Ko sva z možem kmalu po poroki, tri leta nazaj, obiskala Argentino, sem bila zelo vesela, da je potovanje sovpadalo z romanjem v Luján, saj sem si zelo želela, da bi tudi on doživel “the romanje-v-Luján experience”. Morala sem ga psihično pripraviti na ta dan, ker mora biti za Slovenca iz Slovenije (čeprav je Bariločan, Lujana še ni bil doživel) enkratno in istočasno malo bizarno! Da si je lažje predstavil, kam ga peljem, sem mu že prej lepo opisala, kaj ga čaka. Takole sem mu rekla:
“Romanje v Luján diši po jutranji vožnji z avtom, kjer se meša parfum stare mame, losjon po britju starega ata in naftalin ta lepših zimskih plaščev, ki jih prav za to priložnost prvič v letu oblečemo.
Ko prispeš v Luján tam diši po vlažni zemlji, po reki, po “asadu” v bližnjih gostilnah, po “pochoclotu” na stojnicah, po sendvičih, ki jih skrbno pripravi mama in jih jemo ob avtu z odprtim prtljažnikom. Diši po jesenskih mandarinah, po kavi iz termovke in po pecivu sosednega avta, ki ima verjetno tudi nalepko SLO in se v njem nekdo nerodno oblači v slovensko narodno nošo (ne sprašuj kako hodijo na w.c. oblečeni v nošo, tega enostavno nočeš vedeti. Po vsej verjetnosti je stranišče še poplavljeno.).
Tam človek vidi vse mogoče barve. Jesenske barve na poti, barve slovenske in argentinske zastave, barve narodnih noš, barve vseh nogometnih klubov pri drugih romarjih in različne kožne barve. Med pridigo v slovenščini lahko opazuješ pse, ki se sprehajajo po baziliki, netopirje in golobe. Vsi sobivamo kot na Noetovi barki in s tem ni nič narobe. Vidiš prijatelje, ki jih že dolgo nisi videl in ljudi, katerim bi se najraje izognil. Vidiš cele družine skupaj: Slovenske in Argentinske, ki pridejo prositi ali se zahvaliti Mariji. Vidiš tudi osamljene ljudi: Argentince in Slovence.
V Lujanu slišiš različne zvoke. Slovensko molitev in “Po štiri v vrsto!!” v slovenščini in “ay, mirá que trajes tan lindos… pero mirá vos cuántos monaguillos!!!” v španščini, ko Argentinci občudujejo (ali čudno gledajo) kako smo organizirani in “zrihtani” v nošah. Slišiš moški slovenski zbor, ki me gane vsakič, ko poje Mariji na ves glas in “cumbio” v ozadju, ki prihaja od bogve kje. Piskanje megafona ne sme manjkati! Je klasika. Prepričana sem, da ima Marija smisel za humor in ji je vse to všeč! In tudi tebi bo!”
In tako je bilo. Lepo se je imel, čeprav zanj to doživetje nikoli ne bo tako, kot je za nas, ki nam je vse to domače in tega ne doživljamo kot eksotiko ampak kot vsakoletno doživetje.
Želim prositi Marijo za slovensko skupnost, da bi lahko še dolgo romala in držala skupaj. Želim se zahvaliti za vse, kar nam je bilo dano, kar ni malo! Predvsem bi se pa želela zahvaliti, da še nihče ni doživel smrtne nesreče na slavni adrenalinski “montañi rusi” za baziliko, ki še vedno dela na drva!
Alenka Žnidar, Slovenija
______________________
Veliko spominov imam na romanje v Luján. Prvo, kar mi pride na misel, je priprava že v soboto, ko je mama spekla štrudelj in ko sva morali s sestro biti zgodaj v postelji, ker smo zjutraj zgodaj vstali in šli na vlak, da ga le ne bi zamudili.
