarnikovi, s katerimi smo ohranili prijateljske vezi tudi potem ko se je družina preselila v Buenos Aires.

Omeniti moram s hvaležnostjo še brata Marka in Roberta Milač, ki sta posredovala, da je moj mož že meseca marca leta 1949, še pred letom dni  po prihodu, dobil službo na Universidad Nacional de Cuyo, kjer se je tudi upokojil kot šef mehaničnega oddelka.

Moj mož  je bil poklicni šofer in mehanik. Na delu so cenili njegovo odgovornost in spretnost ko je vozil znanstvenike v hribe na observatorije, tudi univerzitetne oblasti,  profesorje in učence po različnih krajih Argentine, Paragvaja in Brazilije. Leta 1950 je pomagal reševati ponesrečene vojake po veliki nevihti v hribih. Nekaj vojakov je prekril zamet snega in so tam umrli od mraza. Za reševalno delo mu je takratni predsednik  podal priznanje.

Slovenski priseljenci in naši potomci so v Argentini cenjeni kot pošteni in delavni ljudje, zato nas zelo spoštujejo. Pošten Šlovenec je tudi pošten Argentinec.

V Mendozi sva zgradila svojo hišo z velikim trudom, predvsem moževim, ki je po delu zjutraj in popoldan hodil zidati, pleskati i.t.d. Začela sva iz nič, zato je bilo potrebno veliko žrtev.  Vzgojila sva šest otrok, tri dekleta in tri fante. Doprinesla sva Argentini poštene sinove in hčere z zdravimi družinami. Imam štiriindvajset vnukov in trenutno sedemindvajset pravnukov. Moja družina šteje kar veliko članov in Bogu sem hvaležna, da me je tako blagoslovil. Z možem sva bila tudi vedno hvaležna Argentini, ki naju je sprejela in tudi omogočila, da se naši otroci izobrazijo, da živimo v miru,  da lahko prosto mislimo in govorimo ter gojimo slovenske tradicije, vero in kulturo.

Omeniti želim tudi, da je naš obstoj kot slovenski narod v tujini sad truda mnogih ljudi, ki so darovali veliko ur osebnega dela in počitka za ideal, da bi slovenski potomci ohranili krščanstvo, slovenski jezik in kulturo. To so duhovniki, ki nas še vedno združujejo okoli nedeljske svete maše, učitelji slovenskih šol, ki se že sedemdeset let brezplačno trudijo, pevski zbori, gledališke skupine, tisk in druge organizacije, ki delujejo po različnih domovih, ki so bili zgrajeni v Argentini s skupnimi močmi.

Z veliko radostjo zahajam  v Slovenski Dom v Mendozi in mi je lepo. Zdi se mi, da imam košček Slovenije na tujih tleh, kar pripomore, da matično domovino malo manj pogrešam. Kakor pravi pesem Marka Kremžarja: “Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si Slovenija”

Anica Pečkaj, Nemaničeva mama (88)

 

 

Please follow and like us: