V nedeljo, 24. avgusta 2025, je v Rovtah potekala spominska slovesnost za žrte vojne in revolucije na Slovenskem, ki jih je v tem kraju bilo izredno veliko število. Kar dva argentinska Slovenca sta tokrat dala svoj pečat slovesnosti: sveto mašo je daroval dr. Andrej Poznič, slavnostni govornik je pa bil naš rojak dr. Janez Zorec, ki nam je posredoval svoje bogate misli.

Svobodni Slovenec, prestopi Jordan in pogumno prevzemi odgovornost nad obljubljeno deželo! 

Spoštovani!  

Najprimernejše besede, ki bi jih morali slišati danes, ob osemdeseti obletnici dni, ko sta mir in svoboda zasijala nad večjim delom Evrope, so tiste, ki so bile hkrati brutalno zatrte na naših tleh zaradi grozot komunistične revolucije, njenega tiranskega barbarstva s pospešenim pokolom lastnega ljudstva pod hinavsko krinko narodnoosvobodilnega boja. 

Mislimo na pričevanja vseh tistih, ki so bili pred osemdesetimi leti sarkastično izločeni in izgnani v tri nepričakovane svetove: smrt, tujino in lastno, ideološko odtujeno domovino, kjer so prizadeti boleče plačali zverinstvo brezkompromisnih klavcev svojega ljudstva. Gre za domoljube, ki so okrepili vrste slovenskega eksodusa in jih danes skoraj ni več med nami, da bi polnomočno pričali o takratnih grozotah. To so Slovenci, ki jim je bila vzeta čast, dostojanstvo, spoštovanje in spomin. Gre za poštene ljudi, ki so stopili na Križev pot obremenjeni s stigmo narodne izdaje, zaradi nasprotovanja samooklicani oblasti komunistov. Gre za oblast, ki je izvajala zločin proti človeštvu, to je, delni slovenski genocid, saj gre za premišljeno in sistematično uničenje dela narodne skupine. Še danes je umorjenim odrečen dostojen pokop. Naknadno pa gnezdu barbarskih morilcev, ki se je znašlo na mednarodnem seznamu največjih zločincev prejšnjega stoletja, še ni sojeno. Nasprotno, sedanji ostanki preteklega režima in ponosni Titovi ideološki nasledniki, ki se jemljejo za epohalne prvorazredne Slovence, še vedno častijo s herojstvom Tita, Kardelja, Kidriča in mnoge njihove nesojene pajdaše, zadnje obstoječe člane te grezniške, okrutne in kriminalne zalege pa pokopavajo z vojaškimi častmi.

Kot že večkrat povedano in pisano, slovenski domoljubi so bili protirevolucionarji in edini resnični zavezniki zahodnih velesil, čeprav je njihova zvestoba bila izdana. Komunistična nelojalnost in kolaboracionistične narodne veleizdaje s Kominterno in z okupatorji, dopolnjeni z ropi in umori, pa so bili nagrajeni.

Edino bogastvo, ki izdanim izgnancem ni bilo ne ukradeno in ne umorjeno in ki jim je omogočilo preživetje in premagovanje vseh nevarnosti v nenadni, boleči in negotovi prihodnosti, je bila njihova duhovnost, prežeta z ljubeznijo do domovine in neomajno zaupanje v Božjo milost.

Prve dni strahu in negotovosti, sredi zablojenega nasilja in nebrzdanega ustrahovanja s strani Titovih goščarjev, je ublažila pomladna toplina, ki je prikrila realnost razsežnosti narodne tragedije izpeljane po Titovem zločinskem načrtu. Po štirih letih trpljenja pod norostjo komunistov si nihče ni predstavljal, da bo to postalo trajno zlo, ki bo povzročilo srhljive moralne škode in rane, ki še danes niso popravljene ali zaceljene.

Tu in tam so delno objavljeni zapisi o tistih nesrečnih majskih dogodkih v Sloveniji, ki so očrnili njeno zgodovino. Bežno podobo vzdušja tistih dni v Rovtah sta med drugim opisala France in Antonija Kogovšek. Zahvaljujoč tem zapisom lahko na kratko obujamo spomine, ki so danes še toliko bolj zgovorni in pomembni, ker jih premnogi ne poznajo in ker v Sloveniji še naprej vlada nočna mora poveličevanja zgodovinskih laži, ki zastrupljajo kolektivno slovensko narodno zavest.