To se seveda ni nikoli zgodilo, saj smo bili vedno toliko prej v cerkvi, da smo kar dve maši opravili. Še se spomnim, s kakšnim zanimanjem sem opazovala ljudi okoli sebe. Nismo bili samo ‘mi Slovenci’ pobožni. Občutki radovednosti in tudi malo neprijetnosti so me preplavili, ko sem gledala, kako so se nekateri drugi verniki -oz. Argentinci- poglobljeni v molitvi približevali po kolenih do glavnega oltarja. Sveta maša se mi je takrat zdela predolga in ko smo vsi zapeli “Marija skoz’ življenje” sem se komaj zbudila od dolgočasja in se veselila piščanca v Refugio del Peregrino, skupaj s neštetimi rojaki, ki jih je ata srečaval na romanju. Zdaj vem, da so bili ti atovi znanci Slovenci, ki niso zahajali v slovenske domove a so se vsako leto pridružili romanju.
Za mojega ata je bilo to romanje izjemno pomembno, zato mi je toplo pri srcu, ko se spomnim najinega zadnjega skupnega romanja. Kot otrok se mi je zdelo romanje prava dogodivščina, a zdaj v tem dogodku vidim globlji pomen!
Lučka Podboj, Slovenija
______________________
Samo spomnim se, kako sem se veselila odmora v “recreos”, kjer smo šli na igre, vlakec, itd. Vedno smo za kosilo s seboj jemali “milanese”, spečene že prejšno noč in mandarine. Seveda so to le podrobnosti, glavno je bila liturgija v nabito polni katedrali in navdušeno in globoko religiozno petje, pa litanije popoldne, pred ali med procesijo. Vendar sem se vedno čudila, da se je morala družina med procesijo ločiti in vsak vstopiti med ženske, moške ali otroke. Vem da, kot otrok, sem bila ponosna na to, da smo Slovenci povzročali tak lep vtis med Argentinci in da smo z našo pesmijo znali pokazati pieteto in globoko ljubezen do naše Lujanske Matere.
Veronika Fink Menvielle, ZDA
_______________________
Raduje se polje in gaj!
Spet je tu venčani maj, ko se narava v hipu odene v najlepše barve. Vse cveti: češnje, jablane in hruške po vrtovih, narcise po poljanah, žafrani, trobentice, vijolice po planinah … Ni presenetljivo, da je najlepši mesec v letu posvečen najnežnejši in najmogočnejši ženi vseh časov, naši nebeški materi Mariji. Že nekaj stoletij se po slovenskih cerkvah obhajajo šmarnice, ki so dobile ime po cvetlici, ki vzcveti v začetku maja. Med sv. mašo se berejo zgodbe, ki so običajno napisane za otroke, ob koncu pa se zapojejo še litanije Matere Božje.
Ker živim v vasi, ki je sicer še del Ljubljane, lahko začutim ta majski utrip. Čeprav se po mestih dandanes bolj malo ljudi odzove na šmarnično pobožnost, se vsak večer sliši zvonenje bližnje cerkvice na vzpetini, ki vabi na sprehod po cvetočih ulicah mimo kapelice – kjer pogled uide proti Kamniškim Alpam prek Karavank do Triglava – pa vse do oltarja, ki ga v tem mesecu krasi prelepa slika Device Marije z Detetom v naročju.
Vsak dan v cerkvi zadonijo Marijine pesmi, ki sem se jih naučila še kot otrok. In ko zaslišim prve akorde najbolj znane majniške pesmi, mi glas vztrepeta in že so moje misli spet v Lujanu, kar nekaj desetletij nazaj … Takrat razumem razlog, smisel in pomen vsakoletnega romanja slovenskih izseljencev v največje argentinsko Marijino svetišče in si želim, da bi jo lahko nekoč vsi skupaj častili. Do takrat pa živim v zavesti, da ne glede na razdalje v prostoru in času, vsi romamo k Mariji v nadzemeljski raj.
Lučka Poznič Pestotnik, Slovenija
________________________
Kaj si človek zapomni o določenih dogodkih, je vsekakor vezano na starost. Doživljanje ponovljivega dogodka, katerega sem se udeleževala 30 ali 40 zaporednih let, je zato lahko skrajno zanimivo.
