Kriška gora je 385 metrov visok hrib nad Suho krajino, ki se nahaja 4 km severovzhodno od Golega vrha. Sodi v občino Žužemberk. Bližnje vasi so Vrhovo, Gornji in Dolnji Križ, Vrh, Poljane, Šmihel in Prapreče.

Še pred stoletjem je bila Kriška gora zasajena z vinogradi, med katerimi so naši predniki zgradili majhne hrame – zidanice, obdane s kamnitimi škarpami in brajdami.

Dandanes so obdelani vinogradi že redkost ; opuščene prerašča ostroga, grmovje, starih vinskih hramov domala ni več, novejše « vikendice« le občasno oživijo. Srnjad se iz bližnjih gozdov spusti skozi preraščeno trtje do Krke pit.

Alojzij Zupanc, župnik, ljudski zgodovinar in znani Suhokranjec, je ohranil zgodovino Kriške gore v zanimivem spisu, ki naj jo prilagojeno približamo mladim generacijam.

Od kod ime Kriška gora in kdaj se prvič omenja?

Na zahodnem koncu gore, v enem od vinogradov v spodnji vrsti, so bili najdeni kovanci s podobo sv. Mohorja in Fortunata ter oglejskega patriarha; tak denar je bil v veljavi okrog leta 1000 pred Kr. Verjetno je bila vinska gorica pred 900 leti, lahko pa tudi že prej, v rimskih časih. Je novce izgubil vinogradnik ?

Župnik Zupanc je v matičnih knjigah odkril, da je bil pred več kot 200 leti nekdo krščen  »iz vinogradov sv. Križa ». Vinogradi so bili v lasti cerkve sv. Križa na Vrhovem.

Zemljiški gospod teh vinogradov je bila nekdaj župna nadarbina ( Pfarrhof, Seisenberg ). V arhivu sodnije v Žužemberku je bil 12 cm debel urbar z napisom Berg Kreutzberg , Pfarrhof Seisenberg – Kriška gora, Župna nadarbina Žužemberk, ki je leta 1943 žal zgorel.

Vinogradi so bili darovani cerkvi sv. Križa na Vrhovem. Ker pa cerkev ni mogla biti zemljiški gospod, je to nalogo opravljal župnik v Žužemberku, pred tem pa župnik v Dobrniču, dokler v Žužemberku ni bilo samostojne župnije. Tako so vinogradi iz podložništva cerkve sv. Križa na Vrhovem prešli v podložništvo župnika v Žužemberku.

Dajatve

Žužemberški župnik je moral dajati cerkvi sv. Križa na Vrhovem letno 1 goldinar in 40 krajcarjev. Sam je prejemal od vinogradov najemnino, in sicer 6 veder ( Landeimer ) in 22 mer (Mass) vina ter polovico vinske desetine. Druga polovica desetine se je delila na dva dela : ¼ je dobil grad Žužemberk, ¼ pa samostan Pleterje.

V Kriški gori je bilo 77 vinogradov. Če bi vsak vinogradnik pridelal približno 500 litrov vina, bi bilo to približno 40 000 litrov, od tega 4000 litrov desetine, razdeljene takole : župnik v Žužemberku  je dobil 2000 litrov, Grad Žužemberk in samostan Pleterje pa po 1000 litrov vina. Župnik je desetino odslužil z gorsko mašo na Vrhovem, v četrtek po Binkoštih je vodil procesijo po vinogradih v cerkev sv. Marjete, kjer je bila druga sv. maša. Pri procesiji so bili štirje blagoslovi z Najsvetejšim. Tudi davek v državno blagajno je plačal v znesku 1 goldinar in 40 krajcarjev.

