Oktobra 2025 sem potovala v Slovenijo za slovesno postavitev spominske table na Maroltovi zemlji, ob Ljubljanici v Verdu.

Vsa zadeva se je začela, ko je leta 2023 Dejan Novak, predsednik  Krajevne skupnosti Verd prosil, če bi Maroltovi dediči darovali parcelo, ki leži poleg družinske hiše. Polona Makek roj. Marolt je na to pristala, ker so obljubili, da bi v zahvalo postavili spominsko tablo.

Meseca junija, ko sem kot zastopnica Slovenskega doma v San Martinu potovala na srečanje “Dobrodošli doma”, so me povabili na razgovor v Cankarjevo knjižnico na Vrhniki. Tam so mi predstavili gospo Natašo Oblak, ki je dve leti raziskovala zgodovino o posestvu Žitko –  Petrič –  Marolt ter življenje Marijana Marolta in njegovih prednikov. 

Predstavila mi je 32 strani, na katerih je bilo napisano vse, kar je našla in me vprašala če lahko preberem in ji povem, kaj se mi zdi, prosila za boljše kopije fotografij v raziskavi in vprašala, če bi kaj dodala/spremenila.

Podatke je nabrala iz narodnega arhiva, iz njegovih knjig “Zori noč vesela” (roman, v katerem opisuje zgodovino svojih prednikov do rojstva mame Marije Petrič) in “Jože Petkovšek”, nedokončani življenjepis tega slikarja. Po njegovi smrti je dr. Rajko Ložar opisal Marolta kakor umetnostnega zgodovinarja v domovini,  dr. Tine Debeljak pa  kakor človeka in kulturnega delavca v zdomstvu. S temi dodatki so pripravili knjigo.

Ko sem prebrala, kar je bilo napisanega, se mi je zdelo nepopolno. Marijan Marolt je imel štiri otroke, na teh zapisih je bila o najstarejšem sinu Janezu komaj kakšna omemba in še ta vzeta iz Poloninega pisma nečakinji, Janezovi hčerki.

Menila sem, da bi morali pisati o vseh štirih otrokih ali pa nobenega. In  si s tem, ob močnem navdušenju Nataše pridobila nalogo, da to napišem.

Ko sem se julija vrnila v Buenos Aires sem prosila mamo, če lahko to napiše, jaz sem pa sem izbrala 52 fotografij iz časa pred vojno. Po tem, ko smo ves ta material obdelali je nastalo 73 strani. Zelo sem bila vesela, da sem lahko vsaj nekaj prispevala in s tem se poklonila svojemu Kaatiju. 

En teden po tistem sem pa dobila pravo nagrado! Sporočili so mi, da bo tabla z nekaj podatki in kodo QR z vsem ostalim,  postavljena septembra. Nisem tega pričakovala, sploh pa ne tako hitro, ker so že pred 20 leti, ko je stric podaril drugo parcelo ob pokopališču za mrliško vežico in parking, prav tako obljubili spominsko tablo, ki pa je nikdar ni bilo.

Ko sem vprašala za točen datum dogodka in povedala, da bi rada potovala za otvoritev, so mi odgovorili da otvoritve ne bo, da pa bo 14. oktobra v Cankarjevem domu na Vrhniki v okviru “Dnevi evropske kulturne dediščine 2025”, razstava o predlogu ureditve brežine Ljubljanice pri Maroltovini v Verdu, ki je nastala na pobudo KS Verd na Biotehniški fakulteti pod mentorstvom prof. dr. Ane Kučan in da bo pred to razstavo Nataša Oblak predstavila zgodovino domačije družine Žitko – Petrič- Marolt. Nisem vedela kaj pričakovati od tega vendar sem čutila, da moram potovati na ta dogodek in tako zaključiti krog.

12. oktobra sem prejela vabilo za dogodek. Zelo sem bila ganjena, ker so me upoštevali in ker je na vabilu fotografija Maroltovine taka, kakršna je bila, ko so Marolti tam živeli! (zdaj je ni več, štalo so podrli in zgradili 20 dvojčkov, družinsko tronadstropno hišo so predelali v 16 stanovanj, v hišterni je zdaj 18 stanovanj, tam pa, kjer so imeli kokoši in prašiče so pa garaže)

14 oktobra me je sestrična peljala najprej na to parcelo, kjer sem si lahko ogledala postavljeno tablo, veselje mi je napolnilo srce in dušo ko sem jo zagledala! Na zemlji Marijana Marolta in čisto zraven hiše je pod sončnim žarkom žarel priimek MAROLT.

Nato sva imeli v knjižnici sestanek z Natašo Oblak. Izvedela sem, da je ves gradivo objavljeno na spletnem portalu Kamra in da bo objavljeno meseca decembra v “Vrhniški razgledi 25”. Bila sem srečna.

