Pred 10 leti, 25. oktobra 2015 je v Mendozi umrl Jože Horn, slovenski duhovnik, ki je bil več kot 60 let dušni pastir Slovencev v Mendozi. Bil je tudi vojaški kurat 8. gorske brigade v Mendozi, ki je obsegala 3 province: Mendozo, San Juan in San Luis. Več let je v našem glasilu Svobodna Slovenija imel svojo stalno rubriko “G. Jože razmišlja”, v kateri je objavljal duhovne misli in odgovarjal na različna vprašanja slovenske skupnosti.

Jože Horn se je rodil 20. decembra 1925 v Litiji, kjer je njegov oče takrat bil učitelj. Iz Litije se je družina kmalu zaradi očetove premestitve preselila v Nevlje pri Kamniku, nato pa v Ljubljano. Jože je začel osnovno šolo v Jaršah (nasproti ljubljanskih Žal), nadaljeval pa v Mostah, kjer je bil oče šolski upravitelj. Po končani osnovni šoli se je Jože vpisal na državno realno gimnazijo za Bežigradom, kjer je dokončal samo sedem razredov, ker med vojno ni mogel nadaljevati študija.

Začetek druge svetovne vojne in italijansko okupacijo je družina Horn doživela v Mostah. Ker je Jožetov oče odklonil sodelovanje z Osvobodilno fronto so ga sami komunisti ovadili Italijanom, češ da je komunist. Februarja 1942 so italijanski vojaki vdrli v šolo, v kateri je živela družina, očeta in starejšega brata aretirali, ostali del družine pa izgnali, tako da so mati s hčerko in tremi sinovi ostali brez stanovanja in brez sredstev za preživljanje. Očeta so Italijani obsodili na 15 let zapora v Padovi, brata pa konfinirali blizu Turina. Po kapitulaciji Italije se je oče za Božič leta 1943 vrnil v Ljubljano. Ker je bil jugoslovanski rezervni oficir, ga je domobranski polkovnik Kokalj povabil v Trst in mu ponudil mesto direktorja domobranskih novincev. Očetu se je marca 1944 pridružil tudi Jože. Po vojaški šoli so Jožeta poslali v Postojno, pozneje pa v Gorico, kjer je s primorskimi domobranci dočakal konec vojne.

Ob koncu vojne se je Jože skupaj z ostalimi primorskimi domobranci predal Angležem, ki so jih odpeljali najprej v taborišče Forli, od tam pa v Eboli (80 km. od Neaplja), kjer je Jože naredil še osmi razred gimnazije. Junija 1946 je pobegnil iz vojaškega taborišča ter se pridružil civilnim beguncem v Serviglianu, od koder so kasneje vse taboriščnike preselili v Senigallijo. Tam se je Jože odločil za duhovniški poklic ter vstopil v begunsko semenišče v Briksnu na Tirolskem. Po enem letu se je ta ustanova z bogoslovci in profesorji preselila v Argentino, najprej v San Luis in končno septembra 1951 v Adrogue.

Mašniško posvečenje je Jože prejel 13. januarja 1952. Največji razlog za potovanje škofa Rožmana med Slovence v Argentino je bila želja, da bi osebno posvetil 11 novomašnikov svoje škofije. Slovenski rojaki (bilo jih je nad 1000) so napolnili salezijansko cerkev Marije Pomočnice v Ramos Mejiji. Škof Rožman je podelil mašniško posvečenje 11 slovenskim diakonom, med katerimi je bil tudi Jože Horn. Ganljiv je bil prizor, ko so novomašniki škofu-pregnancu obljubili pokorščino in ko so vsi izpred oltarja vernikom podelili novomašni blagoslov. Novo mašo je Jože pel med rojaki v San Martinu.

Po novi maši je Jože bil imenovan za kaplana v mestu Cañuelas, dve leti kasneje pa je bil premeščen v Ciudadelo. Pa tudi v Ciudadeli ni bil dolgo časa: slovenska skupnost v Mendozi je bila že dve leti brez stalnega slovenskega dušnega pastirja. Predstavniki slovenskih organizacij v Mendozi so prosili direktorja za slovensko dušno pastirstvo, msgr. Oreharja, da bi jim poslal slovenskega duhovnika. Na njegovo prošnjo se je g. Horn odločil in septembra 1954 prispel v Mendozo, kjer  je ostal več kot 60 let, do svoje smrti.

V Mendozi je takoj začel z dušnopastirskim delom na vseh področjih že organizirane slovenske skupnosti, ki je imela veliko število organizacij: štiri veje Katoliške akcije s tedenskimi sestanki in mesečno rekolekcijo, Marijina legija, misijonski krožek, šolski tečaj z veroukom, mladinski organizaciji z mesečnimi sestanki in sejami. Bil je tudi stalni član odbora Društva Slovencev.

Vedno je poudarjal pomembnost ohranjanja slovenske omike in slovenskega jezika: “Lahko smo ponosni, da smo Slovenci in njihovi potomci, to je, slovenske krvi. Danes je Slovenija v Evropi in v evropski zvezi. To nam daje še večji ugled. Kar smo v zgodovini izgubili, smo v sedanjosti pridobili. Nihče naj ne zakriva svojega slovenskega izvora, ne v jeziku, ne v pesmi, ne v molitvi in ne v svojemu vedenju. Tudi mešani zakoni naj poudarjajo oboje. Pa naj bo to v Argentini ali kjerkoli po svetu. Ostati moramo to, kar smo. Otroci naj znajo in razumejo oba jezika. To naj bo delo in dota, ki jo starši zapustijo svojim otrokom.” 

Poleg dela v organizacijah pa se je posvetil tudi svojemu duhovniškemu poslanstvu: obiskovanjem bolnikov, krščevanje, spovedovanje, obhajanje porok in pogrebov ter nedeljskih svetih maš. Bil je velik idealist in neutrudljiv delavec. Vedno je Slovence spodbujal k delu za skupnost, čeprav je to delo mnogokrat nehvaležno: “Nehvaležnost je vedno bila in bo plačilo vsakomur, ki za skupnost dela. Zato v tem delu vselej vzdrži le idealist, ki v organizaciji ne išče sebe”, je dejal g. Horn.

Leta 1962 je bil imenovan za kaplana argentinske vojske v Mendozi, kasneje pa za kurata 8. gorske brigade v Mendozi, ki pa zajema tri province (Mendoza, San Luis in San Juan).

Leta 2005 je začel objavljati v Svobodni Sloveniji uvodne duhovne misli, kasneje pa rubriko “G. Jože razmišlja”, v kateri je do leta 2008 objavljal misli o različnih verskih, narodnih in človeških vprašanjih.

Decembra 2015 bi dočakal svojo 90-letnico, a je zbolel za pljučnico in 24. oktobra umrl. Počiva na mendoškem pokopališču “Parque de Descanso”.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Duhovno Življenje, Radio Ognjišče