29. oktober poznamo vsi Slovenci. Ta dan ni samo zgodovinsko pomemben, ampak je postal simbol stoletnega stremljenja slovenskega naroda po neodvisnosti in samostojnosti.
Prvič je Slovenija praznovala 29. oktober leta 1918. Stara Avstrija, pisan mozaik preziranih in nezadovoljnih narodov, je bila vojaško premagana in je razpadla. Posamezni narodi so v tem zgodovinskem trenutku lahko svobodno izbrali svoja pota. Čehi in Slovaki so si ustanovili svojo lastno državo. Poljaki in Ukrajinci so se priključili republiki Poljski, Romuni so se pridružili svoji domovini, Lahi svoji, Nemci so si ustanovili svojo republiko, Ogri so se oklenili svoje svetoštefanske krone in južnim Slovanom je prav tako bilo mogoče izbrati si novo obliko svojega političnega življenja.
Vodilni slovenski politiki so to predvidevali in se za ta dan pripravljali.
Stoletna borba Slovencev za svoje narodne pravice je dobila poseben poudarek z majniško deklaracijo leta 1917, ki je odločno željo po slovenski neodvisnosti udomačila do zadnje gorske koče. Mogočna vsenarodna manifestacija na Kongresnem trgu v Ljubljani, dne 29. oktobra 1918 je bila le slovesen in zmagovit zaključek dolge borbe za slovensko samostojnost.
Ne le na ta zgodovinski dan, ampak tudi na bodočnost Slovenije so mislili takratni vodilni slovenski možje. Upoštevajoč na eni strani naravno željo naroda, da se združi z brati iste krvi na jugu, na drugi strani pa izredno težak položaj Slovenije napram sosedu na zahodu, ki je v plačilo za svoje vojskovanje zahteval najlepši kos naše domovine, če že ne vso — in ob popolnem nerazumevanju in celo nenaklonjenosti zmagovitih zahodnih zaveznikov napram našim narodnim zahtevam, je slovenski narod po svojih zakonitih zastopnikih naredil odločilni korak: Zedinjenje s Srbi in Hrvati v narodno državo Jugoslavijo (SHS).
Nobenega dvoma ni, da je bil slovenski narod s to odločitvijo zadovoljen, videč v tej združitvi najboljši in najnaravnejši način za razvoj svojega narodnega življenja.
Bog sam je priča, da nismo bili Slovenci krivi, ako v Jugoslaviji ni bilo vse tako, kakor bi bilo lahko in bi moralo biti. Stopili smo v novo državno zajednico z vso iskrenostjo in pripravljeni smo bili storiti več, kot samo dolžnost, da se nova država utrdi in razvije. Doživeli smo mnogo razočaranj, krivic in udarcev, pozabljene so bile dane obljube in prelomljene častne besede, proglašali so nas celo za protidržavne elemente, vendar nad Jugoslavijo nismo obupali. Znali smo vedno dobro razlikovati med državo in državniki, ki so jo upravljali. Dvajset let slovenske politike med obema svetovnima vojnama je bilo dvajset let borbe za slovensko narodno samostojnost v okviru Jugoslavije, kjer je v bistvu dana možnost, da se vsak jugoslovanski narod samostojno razvija. Vsakdo bo tudi moral priznati, da Slovenci ne nosimo krivde, če je Jugoslavija leta 1941 tako žalostno propadla.
Vsa razočaranja in tudi grenka leta okupacije in državljanske vojne s komunisti te osnovne misli slovenske politike niso mogla ugonobiti. Tako se 29. oktobra 1944 pojavi nova slovenska politična deklaracija, ki jo je podpisalo poleg poklicnih politikov in poslancev še tristo vidnih predstavnikov slovenskega javnega življenja vseh panog in prepričanj in ki proglaša v imenu vseh slovenskih demokratičnih strank željo vseh Slovencev po Zvezni državi Jugoslaviji, v kateri bi bile zajamčene pravice Slovencev v geografskem, gospodarskem, prometnem in strateškem oziru tako, da bo mogoč nemoten obstoj in razvoj slovenskega naroda. Slovenska ljudska stranka je imela osnutek bodoče ustave Zvezne države Jugoslavije, ki popolnoma jasno poudarja slovenske suvere narodne pravice.
Slovesni državni akt prvega slovenskega parlamenta na dan 3. maja 1945, ki so ga komunisti označili kot veleizdajo, sloni na gornji deklaraciji in na omenjenem osnutku ustave.
Slovenski narod hrepeneče pričakuje novega 29. oktobra, ki mu bo prinesel definitivno in resnično svobodo. In zapomnimo si: Slovenski narod je doma, v Sloveniji. Ta narod doma trpi in umira, a tudi misli in dela načrte za bodočnost. Po zanesljivih vesteh iz domovine vemo, da je misel 29. oktobrov in tretjega maja med narodom še vedno nespremenjena in živa. Prav gotovo je to stališče naroda sad resnega razmišljanja. In misli, ki zore v trpljenju in v ječah so bolj globoke kot misli, ki se porajajo ob polnih loncih.
Mi, ki živimo v svobodi nismo slovenski narod, ampak le njega neznaten del, ki pa mu je dana velika in odgovorna naloga: Biti glasnik narodovega trpljenja in njegovih načrtov in želja. Narod v domovini od nas ne pričakuje, da bi mu solili možgane, ampak hoče le ljudi, ki zastavijo vse svoje moči v to, da se rešimo najprej zla, ki ga prinaša komunizem. Ko pa bo narod enkrat prost, bo v svobodi na demokratičen način povedal svojo zahtevo in določil dokončno obliko državnega življenja, upoštevajoč mednarodni položaj v tistem trenutku, ki Slovencem skoro gotovo ne bo naklonjen. Te misli nam narekuje zdrava realnost in spoštovanje do naših bratov, ki trpe v domovini.
Svobodna Slovenija, Leto VIII – Številka 43 (26. 10 . 1950)
