Zelo plodno je bilo delovanje Društva Slovencev v prvem letu njegovega obstoja. Veliko delo je v tem letu bilo opravljeno s tem, da je skoraj vsem rojakom v evropskih begunskih taboriščih preskrbelo vselitvena dovoljenja. Glavnina naših beguncev v Italiji se je v tem letu 1948 preselila v Argentino. Koncem leta so prišli sem že tudi prvi transporti s slovenskimi begunci iz avstrijskih taborišč. Tako je društvo v letu 1948 sprejelo 3930 naših ljudi. Doba glavnega preseljevanja v Argentino je s tem bila zaključena in opravljena.
Drugi letni občni zbor društva dne 23. 1. 1949 je postavil društvo in njegov odbor pred tele naloge: svojim članom, ki so se društva oklenili, nuditi gospodarsko in moralno oporo in povsod zastopati njihove koristi. Vse slovenske novonaseljence v Argentini združevati in jim pomagati pri vživljanju v nove razmere. Tistim, ki so še ostali v Evropi pomagati, da bi čimpreje prišli v Argentino, med novonaseljenci pa gojiti verske, kulturne in nacionalne vrednote. V bistvu ostanejo te naloge vsako leto enake. Delo za njih uresničitev pa je lahko različno.
V društveni odbor so bili izvoljeni za drugo poslovno leto: predsednik Stare Miloš, podpredsednika Majeršič Janez in dr. Ribnikar Bojan, tajnik Albreht Jože, blagajnik Lenček Ladislav C.M., gospodar Petelin Albin, odborniki: inž. Mozetič Albin, Lesar Jože, dr. Arko Vojislav (po njegovem odhodu in stalni naselitvi v Bariloche je namesto njega bil kooptiran v odbor g. Kralj Herman), Kranjc Janez, Žnidar Ivan. V odboru sta bila tudi častni predsednik g. Hladnik Janez in g. Orehar Anton.
Prva skrb društva so bili rojaki, ki so prihajali v glavnem iz Avstrije. Večji transport je prispel že v januarju 1949 z 232 begunci. Zelo velik in verjetno zadnji te vrste pa je prispel v februarju in je z njim prišlo 725 rojakov. Skoraj vsak mesec pa so na to prihajale še manjše skupine. Vsega skupaj je v tem letu prišlo v Argentino 1165 naših rojakov. Vedno pa je bilo treba v dobrih 14 dneh vsako tako skupino spraviti na delo in pod streho.
Z vsako večjo skupino je prišlo tudi nekaj invalidov in bolnikov. Tem policijska oblast ni dovolila, da bi se izkrcali, ali pa jih je takoj vtaknila v pripor. Društvo je moralo zanje posredovati, prositi in podpisati garancijske izjave, nakar so bili izpuščeni. Letos v dveh takih primerih ni bilo uspeha. Nazaj v Evropo sta bila vrnjena Cimperman Andrej in Zor Franc. Prvi je bil starejši samski mož in skoraj popolnoma slep. Zanj ni bilo rešitve. Pri drugem pa so zdravniki ugotovili bolezen na pljučih in je bil zato vrnjen. Obstaja pa upanje, da mu bo v kratkem povratek zopet dovoljen.
Vsakokrat je bilo treba reševati tudi mladoletnike, ki so prišli sem brez staršev. Z njimi je imelo društvo mnogo sitnosti, ker so bili včasih nedisciplinirani. Sedaj je tudi to vprašanje dokončno urejeno in imajo vsi svoje varuhe iz vrst svojih sorodnikov. Vsi so prijavljeni sodišču za varstvo mladoletnikov, društvo pa je svoje varuštvo preklicalo.
Novodošlim rojakom je društvo pomagalo pri iskanju in najemanju stanovanj, iskalo in posredovalo je zanje del. Tistim, ki so prosili za posojilo in kavcijo za najem stanovanja, je pomagalo s posojili seveda v mejah razpoložljivih sredstev.
Delo za emigracijo je sedaj v glavnem že končano.
Po statističnih podatkih društva je prispelo od 25. 1. 1947 pa do konca novembra 1949 v Argentino 4006 nad 18 let starih ljudi in 1197 otrok oziroma mladine do 18. leta, skupaj 5.203 osebe. Ker jih je prišlo nekaj tudi popolnoma privatno in se niso prijavili ne na društvu in ne na tukajšnem IRO uradu, sklepamo, da je v Argentini danes 5.500 slovenskih novonaseljencev.
Še imamo nekaj naših rojakov v Italiji, Avstriji, Nemčiji, Španiji in Angliji, ki želijo priti v Argentino. Odbor društva je letos ponovno vložil prošnjo za odobrenje kolektivnih spiskov za rojake v Italiji (477), v Avstriji (278) in v Nemčiji (67).
