Pred desetimi leti, 17. oktobra 2015, je v Buenos Airesu umrla Angelca Klanšek, ustanoviteljica in več kot petdeset let voditeljica ter učiteljica Balantičeve šole v San Justu. Sodi med pionirje slovenskega prostovoljnega šolskega pouka med rojaki v Argentini.

Angelca se je rodila 30. maja 1923 v Simrtu pri Boštanju v Zasavju v številni družini. Bilo jih je deset otrok, starša pa sta bila kmeta. V ljudsko šolo je hodila v Boštanj ob Savi, uro in pol peš hoda. Po osnovni šoli je odšla v Ljubljano na Poljansko gimnazijo, ki jo je končala leta 1944. Zaradi odličnih ocen je bila oproščena tako male kot velike mature. Odlikovala se je predvsem v slovenščini. Ker tedaj vpis na univerzo ni bil mogoč, se je vpisala na bolniški tečaj pod vodstvom dr. Meršola.

V najlepših mladostnih letih pa se je za Angelco začela trnjeva pot. Družina je ob začetku druge svetovne vojne morala bežati pred nemškim okupatorjem, ki jim je grozil z izselitvijo v Nemčijo. Po večkratni selitvi se je družina končno ustalila na Kočevskem. Tam so jih pa že leta 1942 začeli preganjati partizani. Angelca, ki je med šolanjem večkrat prihajala domov v Kočevje, je dobro poznala, kaj se tam zaradi partizanov dogaja. Zato je v šoli jasno prikazovala svoje protikomunistično stališče. Zato je tudi ob koncu vojne meseca maja 1945 skupaj s štirimi brati odšla na Koroško. Starši in sestre so ostali doma. Angelca ni slutila, da staršev ne bo nikoli več videla.

Junija 1945 so vse štiri brate vrnili v Jugoslavijo. Ko so odhajali na tovornjake, je Angelca hotela z njimi, vendar ji eden od bratov ni dovolil: “Z vojaki ne boš nič hodila. Saj se bomo dobili v Italiji, pa bomo šli skupaj naprej študirati” so bile bratove zadnje besede. Vsi štirje so bili umorjeni. V taborišču je ostala sama. Iz Vetrinja je odšla v taborišče Peggez, kjer je svojo osamljenost, žalost in bolečino spremenila v delo za druge. Štiri leta je v taborišču delala v otroškem vrtcu, najprej kot vzgojiteljica, nato pa tudi kot voditeljica.

Begunstvo je preživljala s svojo dobro prijateljico Zdenko. “Bili sva več kot prijateljici – bili sva sestri” je izjavila Angelca. Obe sta imeli že vse urejeno, da bi se izselili v ZDA, č.g. Kalan pa ju je pregovoril za Argentino: “Pojdita kamor gremo vsi”.

Leta 1949 je z veliko skupino rojakov zapustila taborišče in se vkrcala na ladjo. V Argentini je najprej dobila zaposlitev v tovarni Moron, nato v tekstilni tovarni. Prostovoljno je pomagala pri delu v Dušnopastirski pisarni v Slovenski hiši (kjer je bila uradnica njena prijateljica Zdenka), končno pa je prevzela istotam vodstvo kuhinje – msgr. Orehar ji je rekel: “Saj ste največ v Slovenski hiši, pa pridite še za kuharico”.

S šolskim delom je začela takoj, ko si je uredila stanovanje in službo. Leta 1951 je skupaj z Mijo Markež prevzela delo v San Justu. “Mija me je vprašala, če sem pripravljena, da se vrstiva – en ponedeljek jaz, drugi ona. To je trajalo, dokler se ni začela šola v Castelarju”. Tedaj je Angelca prevzela celotno poučevanje v San Justu.

Prve prostore šole Franceta Balantiča so dobili v argentinskem župnišču. Ker pa tam včasih ni bilo prostora, so iskali zatočišče pri slovenskih družinah – pri Gregčevih ali Tomažinovih. Otroci so bili razdeljeni v dve skupini.

Leta 1956 je šola dobila stalne prostore v Našem domu v San Justu. 5. novembra 1956 je bilo otvoritveno slavje. Leta 1966 so bili dograjeni štirje šolski prostori. Denar za zidavo je v največji meri zbral odbor staršev šolskih otrok. Tudi razrede so starši opremili Za vsakega otroka so starši prispevali za stol in za polovico šolske mize.

V zborniku, ki ga je izdal Naš dom San Justo ob 50-letnici delovanja, je Angelca napisala: “Šolo sem poimenovala po Francetu Balantiču. Ime sem izbrala sama. Kdo bi mi mogel nadomestiti štiri mrtve brate – vsaj kot mučenec – idealni, tako ustvarjalni poet – kot je bil France Balantič. To je bilo moje osebno občutje in mi ni žal, saj je šola tega mladega fanta lahko vedno prikazovala mladini kot vzor žrtvovanja za domovino in Boga.”

Angelca je šolo Franceta Balantiča vodila polnih 53 let, v njej pa je učila vse do svoje smrti. V teh letih je učila nad 700 otrok. Bila je tudi dve leti šolska referentka pri Zedinjeni Sloveniji.

V Slovenijo se je Angelca vrnila prvič leta 1992 – kot darilo sanjuške šolske družine -, drugič pa z učiteljicami leta 1994.

Za svoje delo je Angelca Klanšek leta 2013 v Trstu prejela Nagrado Nadja Maganja. Nagrado so ustanovili Skupnost sv. Egidija za Furlanijo Julijsko krajino, Društvo slovenskih izobražencev, Slovenska zamejska skavtska organizacija in Nadjina družina, v spomin na šolnico in javno delavko Nadjo Maganjo Jevnikar. Angelci je za svoje delo podelilo priznanje tudi Društvo Zedinjena Slovenija, Naš dom San Justo pa jo je imenoval za častnega člana.

Angelca je umrla 17. oktobra 2015. Ker si je v življenju vedno želela, da bi njeni posmrtni ostanki počivali v slovenski zemlji in bi rada bila pri oltarju v cerkvi Marije Pomagaj Slovenske hiše, je prosila naj jo upepelijo in jo položijo v pepélnico v tej cerkvi.

Smrt Angelce Klanšek je odmevala daleč po svetu. O njeni smrti – predvsem pa o njenemu življenju in nesebičnemu delu – so poročali v ljubljanskem tedniku Družina, v tržaškem tisku in na Radiu Ognjišče.

Gospodična Angelca – tako smo jo klicali vsi – je bila steber in velika zagovornica slovenskih šol. V pogovoru za že omenjeni koledar je omenila: “V največje zadoščenje mi je, da so že dolga leta skoro vse učiteljice naše nekdanje učenke. Pa še sanjuška srenja mi je zelo pri srcu. O razočaranjih pa ne govorim, če bi bilo kaj resnega, bi ne vztrajala toliko časa. V prihodnost pa gledam z velikim zaupanjem. Mlade moči so izredno sposobne, požrtvovalne in delovne. Ni mi žal truda, saj so uspehi dovolj bogato plačilo!”