Ko skušam priklicati prve spomine se najprej prikaže vožnja z avtom, dolga kot večnost, po stari cesti, kasneje pa krajša a vedno kot neka dirka, saj se nam je vedno, ne glede na uro, mudilo. Po mojem je to kar genetsko pogojeno. Z otroških let se mi pojavi vonj po pohanem piščancu, roženkravtu, rožmarinu in nageljnih, ki je prihajal s prtljažnika in spomin prilepljenega nosu na zamegljeno okno. Kar se pa ne glede na leta ni spremenilo, je bilo iskanje avtomobilov z nalepko “SLO” in nato ugibanje, kdo je notri. Tako smo, ko smo prispeli, že skoraj vedeli, kdo vse je prišel. Z leti se je iz brezskrbnega spremljanja dogodkov ta pot spremenila v stalno premlevanje o tem, na kaj smo pozabili, a sem vse dele otroških narodnih noš res prinesla, in ali so otroci dosti oblečeni. Vreme je bilo vedno muhavo in do zadnjega nisi vedel, kako bo.
Sledilo je parkiranje na vedno istem parkirišču in tudi to se je ohranjalo skozi leta, kot neke vrsta dedna pravica. Nato pa dirka proti baziliki z ogledovanjem prenatrpanih stojnic, kot otrok z mislijo na to, kaj bom prosila, da mi kupijo (po navadi nič) in kasnjeje s priganjajem otrok, češ, da zamujamo (ponavadi tudi nič, razen kake sladkorne pene).
Nato pa veličasten občutek ob vhodu v baziliko in petje s spremljavo orgel. Ta veseli čut pripadnosti se pa z leti ni spremenil in se pojavi vsakič, ko gledam fotografije vsakoletnega romanja v Luján, čeprav sem daleč.
Marjana Šušteršič, Slovenija
_________________________
Kakšne spomine imam na romanje v Luján …?
Romanje v Luján je bil vedno del nas. Odkar pomnim, se je s prihodom mraza bližalo čakanje na nedeljo, ko bomo zgodaj zjutraj vstali in se s celo družino – seveda, tudi s starimi starši, nabasani v avtu, napotili na romanje k Mariji. Že v soboto smo se pripravljali na romanje – zgodnje kopanje, čiščenje avta, da se je bolj svetil kot po navadi, priprava narodnih noš, hrane za piknik … Pot iz Berazateguija je bila dolga, a v velikem pričakovanju. Ob prihodu pa srečanje z vsemi prijatelji, sorodniki, sošolci in znanci. Maša v baziliki je bila vedno zelo slovesna in mi je kot majhni deklici prinašala vonj po šmarnicah tam daleč v ljubljeni Sloveniji … meni so »šmarnice« dišale po Lujanu. Tudi obhajilo je bilo posebno – vsi smo bili okrog oltarja. Popoldne pa preoblačenje v narodne noše za veličastno procesijo v sončnem jesenskem nedeljskem popoldnevu … in najlepše – pete litanije, resnično kronanje Matere Božje z ljubečim petjem celotnega naroda v baziliki ob moškem vodstvu. Domov smo prihajali napolnjeni z blagoslovljenimi vtisi, od katerih smo živeli kar nekaj dni …
Tudi družabna plat je bila izjemnega pomena, saj smo živeli v občestvu: srečanje s prijatelji, sprehajanje med avti na parkirišču v času kosila in pogovori z enimi in drugimi, kdaj tudi kakšna igrala ali sladkorna pena ali spominek … hmmm že mi je zadišalo! Vsako leto smo komaj čakali na prekajena rebrca, ki jih je stric kupil za vso družino, njami!!! Pogledi deklet pa so seveda uhajali tudi lepim fantom. Če so se dovolj izkazali, so si zaslužili celo nasmeh. Tudi to je Marija blagoslavljala.
K Lujanski Mariji je vedno peljala naša Božja pot, zato sva tudi z Boštjanom po poroki sama poromala k Mariji, da sva položila najin zakon v njeno naročje.
Najbolj doživeto in najbolj pri srcu pa mi je ostalo zadnje romanje v Luján, ko sva se z možem že poslavljala od Argentine … Že naslednje leto, in vsa leta po tem, smo na isto nedeljo pri Mariji Pomagaj na Brezjah povezani z vami.