Na hitro prisluhnimo pričevanjem rovtarskih beguncev s kratkimi povzetki njihovih dnevnikov…

France Kogovšek, takratni logaški glavar, ki je vodil begunce iz Rovt, je zapisal: “Petek, 4. maja 1945. Titovci napredujejo iz Postojne, Planine in Rakeka proti Logatcu … Ob 19. uri sem se s kolesom odpravil v Rovte, prepričan, da se ne bom več vrnil. Okrog 22. ure je bil zavzet Logatec … Rovte so bile že polne beguncev iz Logatca in Hotedršice. Sobota, 5. maja. Vso noč smo pakirali stvari, saj smo vedeli, da bomo morali iz Rovt. Okoli poldneva smo se odpravili proti Šentjoštu in od tam proti Gorenji vasi in Poljanski dolini… Nedelja, 6. maja. Zjutraj smo civilisti po maši in zajtrku nadaljevali pot do Škofje Loke in se ustavili v Žabnici, kjer smo prenočili. V ponedeljek, 7. maja, smo ves dan potovali skozi Kranj proti Tržiču in naprej proti Ljubelju. Ker je bila cesta zelo obremenjena z vozili in pešci, smo se morali ustaviti in počakati. Okoli druge ure zjutraj smo se prerinili skozi tunel. Torek, 8. maja: Okoli nas so se zbirali partizani in nam grozili. Ob 12. uri smo prečkali Dravski most. Kmalu zatem so ga partizani zaprli. Ustavili smo se v Celovcu”.

Pobeg domobrancev iz Rovt je delno opisal Stanko Kunc, ki je bil 5. maja presenečen nad slovesom svoje matere: »Bog ve, če se še kdaj vidimo!«. Domobranski vod iz Rovt je v sredo popoldne krenil proti Kranju, korakal je vso noč in se ustavil nekaj kilometrov pred Tržičem. Ob prihodu v Tržič so začele pokati partizanske granate. V soboto, 12. maja, so rovtarski domobranci prešli Podljubelj in se od tam usmerili proti Dravi. V nedeljo, 13. maja, so prečkali most in kmalu prispeli v bližino Vetrinjskega polja, kjer so angleški vojaki od njih zahtevali, da položijo orožje” s katerim je bila označena tragična izdaja zaveznikov, ki jih je hinavsko obsodila na smrt.

Po štirih letih pisanja Antonija Kogovšek svoj opis bridkega romanja po svetu sklene z vprašanjem: kakšen smisel ima to pisati, kdo bo to bral? Dolge večere smo spremljali zgodbe naših staršev, ki se v vseh pogledih ujemajo z opisom v nedavno najdenih Antonijinih zvezkih, in se tako seznanili z njihovim uvodom v begunsko življenje. Neizogibno so se prepletala pričevanja o tragični izdaji zaveznikov in nevarnosti prodaje vseh beguncev v Titove roke. “O vrnitvi celotne Slovenske narodne vojske in poleg naših domobrancev, tudi velikega števila civilistov, moških, žensk, otrok in starcev, se sprva ni vedelo nič. Neprespane noči v zasilnih bivališčih, šotorih, zatočiščih, na prostem in v premestitvah” s Koroške: Vetrinjsko polje, Peggetz, Špital, Št. Vid v Glini, Liechtenstein ali Furlanija v večletna taborišča v Italiji: Monigo, Forli, Servigliano, Senigallia, Bagnoli, Barleta … so se znašli v nenehnem strahu pred komunizmom in v skrbi, da si uredijo dostojno življenje.

Begunci so te dneve preživljali v goreči molitvi, organiziranju šol, gimnazije, kulturnih in športnih dejavnostih ter se tako postopoma zavedali končne resnice svoje begunske usode, kjer je izginila možnost vrnitve v domovino. To zavedanje je krepilo tudi prepričanja, ki so utrjevala slovensko zavest pri beguncih v tujini. Takole piše dr. Tine Debeljak “Kljub odprtju svetu na vse strani smo lahko slovenska družina in tako celica nove rasti. V tako slovensko družino nas je postavila usoda, ali po naše Bog, in mi nimamo pravice, da se svojevoljno izločimo iz nje brez škode za našo duhovno podobo. Slovenska povezanost se kaže najbolj v duhovnih stvareh. V kulturi. V jeziku, duhu in veri!” V tem istem navdihu so begunci izkoristili ponujeno svobodo izražanja, da so brez ideoloških ovir predstavili resničen okvir medvojnih in povojnih dogodkov ter tako prispevali k prvim verodostojnim opisom dela slovenske zgodovine, ki ga nekateri še danes ne prepoznajo ali pa ga namerno izkrivljajo.

Samo bolnik ve, kaj trpi, tako kot samo begunec ve, kakšno grozo, žalost in razočaranje doživlja. “Oh kako to boli. Danes, torek 5. junija je prišla vest, da so naše fante poslali nazaj v Jugoslavijo. Kako grdo so jih prevarali. Pravijo, da so Domobranci šli z molitvijo v smrt. Mi niti slutili nismo, da so jih pobili. Če pridemo domov, ne bomo več našli naših fantov. Ta zavest nas teži in muči”, zapisuje Antonija Kogovšek. Ta čustva so ostala globoko vrezana v srca slovenskih beguncev, ki so vsa leta v tujini nenehno podoživljali bolečino nezaceljenih ran. Prepričan sem, da je bila v njihovih zadnjih izdihljajih prisotna misel »O moj Bog, kako hrepenim po Sloveniji!«.

