Marijan Marolt je bil eden velikih kulturnih delavcev slovenske skupnosti v Argentini. Še v Sloveniji je dokončal študije prava in umetnostne zgodovine ter deloval na različnih kulturnih področjih v Celju in na Vrhniki. Med komunistično revolucijo so ga obdolžili izdajstva, zato je leta 1945 odšel v emigracijo. Leta 1948 se je z družino naselil v Argentini in takoj začel delovati v kulturnem življenju s pisanjem v slovenskem tisku. Po ustanovitvi Slovenske kulturne akcije je bil član uredništva biltena Glas SKA, predsedoval umetnemu in kasneje tudi zgodovinskemu odseku SKA ter bil tajnik te organizacije. Predaval je na bogoslovni fakulteti v Adrogué in na Ukrajinski univerzi v Buenos Airesu. Leta 1954 je bil sprejet za člana Svobodne akademije v Parizu. Leta 1955 je s slikarko Baro Remec in kiparjem Francetom Ahčinom ustanovil Umetniško šolo SKA, ki jo je vodil in v kateri je predaval umetnostno zgodovino. Bil je mecen slovenskih umetnikov v izseljenstvu. Napisal je veliko število člankov za Svobodno Slovenijo, reviji Katoliški misijoni in Duhovno življenje ter za ostali slovenski tisk. Kot pisatelj je napisal dva romana ter vrsto črtic.

Življenje Marijana Marolta

Marijan Marolt se je rodil 21. januarja 1902 v Verdu pri Vrhniki. Njegov oče, zdravnik dr. Janko Marolt, se je leta 1889 poročil z Marijo Petrič in se preselil na Vrhniko, na premožno domačijo, ki je stala ob Ljubljanici v Verdu, zelo blizu Vrhnike. Poleg treh stanovanjskih hiš je domačija imela hleve, žago, mlin in opekarno. Marijan je imel tri sestre. Ker je bil edini sin, naj bi Marjan dedoval domačijo, zato mu je oče želel omogočiti čim boljšo izobrazbo. Poslal ga je v gimnazijo v benediktinski samostan v Št. Pavlu v Labodski dolini na Koroškem, kjer so se tedaj šolali sinovi najvišje avstrijske aristokracije. Tam je Marijan končal šest razredov. Ko pa se je začel javno zavzemati za majsko deklaracijo in navduševati za Jugoslavijo, so Marijana izključili iz te šole. Šolanje je nadaljeval na humanistični gimnaziji v Ljubljani.

Po maturi leta 1920 in se vpisal na univerzo v Ljubljani istočasno na dve fakulteti: po očetovi želji na pravno fakulteto, da bi kot odvetnik lahko upravljal veliko domače posestvo, po svojem notranjem poklicu pa se je želel posvetiti umetnostni zgodovini. Končal je obe fakulteti in se – po petih letih dela kot sodni pripravnik in odvetniški praktikant v Celju – nastanil na Cankarjevi in Maroltovi Vrhniki. Dela ni bilo malo: družina, veleposestvo, žaga, mlin in odvetniška pisarna sta bila ena plat, druga plat pa predsednik Občinske hranilnice, Gospodarske zadruge in Vrhniškega prosvetnega društva. Bil je režiser in igralec v neštetih igrah. Bil je desna roka prof. dr. Izidorju Cankarju pri organiziranju njegovih zgodovinskih umetnostnih razstavah in pri urejanju Umetnostnega zbornika, kamor je pisal poročila in razprave. Bil je član Narodne Galerije. Deloval je tudi na političnem področju kot banovinski svetnik ter aktiven član Slovenske ljudske stranke. 

Ker je bil ena najvidnejših osebnosti na Vrhniki in protikomunistično usmerjen, je med drugo svetovno vojno živel v nenehni nevarnosti za življenje. Po treh neuspelih napadih nanj se je začasno umaknil v Trst. Zavzeto je podpiral ustanovitev vaških straž in slovenskega domobranstva. Vse to je bilo razlog, da so ga komunisti obdolžili izdajstva in se je moral maja 1945 z družino umakniti v emigracijo, najprej čez Ljubelj v Avstrijo, potem v italijanska taborišča Monigo, Servigliano, Senigallijo in končno v Barletto blizu Barija v južni Italiji, kjer je postal ravnatelj taboriščne gimnazije. Mnogo je pisal v tedanje taboriščne liste ter v taborišču Barletto celo uredil list “Zahod-West” kot centralno glasilo vseh emigrantskih skupin v taborišču.