Ko sva se po nekaj letih vrnila v Argentino na obisk, smo pa družinsko poromali v Luján in Mariji pripeljala svoje tri otroke, da jih še ona blagoslovi …
Pavlinka Korošec Kocmur, Slovenija
___________________________
Razmišljanje o Lujanu me vedno navdaja z lepimi spomini. Luján je glavna argentinska božja pot in za Slovence v Argentini tudi glavna slovenska božja pot. To sem posebno čutil v času, ko si naši starši niso mogli niti predstavljati, da bi romali v kakšno drugo slovensko svetišče. Luján je tako postala za Slovence v Argentini slovenska božja pot, kjer smo se Slovenci vedno dobro počutili. Počutili smo se dobro v polnem pomenu besede. Tako je vsako drugo nedeljo v maju bazilika pokala po šivih s slovenskimi romarji in praznično zaživela. Najprej maša v slovenskem jeziku, molitve in veliko petja.
Zame je bilo to romanje posebna milost, kot kristjanu in kot Slovencu. Še najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko smo se zgodaj zjutraj odpravili na romanje in se z avtobusom pripeljali do železniške postaje in se nato z vlakom odpravili proti Lujanu ter vmes prestopili na dizelski vlak in nato šli peš do bazilike. Zanimivo je bilo, ko se je v vlaku molilo in si lahko celo pot slišal slovensko besedo. V tistem času, v šestdesetih letih, smo Slovenci živeli prežeti od slovenstva, z velikim zaupanjem v Boga in v Mater Božjo, za katero smo vedeli, da nas tisti dan čaka v Lujanu.
Ob reki Luján smo se vsi veselili družinskega piknika in tisti dan je obrežje reke Luján govorilo slovensko. Druženje je bilo popolno, eden drugemu smo si ponujali hrano in pijačo in se sproščeno pogovarjali. Naše starše smo spremljali v pogovorih z drugimi sonarodnjaki. Za vse je bil nek poseben dan milosti. Po kosilu in pred procesijo smo si privoščili kratek sprehod in se srečevali še z drugimi znanci in prijatelji. Kmalu se je bilo treba odpraviti k procesiji, včasih smo že iz daljave slišali molitve in litanije Matere Božje, treba je bilo pohiteti, da ne bi zamudili popoldanskega obreda in procesije. Po ulicah lujanskega trga se je vila množica slovenskih romarjev. Pozneje smo bili del sprevoda v narodnih nošah, za Brezjansko in Lujansko Marijo.
Kasneje, ko je že vsak imel svoj avtomobil, so se stvari malo spremenile in romarska pot je potekala bolj udobno in v družinskem krogu.
Danes, ko z ženo Pavlinko živiva že 27 let v Sloveniji, s časovno razdaljo še bolj razumeva, kako močna in iskrena so bila takratna slovenska in Marjanska čustva, polna vere in hvaležnosti, da smo lahko preživeli dan s prijatelji in združeni v molitvi. V času, ki se ga spominjam, sem bil star 10 do 15 let in takrat so bili naši starši šele dobrih 15 let v Argentini. Živo se spominjam, kako so starejši Slovenci molili, morda nekateri z bridkimi spomini na svoje drage v Sloveniji, nekatere že pokojne.
Prepričan sem, da so ta romanja bila vedno polna milosti, zato še danes, po 70 letih, Lujanska Marija vabi in združuje vse Slovence, živeče v Argentini. Brez dvoma je to kraj milosti, ki omogoča, da Slovenci še naprej vztrajate v dobrem in za plemenite ideale.
Pred dvema desetletjema je delegacija s prof. Tinetom Vivodom ustoličila Lujansko Marijo na Brezjah. Slovenci, ki smo se po osamosvojitvi preselili v Slovenijo, vsako leto, na drugo nedeljo v maju obiščemo Brezjansko baziliko in tako na isti dan, skupaj s Slovenci iz Argentine romamo k Mariji s hvaležnostjo za prejete milosti in s prošnjami, da bi Slovenijo in vse Slovence doma in po svetu še naprej blagoslavljala in nas vse skupaj pripeljala v nebeško domovino.
Boštjan Kocmur, Slovenija
