11. januarja je minilo 15 let od smrti Jožeta Pučnika, smatran za očeta slovenske države. Iskal sem po internetu članke v različnih medijih, ki bi opisovali to obletnico, misleč, da jih bom našel veliko število, in boren odziv na ta dogodek me je spravil k razmišljanju.
Jože Pučnik je bil doma iz kmetov. Že v gimnaziji je izstopal zaradi svoje bistroumnosti in bil del kulturnega in intelektualnega kroga, ko so se zanj začele težave s komunističnim sistemom. Pučnik je pretresel slovenski socializem, kot ga ni še nihče pred njim. Pravijo, da sile ki najbolj uničijo organizacije, niso zunanje sile, temveč ponavadi tiste, ki se rodijo od znotraj. Pučnik ni bil nekdo, ki bi bil na obrobju, kamor bi lahko postavili nas, sinove tistih domobrancev, ki so morali zapustiti svojo domovino, da so si rešili življenja. Mi smo vedno bili uporniki, ki jih je domovina zapostavljala, in za režim nas je bilo enostavno ponižati samo s tem, da so vsilili mit osvobodilne fronte. Bili smo izven te neizpodbitne logike, ki je kraljevala umom naše domovine, saj je vedno lahko opravljati tiste, ki nimajo glasu, da bi se uprli. Vendar Jože Pučnik je imel glas, saj je bil član slovenske komunistične partije in si je upal izzivati te paradigme od znotraj. Režim ni bil pripravljen na to, da bi se uprl tistemu za njih neznanemu idealizmu.
Pučnik je bil odličen mislec in je izpodbijal socializem z vztrajnostjo pravega odkritega in neukrotljivega intelektualca. Bil je tako navdušen v svoji etiki svobode, da ga stari režim ni mogel premagati. Ta totalitarni sistem je zaupal le v klasične metode zatiranja in indoktrinacije, kjer se človek, po tem ko je podvržen represivnemu kolektivnemu razmišljanju, končno vda bodisi zaradi psihične ali fizične šibkosti. Strah je bil vedno edino orožje teh rabljev. Vendar Pučnik je bil drugačen in tako se je sistem soočil z intelektom, ki je še vedno deloval, tudi po tem ko so na njem izvajali vseh vrst mučenja, ki so jih poznali. Jože Pučnik je lahko odgovarjal tudi po dolgih urah težkega izpraševanja.
Več let so mu preprečili, da bi opravljal maturo, vendar je vztrajal dokler je končno ni opravil. Ko je leta 58 pri 35. letih napisal članek Naša družbena stvarnost in naše iluzije za Revijo 57, je naivno mislil, da bo s tem prispeval k socializmu, vendar ga je sistem cenzuriral in ga obsodil na devet let zapora zaradi izdaje socialističnih principov. Leta 63 je postal svoboden zaradi splošne pomilostitve in je naprej vztrajal s svojimi kritičnimi analizami pri reviji Perspektiva. Pučnik je smatral, da socializem ne deluje in dvomil je tudi, med drugimi, o prisiljeni in propadli kolektivizaciji kmetijstva. Zaradi tega je bil ponovno zaprt za skoraj dve leti.
Ko so ga osvobodili, ni našel v svojem intelektualnem krogu ljudi, ki bi mu sledili, saj so ga vsi njegovi nekdanji kolegi zapustili. Represivni sistem je dosegel njegovo izolacijo in Jože Pučnik se je nato odpravil v dolgo izgnanstvo v Nemčiji, kjer je začel skoraj od začetka in kljub težkim razmeram doktoriral v univerzi v Lünenburgu.
S padcem sovjetskega bloka, so se v Sloveniji prvič čutili zametki sprememb. Takrat se je Pučnik aktivno vključil v slovensko politiko s socialdemokratsko zvezo v tako imenovani slovenski pomladi. Kasneje je bil soustanovitelj Demosa, politična sila, ki je leta 1990 zmagala na prvih demokratičnih volitvah v slovenski zgodovini in ki so bile prvi korak za dosego slovenske osamosvojitve in odcepitev od Jugoslavije leta 1991.
Nekateri kritizirajo Pučnikovo pomajkanje interne politične vizije v Sloveniji. Preveč je zaupal v demokratične ideale kot tiste, ki bodo spremenili realnost 45 let mračnjaštva in enoumja. Vendar slovenska družba ni bila pripravljena na take ideje, saj demokracija mora dozoreti, in to je omogočilo starim voditeljem režima, da so si opomogli in ponovno segli po oblasti. Demokracija v Sloveniji še vedno ni taka, kot je njena defnicija: “Politična ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov in kjer imajo ti pravico do izbire in nadzora nad njihovimi voditelji.” Zaenkrat ljudstvu še vedno vladajo voditelji, in ljudstvo še ni ponotranjilo dejstvo, da se mora ta pravica uveljavljati.
Ko gledamo na življenje tega pionirja slovenske demokracije, lahko rečemo, da ga je na koncu družba za katero se je tako trudil pustila na cedilu. Pučnik ni našel v družbi dovolj potrebne samoodločbe, da bi nadaljevali s tem, kar so začeli leta 90. Slovenci se še vedno ne zavežejo k spremembam in so nedoumljivo apatični, kot da bi jim 45 let državljanske sužnosti uničilo voljo po sodelovanju. Demokracija zahteva, da se zapusti stari model tovariša proti izdajalcu, da se uči od drugega, se pogaja, pride do dogovora in tudi popusti, če je to v skupno dobro.
Mogoče se zato Jožeta Pučnika ne spominja, tako kot bi se ga moralo. Spominjamo se le tistih stvari, ki jih pogrešamo, ker so bile za nas pomembne. Lahko upamo, da bo nekoč dozorela ta državljanska zavest in bomo lahko razumeli ta bister um, da ga bomo lahko cenili, se ga spominjali in ga postavljali na mesto, ki si ga zasluži: mesto pionirja, ki je označil začetek slovenske sodobne zgodovine.
JL/AC