Moč cesarja Friderika III. (1415 – 1493) so občutili tudi vinogradi v Kriški gori. Stičani so se pritoževali, da ljudje potrgajo grozdje in ga odpeljejo, preden se pobere desetina. Zato je Nj. Veličanstvo cesarja kot vojvoda dežele Kranjske izdalo uredbo, da se grozdja ne sme odpeljati iz vinogradov, dokler ni odesetinjeno. Najprej je dal ta privilegij samo Stični, pozneje pa tudi drugim zemljiškim gospodom. Grozdje je dozorelo, kmet bi rad potrgal, a grozdja ni smel odpeljati domov. Zato so poleg vinogradov postavili lesene hrame, v katerih so shranili trgatev. Tako so zaradi sicer osovražene uredbe nastale prijazne bele zidanice, ki so postale prostor shranjevanja pridelanega vina in orodja, pa tudi druženja in praznovanj.

Kdo je vinograde v Kriški gori daroval cerkvi sv. Križa , o Kriškem županu in nekaterih pravnih zadevah v življenju vinogradnikov

Ljudski zgodovinar Alojzij Zupanc je raziskoval, kdo je Kriške vinograde daroval cerkvi sv. Križa na Vrhovem. Darovalne listine niso odkrili. Predvideva se,  da je bil približno od 12. stol. dalje lastnik Gospostvo Žužemberk ( Herrschaft  Seisenberg). Na Blaju- vinorodni rebri pred Kriško goro – so bili grajski vinogradi. Pred gradom Žužemberk so bili lastniki grofje Šumberški. 6. 7. 1177 je grof Meinhard s Šumberka daroval stiškemu samostanu Draščo vas in Globoko. Verjetno je, da so Šumberški gospodje takrat podružnični cerkvi sv. Križa na Vrhovem darovali prijazen vinski grič nad Krko, od koder so sami polnili vinske kleti. V tem času, ko je bila cerkev sv. Križa lastnica vinogradov, so bili vinogradniki dedni najemniki. Vinograd so morali obdelovati, sicer bi jim ga zemljiški gospod vzel in ga dal drugemu v najem.

Kriški vinogradniki so imeli svojega župana. Znan je bil Jurij Rošel – Andrejko z Vrha. Zato so imeli Andrejkovi takrat največji vinograd in najlepšo zidanico v Kriški gori. Za svoje županske posle so bili župani plačani s tem , da so dobili v užitek eno parcelo. Vsako leto dvakrat so župani, drugod tudi gorščaki ali gorniki, sklicali shod ali veče vseh vinogradnikov, kjer so reševali vinogradniške zadeve : uredili sporne meje, popravili pota in drugo.

Glavna pot je vodila čez Blaj do ceste na Vrhovem. Pri takih shodih so se ljudje večkrat prepirali, vpili, večali… Od tod pregovor : Veči, kot bi gmajno delili.

Župnik Ignacij Mlakar je leta 1804 napravil vlogo na Kresijo v Novem mestu, v kateri se je pritoževal, da ne ve, kdo so pravni nasledniki vinogradov v Kriški gori, ker jih ne prepisujejo na dediče in nimajo posestnih listov. Zato je začel zahtevati, da lastniki pridejo k njemu po posestne liste in za to plačajo 1 goldinar s kolekom. Od prodanega ali kupljenega vinograda so morali plačati določene vrednosti. Ljudje so se temu upirali. Kresija je župniku odgovorila, da je zahteva po posestnih listih sicer upravičena, vendar pa se ljudi v to ne sme siliti.

Cesar Jožef II. (1741 -1790) je ukazal, da morajo kmetje odkupiti zemljo od zemljiških gospodov, le-ti pa jo morajo prodati. Vinogradniki so torej odkupili vinograde v last, najemnine niso več dajali, desetina pa je še ostala. Vse kupne pogodbe so bile shranjene v Sodniji v Žužemberku, žal pa so zgorele med zadnjo vojno. Cena za en vinograd je bila približno 10 goldinarjev.

Kriški vinogradi so bili sajeni v treh vrstah : prva do pota, druga obsega najbolj strmo pobočje, tretja pa poteka na vrhu gorice. 

Po odkritju Amerike je tudi Kriška gora doživela katastrofo. Z ameriško trto je prišla do tedaj neznana trtna uš in trtna rja – peronospora. Bolezen se je bliskovito širila po vsej Evropi. V 70. -tih letih 19. stol. so začeli vinogradi v Kriški gori propadati, zidanice so se opuščale in se podirale.

