Pred 85-imi leti rojeni Krek je v 52-ih letih svojega življenja tudi pošteno zaslužil, da njegov spomin ne umre med Slovenci. Če že ne hvaležnost, ki ni posebno razvita čednost med nami, vsaj življenjski nagon nam veleva, da ga ne pozabimo. Saj se tudi pri njem še vedno moremo učiti, kako je treba življenje obrniti, pa četudi ne zapiramo oči pred njegovimi napakami. 

Krek je bil zelo nadarjen mož. Mnogim malomiselnim ljudem je nadarjenost čarobna beseda, ki razloži vse, zlasti pa pomaga nalagati dolžnosti in delo drugim ter oproščati in opravičevati lastno lenobo. Vendar pa je treba priznati kolikostne in kakovostne razlike v nadarjenosti. Enako pa ne smemo pozabiti, da nadarjenost ni le dragocen, ampak tudi nevaren, kdaj vsaj nadležen dar. 

H Krekovi nadarjenosti je spadala tudi njegova skoraj neizčrpna življenjska sila (vitalnost), ki mu je omogočila neutrudno delo. A v njej so imele svoje korenine tudi njegova močna senzitivnost, njegova čustvenost, ki se je mogla stopnjevati v strastnost in je prinašala neko nestalnost v njegovo delovanje, njegova občutljivost in razburljivost, kakor mu očitajo. Po naravni nadarjenosti, ki ni odgovoren zanjo, bi bil mogel postati velik svetnik ali zaiti v nasprotno skrajnost. Njegova zasluga pa je tudi, da je znal in hotel narediti iz sebe velikega kulturnega delavca. 

Druga važna lastnost Krekova je bila zavest nekega poslanstva, zavest, da ima na svetu opraviti neko nalogo. To je pristno človeška zasvet, vendar je često tako šibka, da marsikdo misli, da je svojo življenjsko nalogo izpolnil, ker se je rodil, zrastel in zapustil potomstvo. Pri Kreku ta zavest morda ni bila dovolj jasna in določena, kajti bil je pač poklican, da vodi na tem ali onem področju javnega dela, ne pa, da dela na vseh in opravi tudi take opravke, ki bi mogli drugi izvršiti. 

Delo, trdo in obilno delo je čarobna palica, ki pomaga najti zaklad uspeha. Krek je bil izredno delaven, pravi garač. Garanje samo po sebi ni zlo, celo nujna potreba; velike storitve so plod neutrudnega dela. Zlo postane garanje, kadar kvari zdravje ali hromi duha. Če Slovenec greši z garanjem, običajno to stori, ker mu žrtvuje duha. Lakomnost, “lakota slave, blaga”, je skoraj edina sila, ki mu more vzbuditi pretirano delavnost. Najmanj verjetno pa je, da bi se Slovenec pretegnil v delu za skupno dobro. Na tem polju ne seje, hoče le žeti. 

Povsod se najdejo izjeme. Krek je garal za skupnost. Njega ni gnala lakomnost. Največ dela je opravil zastonj, še svoj denar je pri tem zapravil in razdal. Ni pa dovolj varoval svojega zdravja. Zlasti pa se zdi, da je pogrešil, ko je dopustil, da mu je preobilno podrobno delo hromilo stvariljnost. Kajti razlikovati nam je treba med ustvarjalnim in izvrševalnim delom. Drugega more opraviti kdorkoli; nihče ni premalo sposoben, prevzame naj pač tisto, za kar je sposoben. Opraviti ga more, kadar hoče, posveti mu lahko 8, 10 ali 16 delovnih ur, če hoče in če zmore. Čim več življenjske sile ima, več more narediti; slabič se mora seveda omejiti. Toda ustvarjalno delo, ki terja posebno nadarjenost, dasi ta ne zadostuje, se ne da naložiti komurkoli, niti ga ni mogoče omejiti na 8 ali na 16 ur na dan. V njem je nekaj skrivnostnega. Kadar obsede človeka, ga sili k delovanju in ga ne zapusti; zasleduje ga na ulici in na sprehodu, celo v posteljo gre za njim in mu ne da spati. Vzame mu ves čas in zajame človeka celega. Da ga more opraviti, se mora posvetiti njemu samemu. Krek pa je svoj čas razdrobil in ustvarjalca vpregel v jarem težaških opravkov. Preveč sil je zapravil z izvrševalnim delom, zato pa niso mogle dozoreti njegove velike zamisli, zato ni mogel dognati svojih načrtov, zato so ostale mnoge šibke točke v vsej njegovi delavnosti. Njegovo delovanje “na drobno” se nam ni izplačalo. 

