“Izgubili so domovino, a ohranili so vero!”
Ob pomembni 80-letnici begunstva in prisilnega izseljenstva slovenskega ljudstva iz rodne domovine, maja 1945, se skozi vse leto spominjamo bolečih dogodkov naše zgodovine. Veliko teh, ki so morali zapustiti vse, je zdaj že v večnosti, drugi so bili takrat otroci in so še priče hitre in nepričakovane odločitve staršev – “gremo, a kmalu se bomo vrnili domov!”- To je bilo tiho in skrito upanje, ki je živelo v trpečih srcih, ki se žal, nikoli ni uresničilo. Razkropili so se po širnem svetu, a ohranili so življenje, vero in svobodo, največje dobrine, zaradi katerih so se odpovedali vsemu, kar so imeli. Tam je ostala domača hiša, sorodniki in prijatelji, služba ali kmetija in z njima varna bodočnost, načrti in sanje. Postali so begunci. Kot po poti križa so se pomikali v neznano, ne vedoč, da jih čakajo težke preizkušnje. Po neskončnih postajah jih je ta križev pot pripeljal v novi svet.
Na pobudo krovne organizacije Zedinjena Slovenija, Dušnega pastirstva ter Pastoralnega sveta smo se v soboto, 6. septembra, zbrali v cerkvi Svete Julije, na kraju, kjer so našim prvim priseljencem odprli vrata in jim ponudili prvi dom. V tem svetišču smo obudili spomin in se s hvaležnostjo obrnili k našemu Stvarniku in Mariji Pomagaj, zavetnici slovenskega naroda. Prav v bližnjem zemljišču cerkve so naši predniki našli zatočišče, kjer so se spet počutili varne, kot doma.
V knjigi Osvalda Gorgazzija, kjer opisuje zgodovino cerkve Svete Julije je poglavje, posvečeno Slovencem. “Na prošnjo duhovnika Janeza Hladnika je tamkajšnji župnik Román Figallo Slovencem dal na razpolago pred kratkim kupljeno zemljišče na naslovu Víctor Martinez 50, ki naj jim postane dom za njihove dejavnosti”. Še danes ta naslov spominja na domačnost, gostoljubnost in upanje na bodočnost. Tu so bila prva družabna in kulturna srečanja. V tej cerkvi in v bližnji Santa Rosa de Lima, na Av. Belgrano, je naše ljudstvo molilo za svoje rajne in prosilo za neznano prihodnost. V cerkvi Svete Julije so sklenili zakonsko zvezo prvi mladi pari, krščeni so bili prvi slovenski Argentinci, med katerimi je bil nadškof msgr. Andrej Stanovnik, ki je ob tej izredni priložnosti daroval slovesno sv. mašo.
Naš prvi izseljenski priznani zbor Gallus, ki je več kot 50 let deloval v naši skupnosti, je pod vodstvom dr. Julija Savellija začel delovati prav v teh prostorih. Prvih osem let v tem kraju je bilo ključnih za našo slovensko skupnost, ki še danes goji in posreduje ljubezen do svojih korenin.
Pred vhodom v cerkev je vzidana spominska plošča, ki priča o hvaležnosti Slovencev za vse prejete dobrote.
Združeni pevski zbori: Mešani pevski zbor San Justo, zbor Ex Corde, ter Sanmartinski zbor in Slovenski moški zbor, so pod vodstvom Matjaža Rožanca in ob spremljavi Andrejke Selan Vombergar na orglah z mogočno pesmijo “Pozdravljena, Mati dobrega sveta” naznanili začetek mašne slovesnosti. V dolgi procesiji je vstopilo veliko število narodnih noš, ministranti in somaševalci: delegat dušnega pastirstva, g. Franci Cukjati, g. Robert Brest, g.Toni Burja ter zaslužni nadškof msgr. Andrej Stanovnik.
Toplo nas je pozdravil in izrekel dobrodošlico tamkajšnji župnik, generalni provikar g. Carlos White. Uvodne misli je prebrala Mariana Poznič in opisala povezanost naših prvih priseljencev s cerkvijo Svete Julije. Berili in psalm so brali predsednik Slovenske fantovske zveze Niko Oblak, predsednica Slovenske dekliške organizacije Erika Čeč ter predsednik Zedinjene Slovenije Jure Komar.
Globoko nas je nagovorila pridiga nadškofa, katero v celoti objavljamo. Goreče prošnje je v imenu krščanskega ljudstva prebral Tomaž Žužek. Hvaležni za dar milosti in vseh dobrot smo prosili, da bi po veri, kulturi in povezanosti rasli v zvestobi Kristusu in njegovi Cerkvi.
Na oltar sta prinesla darova kruha in vina begunec Tone Oblak in izseljenka Alenka Jenko Godec, v znamenje življenja in dela mnogih rodov, ki so na tuji zemlji s trdim delom in vero v srcu gradili svoj dom. Julija Kastelic in Niki Štumberger sta izročila rožni venec in cerkveno pesmarico, kot predstavnika mlade družine, ki je in še vedno bogati bogoslužje. Brata Irena in Franci Urbančič, sinova prvih zakoncev, ki sta v tej cerkvi sklenila zvezo pred Bogom, sta prinesla na oltar slovensko ruto, avbo in klobuk, znamenje naše pripadnosti slovenskemu narodu in ljubezni do bogate kulturne dediščine, ki jo s ponosom negujemo in prenašamo naslednjim rodovom. Prav tako so izročili knjigo Martina Fierra v slovenskem prevodu (dr.Tine Debeljak), simbol dveh kultur, argentinske in slovenske, ki sta se v teh osemdeset letih prepletali na slovenskih odrih in v naših srcih, iz katerih je zrasla skupnost, ki nas povezuje.
Čeprav zdaj že dolga desetletja ne zahajamo v to cerkev in nismo dejavni v njej je prav, da spoznamo in obdržimo spomin in zahvalo ustanovi, ki je našim prednikom odprla vrata, da se je naša slovenska skupnost lahko naprej razvijala. Obogateni in okrepljeni z božjo besedo in kruhom smo ob koncu svete daritve glasno zapeli zahvalno pesem ter nam vsem najbolj priljubljeno Marija skoz’ življenje…. Naj ona vodi čolnič našega življenja v varni pristan.
Še danes nas nagovorjajo besede, ki jih je napisal veliki filozof, mislec, pisatelj Vinko Brumen, ko je opisal tiste težke čase priseljevanja: “V novem svetu – kvišku srca! Najprej kvišku glave, glejmo vedro in z zaupanjem v prihodnost. Molimo, poglede in srca dvignimo k Bogu; delajmo, roke in možgane zapičimo v zemljo, pa nam bo v rosi božjega blagoslova tudi tukajšnja zemlja rodila, nas hranila in oblačila, kakor nas je domača”.
V svetem letu se naše duhovne oči ozrejo k Bogu, našemu Stvarniku, ki nas je v svoji previdnosti postavil na ta južni del Amerike in k Mariji, zvezdi vodnici, ki je hodila, vodila in bodrila naše starše in stare starše skozi dolgo begunsko pot.
Ponosni smo na njihovo zvestobo, ki nam je svetal zgled modrosti, vere, upanja in ljubezni! Zapustili so ljubljeno domovino, a vzeli in ohranili so največji zaklad, ki jim ni bil oropan in z njim šli v svet! Naj bodo kažipot in spodbuda tudi mladim rodovom!
Irena Urbančič Poglajen
