PRAZNIK POSVETITVE LATERANSKE BAZILIKE – 50. OBLETNICA DUHOVNIŠTVA G. PEDRA OPEKE, C.M.

Dragi bratje:

Povezani s to čudovito slovesnostjo univerzalnega značaja danes sodelujemo pri evharistiji, da praznujemo edinost Cerkve, občestvo s Svetim očetom in naš poklic, da smo Božja družina. Tempelj je znamenje tega srečanja med otroki istega Očeta, prostor, kjer se skupnost prepozna, ponovno sreča in obnovi v veri.

V tej isti slovesnosti se zahvaljujemo za zelo poseben razlog: za 50 let duhovništva g. Petra Opeke, misijonarja lazarista, ki že pol stoletja služi Cerkvi na otoku Madagaskar, darujoč svoje življenje v službi najrevnejšim. 

To je trenutek srečanja, veselja in globoke hvaležnosti za to, kar je Bog storil v Petrovem življenju, ter predvsem za vse, kar je Peter izlil v življenje malgaškega ljudstva.

Gospodova beseda nas danes vodi k temi templja.

V Svetem pismu je bil tempelj sveti kraj, točka srečanja Izraelovega ljudstva z njihovim Bogom. Tam so se zbirali vsi, še posebej med velikimi prazniki, kot je bila velika noč. Prihajali so v dolgih romanjih, prinašajoč svoje darove, obnavljajoč vero v odrešujočo Božjo ljubezen in se spominjajoč veselja, da so bili rešeni iz Egipta, iz suženjstva, da bi hodili proti novi deželi svobode.

Praznujemo tudi danes posvetitev lateranske bazilike, papeževe katedrale, »Matere in Glave vseh cerkva na svetu«.

Izraz »Mati« se ne nanaša toliko na stavbo samo, ampak na delo Svetega Duha, ki se v tem templju razodeva in obrodi sadove po službi rimskega škofa, dosegajoč vse skupnosti, ki ostajajo v občestvu s Cerkvijo, ki ji on predseduje.

To cerkveno edinost ima značaj univerzalne družine in tako kot je v vsaki družini mati, tudi lateranska bazilika predstavlja to duhovno materinstvo celotne katoliške Cerkve.

Jezus je na svoji poti mnogokrat obiskal tempelj, že kot otrok. Toda s svojim naukom in svojo daritvijo mu je dal nov pomen.

Prešel je od materialnega templja k duhovnemu templju, od prostora ritualnih daritev k prostoru srečanja z Očetom.

Ko pravi: »Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil«, je mislil na tempelj svojega poveličanega telesa. Takrat učenci tega niso razumeli, toda kasneje, v luči Svetega Duha, so spoznali, da Jezus govori o novi Božji navzočnosti med ljudmi: o svoji lastni osebi, vstali, živi med svojim ljudstvom.

S tem dejanjem Jezus pripravlja svoje učence, da odkrijejo nov način bogoslužja. Ne gre več za zunanje daritve, temveč za življenje edinosti med vero in življenjem, za češčenje »v duhu in resnici«.

Tempelj tako postane kraj češčenja, poslušanja, srečanja z Bogom. Toda to ni individualistično srečanje: je srečanje družine, kjer se kot bratje v hoji za Kristusom obnavljamo, delimo vero, življenje, boje in upanje.

Zato je tempelj srečanje z Bogom in srečanje z brati, globoko občestvena dimenzija, ki jo je Jezus želel vtisniti novemu krščanskemu bogoslužju.

V evangeliju Jezus, ko pride v tempelj, ugotovi, da so ga spremenili v trg.

Nato s preroško močjo vzklikne: »Ne delajte iz hiše mojega Očeta hiše trgovine!«

Njegova strastna in hkrati ljubeča reakcija izhaja iz gorečnosti za Gospodovo hišo, iz njegove želje, da očisti ne le kamne templja, temveč tudi srca vernikov.

