V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 40 LETI
Tele vrstice in cvetke so z vrtov srednješolskega tečaja, nabrane iz gredic, ki jih profesorski zbor tako spretno obdeluje. Naša teza je namreč tale: tudi iz najtršega brusa, pa celo oglatega in robatega, je moč izvabiti bleščečo se iskro. Samo vztrajati je treba. In mi vztrajamo in nas ni strah … tudi takrat ne, kadar nabiramo cvetke z vrtov srednješolskega tečaja …
So novice, ki človeka potarejo. V preteklem času se glasi: novica me je potrla. Morajo biti pa še hujše novice, saj mi je nek študent pismeno v šolski nalogi sporočil, da ga je „novica podrla“.
Tako smo včasih ustreljene zajce odirali ali pa dajali iz kože. V Argentini smo vso stvar zdaj nekoliko poplemenitili. Ulovljenega zajca je treba zdaj takoj „umreti“ (kakšna razlika s časi, ko so poginjali) in takoj nato mu je treba vzeti „telo iz kože“.
Pri popravljanju domačih nalog, ki so izšle izpod peres naših študentov in njih ožjega sorodstva, sem se šele zavedel, kako potuhnjeno vlogo igra predlog v slovenskem jeziku. Čudim se, da slovenskim slovničarjem še ni prišel zadosti v roke, da bi odkrili njegove skrite mahinacije, s katerimi danes tako pogosto zavaja zdomsko mladež. Zaradi tega, prav zaradi tega, se je zgodilo, da je Sveti Oče ob zadnjem atentatu „kar naenkrat razpadel na roke duhovnika Stanislava“, ali pa, da so spet drugod, „razpustili kanarčka“, kar pa ni bil edinstven primer. Kajti spet drugi je tožil rekoč „razpustiti sem moral mojega tiča“, tretji je pisal, kako se je en mož „razpustil od šestega nadstropja“, četrti pa je videl kmeta, ki je „razpustil seme na njivi“.
Na rovaš predloga gre tudi žalostna Stritarjeva usoda, ki mu jo je namenil (ali nalašč ali nehoté) študent, ko je njegovo pesem „Na Jenkovem grobu“ (najboljši „test“ za izpite iz slovenskega branja !) preimenoval v „V Jenkovem grobu“.
Najprej opozorilo za profesorje zemljepisa in zgodovine: naši študentje so se odločili, da bodo spremenili nekatera zgodovinska dejstva (po pravilih svobodnega ustvarjanja) in prenovili lice nekaterim zemljepisnim … (tu naj Andrej vpiše slovensko besedo za „accidentes geogräficos“ ). Iz tega sklepa sledi, da imamo zdaj „v tem mestu (Ljubljani) Postonjsko jamo. Druge hiše (prav tamkaj) pa so tako visoke, da ko doli sonce gre, ga zakrijejo.“ Naj si Tomaž izpiše tudi tale najnovejši izsledek, po katerem so v „starih časih Slovenijo imenovali Emono.“
„Me comprometo el sábado“ se zdaj pravilno prevaja: V soboto se ublubim. „Mis compañeros se devanaban los sesos“ bomo v moderni verziji rekali: “Moji tovariši so si razbijali glavo”.
Iz poročila o mladinskem dnevu, ki daje bistremu bralcu vednost o tem, kako „anonimni alkoholiki“ vdirajo že tudi v naše vrste: „Nato so se razdelile nagrade. Zmagovalci so ponosno prihiteli iskat zaslužene bokale.“ „Potem pa so prišla dekleta in zaplesala ‘“dežne kaplje mi padajo v glavo”.
Še en humorističen prikaz perverznosti današnje družbe izpod peresa študenta, ki ni bil kaznovan po nedolžnem, ampak „fue castigado por inocente!“
Za konec še dober nasvet učiteljem slovenščine: ne gnjavite svojih učencev s slovnico! Meni se je zgodilo, da sem povprašal po šestem sklonu samostalnika „tele“. Ni šlo kar tako, pa sem rekel, naj si pomaga s celim stavkom: Krava se pase s … ? (Profesor čakajoč čudežnega odkritja)… Dijaku se posveti in plane: … s telesom! Pa je povedal z dušo in telesom!
Svobodna Slovenija, Leto XLIV, Številka 51-52 (19. 12. 1985)