Iz tistih časov je ohranjena pesem Antona Hribarja- Korinjskega Nova Dolenjska, ki jo je zložil l. 1895.

Anton Hribar – Korinjski : Nova Dolenjska

Vinograd zal imeval sem, v vinogradu pa hram,

  Pogosto vanj hodeval sem s prijatelji in sam.

  Ko prišel je Martinji dan, naš vinograjski god,

gos pekla se je in puran, in jaz sem bil gospod.

Gorenjski vrli so možje pri nas se bratili;

kupili vinca na voze in dobro platili.

 Zdaj prišla v gore je mrčad, na trtje sedla je,

požrla trtje mi in sad, vinograd snedla je.

Prišel strupene rose strup, ožgal je trt mladje ;

umrl je trs, umrl je up, gorje mi, oj, gorje !

Zelena gora, vinograd, sedaj si pust in gol,

več ni zelenja, naših nad, tu, tam stoji še kol.

Majolike pokriva prah, stiskalnice gnijo;

oh, mene pa prevzema strah, ko golo zrem goro.

Stare sorte trt : lipna, belina, škržatna in druge so propadle. Od 77 vinogradov v Kriški gori jih je ostalo nekaj v spodnji vrsti, kjer so začeli s cepljenimi trtami na ameriški podlagi. Med samorodnicami je bila prva izabela ali črni amerikan, ki je prevladoval kar nekaj desetletij.

Znano je, da je Peter Žigon iz Renč na Primorskem leta 1908 zidal cerkev v Šmihelu in takrat zanesel v te kraje trto tinkton, klinton in huntinkton. Danes pravimo tem trtam kar palir.

Ob koncu 20. stol. je Kriška gora doživela nov, sicer krajši razcvet : obnovi vinogradov so se pridružile obnovljene in novozgrajene zidanice – vikendi.

V zadnjih 20-ih letih spet vztrajno izgublja sloves vinorodne gorice. Vse več je opuščenih vinogradov, ki jih prerašča grmovje, podirajo se škarpe, zaraščajo poti, zidanice so naprodaj…. Po podatkih iz leta 1981 ( Gliha in sodelavci ) so vinogradi obsegali približno 10 ha, danes se je njihova površina prepolovila. Zmanjšalo se je tudi število prebivalcev v  naseljih v bližini Kriške gore.

Stari vinogradniki odhajajo, mlade odvrača sodoben način življenja, ki je vse manj povezan z delom v naravi. Spremenila se je kultura pitja. Obdelovanje vinograda za veselje v prostem času nadomeščajo potovanja, oddihi v toplicah, vikendi ob morju…

Se bo v prihodnosti še povrnilo življenje v Kriško goro, obsijano s soncem, z lepim razgledom daleč naokrog, v soteski pod njo pa šumi neokrnjena Krka z bogastvom živali in rastlin ?

Anton Hribar – Korinjski (1864 -1953) je bil rojen na Malem Korinju v župniji Krka. Kot duhovnik je služboval po raznih krajih v Sloveniji. Slovel je kot ljudski pesnik in dober dušni pastir. Njegove pesmi so zbrane v zbirki »Popevčice milemu narodu«. Umrl je v Zalem Logu l.1953, kjer je tudi pokopan.

Alojzij Zupanc (1893 -1974) je bil rojen v Znojilah pri Krki. Duhovniško službo je opravljal v Dolenjskih Toplicah in Žužemberku, več kot 50 let je bil župnijski upravitelj v Šmihelu. Prizadeval si je za napredek Suhe krajine. Bil je izvrsten poznavalec njene zgodovine. Leta 1988 je v Buenos Airesu izšla Zgodovina Ajdovca, ki jo je  po Zupancu priredil Janez Dolinar. V Šmihelu je postavljen Park Alojzija Zupanca, v Parku znanih Suhokranjcev v Žužemberku pa njegov bronasti relief.

Mag. Jelka Mrvar