Tempelj je moral biti kraj srečanja, sprave, veselja. Ljudstvo je prihajalo z veseljem, prinašajoč svoje dobrine in upanja, toda hkrati je potrebovalo očiščenje, vrnitev k Božji usmiljeni ljubezni.

Jezus vrne templju njegov prvotni pomen: prostor sprave in občestva, kjer Božje ljudstvo obnavlja svojo sinovsko naravo in svojo pripadnost Kristusovemu telesu.

Tako kot je bil tempelj za Izrael sveti kraj, tudi mi potrebujemo posebne prostore, kjer ponovno najdemo Boga ljubezni in življenja.

Naše življenje se giblje med vrtoglavicami, konflikti, dramami in skrbmi. Včasih izgubimo zavest o Božjem očetovstvu, in prav v templju — v tišini, v skupni molitvi, v evharistiji in v Besedi — znova začutimo njegov objem, njegovo tolažbo, njegovo poslanje.

Krst nas je naredil za Cerkev, skupnost, Božje ljudstvo.

In tempelj je vidno znamenje tega občestva: sveti prostor, ki nas združuje kot družino, ki nas obnavlja, ki nas spodbuja, da živimo dosledno, dejavno, solidarno vero.

Sveti Pavel nas v prvem pismu Korinčanom vabi, da pogledamo globlje:

»Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?«

Vsaka oseba je sveti tempelj.

Pravo bogoslužje Bogu ni omejeno na molitve ali obrede, ampak se izraža v konkretni ljubezni, v usmiljenju in sočutju do bratov, še posebej do trpečih.

Sveti Jakob to jasno pove: »Čista in neomadeževana vera pred Bogom Očetom je: obiskovati sirote in vdove v njihovi nadlogi ter se varovati madeža sveta.«

Zato se pravo češčenje udejanja v delih: v nežnosti, pozornosti do bližnjega, v pripravljenosti služiti.

In tu močno zasije zgled gospoda Petra.

Njegovo življenje je živo odsevanje vere, ki se uteleša v dejanjih.

Petdeset let je služil najrevnejšim na Madagaskarju, obnavljajoč zlomljena telesa in duše, spremljajoč zgodbe bolečine z gestami nežnosti, dialoga in sprejemanja.

Tam, med najbolj potrebnimi, tempelj ne zasije zaradi arhitekturne lepote, temveč zaradi veselja Božjega ljudstva, ki moli, poje, pleše in praznuje vero.

To je živa Cerkev, Cerkev, ki je utemeljena na Gospodu, ki živi iz zakramentov, ki je občestvo, sprava in mir.

Cerkev, ki posreduje upanje sredi revščine in odseva navzočnost živega Boga med svojimi otroki.

Gospod Peter je gradil materialne templje, da, toda predvsem žive templje, sestavljene iz moških, žensk in otrok, ki kljub bedi odkrivajo dostojanstvo, da so ljubljeni od Boga.

Prebujal je vesti, spodbujal pravičnost, organiziral skupnosti in združil vojsko laikov, predanih človeškemu razvoju in bratski službi.

Njegovo življenje uteleša zapoved svetega Janeza: »Laž je reči, da ljubimo Boga, če ne ljubimo brata.«

To je prava religioznost: tista, ki se živi v vsakdanji službi, v daritvi samega sebe za dobro drugih, še posebej najbolj oddaljenih.

Dragi bratje, to je živi odsev vere, utelešene v dejanjih.

Kako lepo se je zahvaliti Bogu za to pričevanje, za to življenje, posvečeno službi drugim, za ta zgled, ki nas vabi k obnovi naše lastne vere.

Tempelj — naj bo iz kamna ali iz mesa — nas spominja, da Bog prebiva med nami, da smo njegovo živo bivališče, in da smo poklicani, da njegovo ljubezen posredujemo ne le z besedami, temveč z dejanji.

Prosimo Gospoda, naj pričevanje misijonarja Petra obnovi naš krščanski poklic, in naj vsak izmed nas, tam kjer živi in služi, postane majhen tempelj, kjer zasije ljubezen, pravičnost in mir kraljestva.

Amen.