Ko se je odločil za izseljenstvo v Argentino, je z družino odšel v Nemčijo, kjer so se v Hamburgu po mesecu dni čakanja vkrcali na ladjo, ki jih je odpeljala v Buenos Aires. V Nemčiji je ostala njegova hčerka Mojca, ki se je v taborišču v Italiji poročila z rojakom. Marijanov najstarejši sin Janez je bil vrnjen v domovino iz Vetrinja. V Argentino so torej junija 1948 pripotovali Marijan z ženo Fani roj. Oman, sin Primož in hčerka Polonca.

Ob prihodu v Argentino so najprej morali poskrbeti za stanovanje in službo. Velik dobrotnik slovenskih emigrantov, msgr. Janez Hladnik, je Maroltovi družini pomagal priti do sobe v večji hiši v predmestju Buenos Airesa. V prvih letih je Marijan bil primoran  – kljub dvema univerzitetnima diplomama – prijeti za skromna dela: najprej je bil vratar, nato strojni delavec v barvarni, naposled se je zaposlil kot mizar. Tako so njegovo življenje opisali v Svobodni Sloveniji ob Marijanovi petdesetletnici: “Kot mizar dela 8 do 10 ur v tovarni, ostali čas pa posveča svoji umetnosti, brska po knjigah, revijah, zbira in piše. Zase in ostale. In ta “prosti” čas, ki ga precej drugih ljudi porabi za počitek, razvedrilo ali zidanje lastne hiše, Marijan Marolt piše duhovite podlistke za “Svobodno Slovenijo” (V kolektivu!), v listu kot stalni kulturni poročevalec objavlja ocene vseh slovenskih kulturnih prireditev v Bs. Airesu, ali napiše kak članek za Duhovno življenje ali za Katoliške misijone. Je tudi stalni sotrudnik Koledarja-Zbornika Svobodne Slovenije, kjer so njegovi pregledi udejstvovanja svobodnih Slovencev v gledališču in v likovni umetnosti že tradicionalni. V njem pa nastopa tudi kot odličen, duhovito-šaljiv pisatelj (Buhkando trabajo, Zamejska potovka, Koledar 1951).

In povrh vsega tega dela še Društvo Slovencev, v katerem je Marolt že dve leti kulturni referent. Vse to je Marolt potem, ko po osmih urah vsakodnevnega dela preneha biti mizar. Tedaj se prične njegovo v pozno noč trajajoče delo za druge, za slovensko skupnost, za njeno kulturno življenje in rast. “

Ko se je leta 1954 ustanovila Slovenska kulturna akcija (SKA), je bil Marijan Marolt eden ustanovnih članov in imenovan za tajnika z nalogo, da izpelje navodila glavnega odbora, obenem pa je bil urednik Glasa SKA, društvenega glasila za povezavo članov z občinstvom. Kljub temu, da je bil Marolt polno zaposlen pri SKA z določenimi uradnimi urami, je še naprej deloval kot gledališki in literarni poročevalec in kritik pri Svobodni Sloveniji.

Zadnja leta življenja ga je bolezen odtegnila javnemu nastopanju, zadrževal se je samo doma in delal zase. Umrl je deset dni pred svojo sedemdesetletnico, 11. januarja 1972. Pokopan je na pokopališču v San Martinu.

Marijan Marolt kot leposlovec in publicist

Kot pisatelj se je Marijan Marolt pojavil šele v zdomstvu. Napisal je dva romana: “Zori, noč vesela”, v kateri je postavil spomenik svoji domačiji na Verdu, in “Življenje in smrt Ludvika Kavška”, v katerem je mnogo avtobiografskih prvin njega samega v Argentini. Med boleznijo pa je zadnje leto napisal še življenjepisno povest o svojem verdskem rojaku slikarju Jožetu Petkovšku.

Za Svobodno Slovenijo in Zbornike Svobodne Slovenije je napisal tudi vrsto črtic ( V kolektivu, Zamejska potovka, Buhkando trabajo, Prvi letnik, Žena – dar božji, Spomini vmret!, Andrej iz Konjic).