Društvo Slovencev se sedaj utrjuje na znotraj. Sedaj ima vpisanih okrog 1300 članov. Društvena statistika članov, narejena po stanju 30. septembra 1949 pa kaže tole sliko:
Starostna statistika / moški / ženske
od 18 do 30 let / 361 / 209
od 30 do 40 let / 223 / 108
od 40 do 50 let / 141 / 59
od 50 do 60 let / 77 / 45
od 60 do 70 let / 25 / 22
skupaj / 827 / 443
Stanovska statistika / moški / ženske
samski / 501 / 215
poročeni / 322 / 210
vdovci / 4 / 18
skupaj / 827 / 443
Društvo Slovencev združuje v svojih vrstah vse slovenske antikomunistične naseljence na osnovi krščanstva in slovenstva brez razlike strankarsko politične ali svetovnonazorske pripadnosti. Med njimi vlada lepa sloga in edinost in napori vseh stremijo k delu za dvig in dobrobit Slovencev.
Večino svojega članstva ima društvo v velikem Buenos Airesu in njegovi okolici. Postojanko pa ima tudi v Mendozi, San Luisu, Cordobi, Comodoro Rivadavia in Mar del Plata. Svoje člane pa ima razstresene po vsej Argentini gori od Provinc Jujuy in Misiones pa tja doli do Rio Negro in Ognjene zemlje.
Z vsemi člani je društvo v živahnem stiku. V Buenos Airesu so društveni prostori na Victor Martinez 50, glavno shajališče. Zlasti ob nedeljah vlada tukaj živahen vrvež. Pa tudi med tednom je vsak dan povprečno vsaj po 15 ljudi v pisarnah. Kakšni so njihovi opravki? Pridejo po pošto, iščejo različnih informacij, plačujejo članarino, naročajo pakete za svojce v domovini itd.
Za stik s člani skrbe tudi društveni zaupniki. Na vsakem večjem delovišču, kjer so naši ljudje zaposleni kot na pr. na Ezeizi, Ciudad Evita, Barrio Peron, v okrajih, kjer stanuje skupaj večje število naših ljudi, v tovarnah, kjer so močne skupine naših delavcev, ima društvo svoje zaupnike, ki skrbe za stik med člani in društvom.
S člani zunaj Buenos Airesa je društvo v pismenem stiku. Kako živahen je ta stik najbolj zgovorno dokazujejo zopet številke. V letu 1949 je Društvo Slovencev dobilo 597 dopisov, odposlalo pa je 5612 pisemskih pošiljk. Tukaj so vštete tudi razne okrožnice, vabila, opomini za članarino.
V društvenih pisarnah zato ni običajnih uradnih ur, temveč dela se nepretrgano od jutra do poznega večera in kadar je potreba, tudi pozno v noč. Društveni nameščenci niso zgolj pisarniški uradniki, ampak so predvsem članstvu in vsem rojakom brez izjeme svetovalci, pomočniki in tolmači, kjer in kadar jih potrebujejo ljudje.
Društvo Slovencev skrbi tudi za kulturno delo med slovenskimi rojaki. Važna in pomembna kulturna pridobitev v tem letu je vsekakor društvena knjižnica. Naši rojaki, ki so prišli s Koroške, so društvu podarili knjižnico bivšega slovenskega taborišča v Pegezu pri Lienzu prav z namenom, da bi tako položili temelj osrednji slovenski knjižnici v Argentini.
V lepem soglasju z Društvom Slovencev delujejo naša igralska društva in Slovenski pevski zbor Gallus. Društvo pa prireja od časa do časa prireditve in slavnosti, ki so splošno narodnega značaja. Letos je v nedeljo 13. 2. priredilo lepo proslavo stoletnice smrti pesnika dr. Franceta Prešerna. V nedeljo 12. junija je priredilo tradicionalno spominsko proslavo v počastitev žrtev komunistične revolucije v Sloveniji.
Društvo Slovencev je organiziralo in vodilo tudi vse priprave za sprejem ljubljanskega škofa prevzv. g. dr. Rožmana, ki je letos obiskal vse slovenske naseljence v Argentini. Ta dogodek, ki bo ostal v neizbrisnem spominu nas vseh, je dobil močan poudarek na slavnostni akademiji v nedeljo 16. oktobra, katero je društvo priredilo v pozdrav in počasitev slovenskemu škofu dr. Rožmanu.
Društveni odbor se je že v tem letu bavil tudi z gospodarskimi vprašanji. Tako je vodil vse predpriprave za ustanovitev podporne organizacije “Vzajemna pomoč”, katera naj bi pomagala našim najpotrebnejšim v starosti, nezgodi in ob smrti. Ta začetek je sicer skromen, toda po skupnih naporih in s sodelovanjem vseh slovenskih novonaseljencev, ki se bodo v bodoče še bolj oklepali društva, bo iz tega skromnega začetka zrastla močna podporna in gospodarska organizacija.
Koledar Svobodne Slovenije, 1950