A to nikakor ni bila samo njegova krivda. K temu ga je tiral slovenski izvirni greh, neka lenobnost slovenske množice, ki pusti da se izgara do izčrpanosti, kdor se zaveda potrebe, da se kaj naredi; s svojo brezbrižnostjo ga sili, da opravi sam vse, tudi najbolj težaško delo, sama pa stoji ob strani in ga še priganja ter kritizira, če mu ne uspe vse, kakor bi ona hotela. Krek bi mogel biti odličen arhitekt pri graditvi naše kulture, pa je moral sam mešati malto in polagati opeko pri zgradbah, ki jih je postavljal. Mogel bi postati odličen znanstvenik, morda pesnik, vzgojitelj, časnikar ali še kaj, pa je trosil svoje življenjsko silo v opravkih, ki bi jih mogel izvršiti kdorkoli, ko bi si le malo podvihal rokave. 

Ali je zares bilo potrebno, da je poleg svojega velikega dela, kjer ga menda res ni bilo mogoče nadomestiti, imel kakih 3000 govorov in predavanj in napisal dvakrat toliko časniških člankov, ali da je v enem samem društvu v desetih letih 36 krat predaval, da je v enem samem volilnem boju govoril na več ko 60 shodih? 

V tej luči moramo gledati tudi njegove napake. Nekatere, kakor je bilo že  omenjeno, izvirajo iz iste njegove narave, ki mu je omogočila, da je opravil ogromno delo, ki še ni precenjeno. V njih se je pokazala druga stran velike nadarjenosti; veliki duhovi se morajo tudi boriti z velikimi težavami in izkušnjavami. In je krivična sodba malih duš, ki mislijo, da so krepostne, ker mnogih izgredov niso zmožne. 

Drugi vir Krekovih napak pa je njegovo delo. Pri gradnji hiše lahko zagreši kako napako le tisti, ki jo zida, ne tisti, ki ob strani stoji in le nerga. Tudi more pasti in dobiti kako buško, kdor se je povzpel na oder. Toliko laže se mu kaj pripeti, če mora istočasno misliti na milijon stvari. Zato napak ne smemo le šteti; tehtati in primerjati jih je treba s storitvam in uspehi. Pa ne le pri drugih, marveč tudi pri sebi; to najprvo! 

*

Slovenci velikih mož ne cenimo. Še skoraj zamerimo jim, da se drznejo biti večji od nas. Hočemo, da bi z nami ostali pritlikavi tudi oni. Prav zato s posebnim užitkom iščemo na njih napak in si jih tudi izmislimo, če jih ne odkrijemo zadosti. Ali se v tem izraža le “die berühmte kranjska fovšija”, kakor je to našo “čednost” nazval Dežman? Ali pa morda hočemo zmanjšati ugled velmož, da si utešimo vest, ki nam kdaj pa kdaj morda le pravi, da bi tudi mi mogli in morali kaj storiti? Če je tako, bi bilo treba večkrat spregovoriti o delu naših kulturnih delavcev, morda pa le še ni vse izgubljeno med nami. 

Naj tudi Krekov spomin budi naše vesti! Saj je on bil eden od najvidnejših naših vodnikov v dobi, ko se je pri nas mnogo delalo in storilo, čeprav v tem ali onem tudi pogrešilo. To je bila doba, ko se je v našem ljudstvu, mnogo prav po zaslugi Krekove besede, govorjene in pisane, vzbudila silna volja po gospodarskem in kulturnem dvigu. V tej dobi se je menda v vsej naši zgodovini največ storilo za ostvaritev tega, kar bi mogli imenovati ljudska kultura, s katero se tudi mi mnogo bolj ponašamo, kakor pa smo prežeti od nje. Naj bi Krekov duh ponovno vzbudil v naših težaških dušah tako voljo do dviga, napredka in izpopolnitve, da se ne bomo tako krčevito bali dela in napora, da bomo postali zopet zmožni postavljati si in dosegati višje življenjske in kulturne ideale, kakor pa je postati pisar! Ali pa, če že tega sami nismo zmožni, da bomo vsaj veseli tistih med nami, ki morejo pokazati več življenjske sile in podjetnosti ter kulturne volje! 

Vinko Brumen

Svobodna Slovenija, Leto VIII, Številka 48 (30. 11. 1950)