Goriška Mohorjeva družba (GMD) je najstarejša založba Slovencev v Italiji, nastala je v Gorici leta 1923, v skoraj stoletnem poslanstvu je skupaj s slovenskimi ljudmi na Primorskem delila nelahko 20. stoletje, od pritiska italijanskega fašizma do nove meje, ki se je zarezala med primorske in goriške ljudi, od prepovedi njenih knjig s strani jugoslovanskega režima do novega odnosa matice po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije.
Danes se Goriška Mohorjeva družba sooča z izzivi, ki so skupni vsem manjšinskim in izseljenskim skupnostim: nižanje bralne kulture, obubožanje slovenskega jezika in krčenje zavednega jedra skupnosti.
V skoraj stoletnem poslanstvu je GMD izdala morje knjig, ki niso bile namenjene le ožjemu goriškemu ali primorskemu prostoru, temveč so zajele tudi širše bralstvo. V redni zbirki za leto 1978 so izšli spomini msgr. Janeza Hladnika z naslovom Od Triglava do Andov, naslednje leto bo torej minilo 40 let od prve izdaje.
O goriški izdaji Hladnikovih spominov
Zakaj so izšli ravno v Gorici? Ker je pri nas živela družina Hladnikove sestre Angele, poročene Špacapan, ki se je iz Slovenske vasi, kamor se je preselila po vojni, v šestdesetih letih prišla v Gorico. Njen sin Bernard, zdravnik, družbeni in politični delavec, ki je dejaven med našimi ljudmi, je bil takrat v odboru založbe GMD, njegov oče Bogomir – Mirko, Hladnikov svak, pa je bil stavec v Katoliški tiskarni, kjer so se tiskale knjige GMD, pa tudi goriški tednik Katoliški glas.
Spomini msgr. Janeza Hladnika so začeli izhajali ravno v Katoliškem glasu 31. oktobra leta 1968, tri leta po njegovi smrti, pod skupnim naslovom Msgr. Janez Hladnik, V službi Cerkve in naroda. Je pa bila potrebna še tretja oseba, ki je omogočila izid knjige in je neposredno povezana s Slovenci v Argentini: za podlistek si je prizadeval in za njegovo izhajanje skrbel Jože Jurak, povojni begunski duhovnik, ki je več kot desetletje živel v Argentini (1948-1961). Bil je tudi šest let urednik mesečnika Duhovno življenje, ki ga je prevzel ravno od Janeza Hladnika. Od leta 1961 in vse do svoje smrti leta 1989 je Jože Jurak živel v Gorici. Tu je bil dušni pastir, glavno delo pa mu je bilo urejanje Katoliškega glasa, kjer je bil sourednik, korektor in paginator. Jože Jurak je imel glavno vlogo pri pripravi knjižne izdaje Hladnikovih spominov.
Omenjenim podlistkom v Katoliškem glasu je Jurak napisal uvod, ki je ponatisnjen tudi v knjižni izdaji. Podlistkov je bilo vsega skupaj 137, v Katoliškem glasu so izhajali do 5. avgusta leta 1971, sami spomini Janeza Hladnika so se ustavili nekaj številk prej, zadnja štiri nadaljevanja je napisal sam urednik, v njih pa so opisana Hladnikova smrt, njegov pogreb v Lanusu, zaključijo pa se z opisom življenjskega utripa slovenske skupnosti v tem predelu Buenos Airesa, v domu, ki nosi po Hladniku ime, in v naselju, ki je bil sad naporov tega zaslužnega slovenskega duhovnika.
Hladnikovi spomini so, kot rečeno, izšli v knjižni izdaji leta 1978 v redni zbirki Goriške Mohorjeve družbe z naslovom Od Triglava do Andov in podnaslovom V službi Cerkve in naroda. Spomini. Knjiga je bila v Jugoslaviji uradno prepovedana tudi z objavo v Uradnem listu.
Pri pripravi izdaje je imel gospod Jurak tudi nalogo, da besedilo nekoliko skrajša, slike za knjigo pa je posredovala družina Špacapan. Knjiga je izšla v 2.000 izvodih.
