Pred 40. leti, 19. novembra, sem se na zaključni prireditvi v Slovenski hiši v imenu sošolcev poslovila od S.S.T.R.M.B.
Med drugimi mislimi sem poudarila tudi važnost nadaljevanja prijateljstva, ki smo ga gojili v osnovni in potem v srednji šoli, vedoč, da se ne bomo več tako redno srečavali kot do takrat.
Res se nismo pogosto zbirali kot skupina; a z nekaterimi smo bili bolj v stiku preko naših središč, slovenskih krajevnih domov. Naša skupina je bila kar številna (39), na taborjenju v Bariloche pa se nam je pridružilo še nekaj dijakov iz slovenskega tečaja v Slovenski vasi.
Tehnologija nam je sedaj skočila na pomoč, ustvarili smo skupino »RAST VI« preko katere smo se lahko bolje povezali. Možnost imamo, da pridemo v stik tudi s tistimi, ki so se razpršili po Argentini, nekateri pa tudi izven nje.
Bližala se je okrogla obletnica in začeli so se pogovori o organizaciji srečanja. Ni bilo lahko uskladiti vseh mnenj in idej, ki so se rojevali: kje? kdaj? kako?…
Zbrali smo se 18. novembra na Pristavi v Castelarju, na »asadu«. Čakali smo ta dan in se spraševali, če bodo res vsi prišli na srečanje.
Kar veliko nas je bilo: 23. Največ nas je prišlo iz raznih okrajev velikega Buenos Airesa, bila pa sta tudi sošolca iz Združenih Držav Amerike in Bariloč.
Lepo smo se imeli. Pri pogrnjeni mizi, kjer je bilo že vse poskrbljeno, smo ob dobrem kosilu obujali spomine. Spomnili smo se tudi naših rajnih sošolcev, ki jih je Bog že poklical k sebi.
Ni manjkalo anekdot, smeha in dobre volje. Tudi slike so krožile, od šolske dobe in od taborenja v Bariloche. Neverjetno se nam je zdelo, da so nekatere v tem »kratkem« času že nekam obledele. Pripovedovali smo si tudi lastne življenjske izkušnje, ki smo se jih kar nekaj nabrali. Celo o številu vnukov se je pogovor živahno razvijal.
Videti je bilo, da so vsi, ki so prišli, imeli lepe spomine ne le na taborjenje, pač pa na vsa skupaj preživeta šolska leta. Še tisti, ki so morda obiskovali slovenski tečaj bolj kot »dolžnost« in ne iz lastnega prepričanja, se danes ozirajo nazaj z drugačnim pogledom.
Prepričana sem, da so hvaležni staršem in profesorjem, za vse kar so nam nudili. Mislim, da danes verjetno vsi bolje dojemamo vrednost prejetih zakladov.
Kar hitro je minilo lepo sobotno popoldne. Tudi skupinsko slikanje je bilo na programu, da ohranimo spomin tega lepo preživetega dne. Vsi smo sodelovali pri organizaciji tega snidenja, moramo pa se posebno zahvaliti Ani in Heleni. Poskrbeli sta, da je bilo res vse lepo pripravljeno in postreženo.
In čeprav nismo postavili ne datuma, ne kraja, smo se razšli z mislijo, da se kmalu spet vidimo.
RAST VI, hvala za skupaj preživeti dan.
Nasvidenje!
Andreja Šeme Mele