Ob 18. uri smo se napotili v Cankarjev dom. Takoj ob vhodu je bilo razstavljenih 18 maket, kako naj bi na darovani parceli uredili dostop čolnov in kajakov do reke. Dva predloga sta se mi zdela res zanimiva.

Ko se je zbralo malo več ljudi so nas povabili v veliko dvorano in nama rekli, sestrični in meni, naj se usedeva v prvo vrsto. 

Dvorana je res velika in bila je polna.

Kakor sem že omenila, nisem vedela kaj pričakovati. Mislila sem, da se bodo zahvalili za darovano parcelo in upala, da povedo, da je to bila nekoč Maroltova last.

Na oder je stopil gospod Dejan Novak in povedal, da je ta načrt začel pred dvema letoma, ko se je upal prositi za dar te parcele, saj je krajevna skupnost ne bi mogla kupiti. Ko je dobil pozitiven odgovor se je obrnil na prof. dr. Ano Kučan, če bi ona prevzela projekt in ga obdelovala na fakulteti tako, da bi tudi bilo brezplačno. Nato naju je s sestrično povabil na oder, se preko naju zahvalil Poloni Marolt in ostalim dedičem za velikodušnost in nama podaril majico, na kateri je narisan najstarejši mlinski kamen katerega so našli v Verdu, v ozadju je pa natisnjeno: “Poglej ta kraj, poglej to sonce! Tukaj bomo zdaj živeli.” Ivan Cankar. Izročil nama je še eno darilo in prosil topel aplavz. Povabil je na oder gospo Natašo. Najprej je povedala, da je “Marijan Marolt sodeloval tudi pri načrtovanju tega Cankarjevega doma, kjer se nahajamo in da so ga  v rekordnem hitrem času tudi izvedli, namreč prva seja upravnega odbora je bila 27. marca leta 1938, 13. novembra je pa bilo že svečano odprtje in med devetimi odborniki je bil prav Marijan Marolt, ki je bil član artističnega vodstva, ki je skrbelo za to, kako bo Dom izgledal in določilo funkcionalnost, velikost in namen določenih prostorov”. Predstavila je avtorja Marijana Marolta kot zadnjega lastnika Maroltovine. “Po izobrazbi pravnik in umetnostni zgodovinar je s svojim vsestranskim kulturnim delovanjem zaznamoval prostor rodne domovine, osnove Argentine, kamor se je s družino preselil, emigriral po koncu druge svetovne vojne. Zgodba opisuje živahno dogajanje na Vrhniki in njeni okolici v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so nad krajem zgradili južno železnico trak za katere je zarezala v pobočja Jagorcov Ljubljanskega vrha iz Rastovca. Maroltovo literarno delo je pravi domoznanski biser zaradi številnih podatkov, v njej pa je glavno vlogo namenil svoji babici Mariji Nagode Meletovi, ki se je iz bližnih Mirk primožila na Žitkovo domačijo v Verd”….

Po tem je prebrala poglavje knjige “Zori noč vesela” in razložila, kako si lahko ogledamo zidove preteklosti Domačije Žitko – Petrič – Marolt na spletnem portalu Kamra in pokazala na projekciji na odru vse fotografije Marijanovega otroštva, kako so uživali na čolnih, to ugodje življenja ob vodi in fotografije družinske hiše v različnih letih.

Omenila je tudi Janka Marolta, Marijanova očeta, ki je bil 44 let zdravnik in dolgo let župan občine Vrhnika. 

Tudi ona se je zahvalila za sodelovanje pri informacijah, slikah in fotografijah Poloni Makek, Silvi Penko (moja sestrična) in Lučki Makek.

Stopili smo v sprejemno vežo kjer sta dve študentki razložili osnovo projektov, izvedenih na Biotehniški fakulteti, smer Krajinska arhitektura. Po tem so nas pa povabili na obilno zakusko. Približalo se je več vaščanov, ki so omenili, da so vedeli, da je M. Marolt moral iti iz Slovenije, niso pa vedeli, da je odšel v Argentino. 

Predstavili so mi tudi gospoda Eda Zupana, ki je kupil leseno hišo Marijanove sestre Dane in Maroltovo kaščo in obljubil, da bo obdržal oboje v stanju, kakor je bilo prej. Povabil me je za drugi dan na kavo in mi razkazal vse prostore. Res je to naredil, kaščo vso obnavlja od znotraj in namerava ustvariti galerijo in razstavljati slike prizadetih umetnikov, katere podpira. Lesena hiša, kjer živi, kadar je v Sloveniji (poročen je z Nizozemko Ines in nekaj mesecev preživita na Nizozemskem) je taka, kakršna je bila, pravljična lesena koča. 

Niti v najbolj domiselnih sanjah si ne bi mogla predstavljati vsega, kar sem doživela!

Lučka Makek