Ponatis Hladnikovih spominov in nova zagonetka
Na pobudo skupnosti iz Rovt, rojstnega kraja msgr. Janeza Hladnika, smo se pri Goriški Mohorjevi družbi odločili, da bomo knjigo ponatisnili v naslednjem letu, ko bo minilo 40 let od prve izdaje, predvidoma junija, ko obeležujemo obletnico Hladnikove smrti (20. junij 1965). Pri izdaji bo sodelovala tudi založba Družina. Letošnja zgodba pa se je obogatila z novim poglavjem, ki ga je omogočil prihod zapuščine dr. Tineta Debeljaka v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. V zapuščini dr. Tineta Debeljaka je tudi mapa s Hladnikovimi spomini. S pomočjo prijazne in prizadevne vodje Zbirke tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije Helene Janežič smo nekateri lahko pogledali v omenjeno mapo. V njej najdemo izvirno besedilo Hladnikovih spominov, ki so v nekoliko skrčeni obliki izšli v knjižni izdaji v Gorici. Besedilo je bilo skrčeno v glavnem iz tehničnih razlogov, ker knjiga po nalogu takratnega odbora GMD ni smela biti preveč obsežna. Hladnikov nečak Bernard Špacapan je izvirno in objavljeno besedilo primerjal in ocenil, da ni prišlo do vsebinskih odstopanj.
V mapi pa se hrani tudi zanimiv daljši tekst z naslovom Življenjepis Janeza Hladnika, ki ga je napisal sam dr. Tine Debeljak in je nastal na podlagi Hladnikovih spominov, zapisov v Duhovnem življenju in Svobodni Sloveniji ter drugega gradiva, ki se je takrat hranilo v Buenos Airesu. Življenjepis, ki ga je napisal Debeljak, je nastal po nalogu skupnosti iz Lanusa in na predlog takratnega škofa Schoela in župnika v Lanusu Toneta Škulja. 22. maja leta 1966 mu je to s pismom (ki se hrani v mapi) predlagal kulturni referent društva Slovenska vas ob prvi obletnici smrti Janeza Hladnika.
Naslednje leto je bil osnutek življenjepisa že pripravljen: 10 poglavij, ki so razdeljena v tri dele (Slovenija, Dušni pastir za Slovence, Dušni pastir argentinske škofije) in katerim je bilo treba dodati še zadnje poglavje o pogrebni slovesnosti in kasnejšem prenosu Hladnikovih posmrtnih ostankov s pokopališča v Lanusu v cerkev sv. Jožefa. Na omenjenih dveh dogodkih Tineta Debeljaka ni bilo, poglavje so zato morali napisati v Lanusu.
Uvodno besedo knjigi bi moral napisati škof Schoel. Tekst, ki je bil napisan za argentinskega bralca, je v prvem delu predstavljal Slovenijo in Slovence, težišče knjige pa je bilo na dogajanju na argentinskih tleh. Besedilo so dali sproti prevajati v kastiljščino, prevajala pa sta zakonca Žužek v Lincolnu.
A zgodba se je v Lanusu ustavila in prekinila, tekst je tam ostal 10 let nedotaknjen in nedokončan, nakar je leta 1977 g. Petek (verjetno je to bil lazarist Janez Petek) besedilo vrnil dr. Tinetu Debeljaku. A rokopis je ostal na Debeljakovem domu le en dan. Že drugi dan ga je nekdo obiskal, “znanec, ki ni bil literat”, ki si je zelo želel prebrati tekst in dr. Tine Debeljak mu ga je posodil za nekaj dni.
“In tragedija je tu: ne vem, komu sem ga izročil – vse znance, ki bi prišli v poštev, sem že vprašal, in tudi v Svobodni Sloveniji sem objavil prošnjo za vrnitev, a neuspešno. Dotični mi ga še ni vrnil in je pozabil rokopis, kakor sem jaz nanj. Ali pa ga je kam založil, ker ni bil literat.”
Omenjene odlomke sem prepisala iz pisma, ki razlaga celotno zgodbo in ga je napisal dr. Tine Debeljak, hrani se v omenjeni mapi, vendar nima naslovnika in tudi datuma ne.
V mapi je le delovni osnutek Hladnikovega življenjepisa izpod peresa Tineta Debeljaka, vendar je na njem veliko popravkov, mestoma se tudi težko bere ter je verjetno nepopoln.
In zgodba v zgodbi je tu. Tako kot sem jo sama razumela in rekonstruirala na podlagi gradiva, ki je bilo meni na razpolago.
Če bi se našel kdo, ki bi lahko izpopolnil ali popravil zgodbo, ki jo ponujam v branje, bi bilo zelo dobrodošlo, na tak način pa bil lahko obogatili novo izdajo Hladnikovih spominov.
Naravnost enkratno pa bi bilo, če bi se našla dokončna verzija Debeljakega teksta v slovenskem jeziku ali v kastiljskem prevodu in bi doživel izdajo, tako kot so pobudniki računali, da bo.
ERIKA JAZBAR, članica odbora GMD, GORICA
za Svobodno Slovenijo
erikajazbar@yahoo.it