V Svobodni Sloveniji je pisal predvsem zgodovinske spomine, poročila o knjigah ter gledališke ocene.

Sodeloval je tudi pri drugih zdomskih listih in revijah, tako pri Duhovnem življenju, Katoliških misijonih in drugih.

Marijan Marolt kot kulturni delavec

Po ustanovitvi Slovenske kulturne akcije je Marijan Marolt postal osrednja organizacijska sila, ki je družila likovnike vseh celin in prirejala skupne razstave v Buenos Airesu. V tem času je bil imenovan član Svobodne evropske emigrantske akademije znanosti in umetnosti v Parizu (Academie libre des Sciences et Lettres). Marijan je bil načelnik likovnega odseka SKA in ravnatelj umetniške šole. Bil je član uredništva glasila Glas SKA, uredil je Zgodovinski zbornik ter zbirko reprodukcij Slovenska likovna umetnost v zamejstvu.

Imel je mnogo predavanj v okviru SKA, Umetniške šole, predaval pa je tudi na Bogoslovni fakulteti v škofovih zavodih v Adrogué in na slovenskem oddelku Ukrajinske katoliške univerze v Buenos Airesu.

Slikar in rezbar Ivan Bukovec je tako opisal delo Marijana Marolta kot organizatorja in soustanovitelja Umetniške šole SKA: “Kot organizator in soustanovitelj umetniške šole je Marijan Marolt po očetovsko skrbel za vse potrebe, ki so nastajale v šoli. Za študij anatomije je bilo nujno priti do človeškega okostnjaka oz. skeleta. Na seji SKA je hudomušno predlagal, da naj prvi odbornik, ki bo umrl, daruje svojega za umetniško šolo…

Njegova predavanja niso bila dolgočasna, bila so neke vrste pogovori z učenci, v katerih nam je podajal svoje znanje predvsem o slovenskih slikarjih in celotni evropski umetnosti. Posredoval nam je svoje izkušnje v spoznavanju italijanskih umetnikov, saj je obiskoval razne retrospektivne razstave v Italiji. Bil je umetnostni zgodovinar in kot tak je bil bolj naklonjen umetniškim strujam iz preteklosti, bil pa je na tekočem tudi z novimi sodobnimi tendencami in avtorji.

V šoli mu je šlo za mirno sodelovanje tako med profesorji kakor med učenci. Ob prvi razstavi učencev umetniške šole je gospa Bara Remec dala napisati na katalog “razstava akademije”. Nekateri so temu nasprotovali, nastala je polemika, ali je to “šola” ali “akademija”. Marolt je skušal zadevo pomiriti. Napisal je v Glasu, da v Argentini to ni pomembno, saj obstajajo akademije za šivilje in brivce, važno pa je, čigav učenec je kdo.

Če povzamem važnost Maroltovega vpliva na mlade umetnike, ponovim, da nas je spodbujal k delu in študiju. Pred vsako razstavo, ki se je organizirala v naši skupnosti, je napisal članek, po razstavi poročilo in kritiko, s spoštovanjem, a odkrito.  Obenem pa je s svojimi članki skušal v skupnosti vzbuditi spoštovanje do umetnosti in predvsem zanimanje do slovenskih umetnikov v izseljenstvu”.

O Marijanu Maroltu je dr. Tine Debeljak zapisal: “Bil je tipični lik slovenskega emigracijskega kulturnega delavca. V življenju in delu…Delal je na več področjih, da je vzdrževal kulturo na nivoju. Vedel je, da naša narodna bit raste enovita iz preteklosti preko sedanjosti v bodočnost in da bo le ta zaveden Slovenec, ki bo bodočnost gradil na preteklosti… Njegovo delo je delo ljubezni. Ljubezni do slovenstva v tujem svetu. Do kulturnega slovenstva.Vedno je bil nasmejan, duhovit in dovtipen, iz svojega širokega znanja in svoje človeške objestnosti. Bil je živ leksikon. Med nami  je ostalo njegovo delo, naš človeški spomin nanj in naša hvaležnost za zgled slovenskega kulturnega delavca v emigraciji”.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zborniki Svobodne Slovenije, Meddobje, Marijan Marolt – Jože Petkovšek, Kamra.si