Pesnik, tolmač duha, ima boljše možnosti, da se približa izkustveni resničnosti. Takole je Jeremija Kalin psalmodiral ob teh dogodkih:   

In vstal je človek iz teh gadjih prividov

v moji deželi: dvignil upor, 

iz upora izšel kot krvav matador…

čez grušč Domovine se pretegnil je gad,

in ljudstvo, v vezeh, se mu plazi pod tron…

strmi v visoko dvignjeno knuto –

strmi v svojo kri podpluto –

strmi v svobodo sesuto…

Gospod, kdo bo obstal?

Kdo bo obstal še ta dan?

Prižgi nam nove nade!

Naj obstane naš brod, ves ubog 

na Tvojo Milost pripet.

Odplavil si nam krhki domači breg spod nog,

odmaknil očem planine, gorice in ravnine,

mesta in trge in naše vasice,

potoke in reke, studence in brzice,

a srcu si pustil za najbednejši dan

tolažbo – Brezmadežno Devico in Sina, 

da romata z nami, O Mati in družina !  

Naše srcé je prazno in bedno,

osamljeno, ranjeno, strto, razbito –

napolni ga Gospod s Svojim Ognjem, nevedno…

V tesnem prostoru naj brezmejnost čuti

moč Tvoje ljubezni in Silo zaščite,

s katero ravnaš nam našo usodo! 

Naš glas, glas zanamcev, katerih vsiljena domovina je svet, je komaj zastrt odmev glasov naših preizkušenih prednikov, ki bi danes bolj kot kadarkoli z gorečimi grli kričali proti ideološkim iluzijam, žal še vedno neomajnim, ki se oklepajo slovenske države. To so glasovi slovenskih poslednjih desetih bratov z bridkimi dohojenimi stopinjami (Zorko Simčič), poštenjakov in gorečih domoljubov, ki so v nas vlili ponos biti Slovenec, in katerim sledi že tretja generacija uspešnikov in marljivih gojiteljev ljubezni do Slovenije, ki svetu strežejo vcepljeno žlahtnost slovenskega duha. 

Številu svetovno znanih umetnikov, pevcev, profesorjev, katoliških misijonarjev, znanstvenikov, zdravnikov, filozofov, pravnikov, inženirjev, politikov, uspešnih podjetnikov, poslovnežev in športnikov…, ki jih je doslej dala slovenska begunska diaspora, sledijo znameniti umetniki slovenske besede in kar trije kardinali, številni škofje in duhovniki Katoliške cerkve, ki dokazujejo njeno duhovno moč in trdnost zaupanja v Božje usmiljenje. To so svojci žrtev Titovega grozodejstva, na katere današnja slovenska zakonodaja s histerično vnemo radikalnih levičarskih fanatikov še vedno pečati stigmo veleizdaje, žrtvam nasilja pa prepoveduje spomin in spoštljiv pokop.

Kristus, naš kronani Kralj!

O, daj nam v roké vpijoče

spet meč, razbeljen s Tvojim Žarjem,

da planemo z Besedo kot z viharjem domov

v sij Tvoje vekovite slave,

v zaton rdečega zvezdnega blišča!

Stopi, o Kralj, na naših prošenj lestvo –

Pridi k nam Tvoje Kraljestvo!

(Jeremija Kalin)

Del sijaja te večne slave nedvomno predstavlja slovenska država, ki je pravi božji dar in za slovenske begunce nekakšna alegorija vstajenja po križevem potu, ki so ga doživeli. Samostojnost slovenske države pa je še vedno omadeževana z zatiranjem svoboščin, ki je plod levičarske ugrabitve države z zlorabo spolitiziranega sodstva za inkvizicijsko izločitev drugačno mislečih, ter nič manj učinek oblačila intelektualnega terorizma, ki si jo z vso večjo vnemo nadeva sedanja slovenska oblast.

Iz te miselnosti izhajajo prividi politične korektnosti, z rastjo novega enoumja, v času ko bi morala prevladovati demokracija in svoboda duha. Pod to preobleko se njen zloščen nastop previja v ideološko nestrpnost in pristransko okrnjeno spoštovanje človekovih pravic. Na silo pa vsiljuje nove in zmotne pojme o človečnosti in o družini, ter oddaljuje družbo od moralnih, etičnih in verskih vrednot. Z uvajanjem memoricida (umora spomina), uničevanjem kulturne dediščine in posmehom državi, namerno uničuje narodno identiteto. Tako se razgalja tiranija v polnem pomenu besede, tista, ki se hoče predstaviti z nekim progresivnim konsenzom, čeprav spodbuja nihilizem in desakralizacijo človeškega življenja z uvajanjem kulture smrti s splavom in evtanazijo, istočasno pa podpira nore “woke” in LGBT ideologije, ki smatrata spol za družbeni konstrukt in vodita v dekonstrukcijo družine in družbe. Gre za prakso, ki se identificira s totalitarno levico, z njenim monopolom nad javno razpravo in sistematičnim prepovedovanjem tistih, ki se ne pokoravajo njenim lajnam, propagandnim sloganom, lažem in zavajanju, medtem ko so se ljudje pred osemdesetimi leti, polni zdrave pameti, v imenu domoljubja, globoke vere v Boga in s trdno zakoreninjenim konceptom demokracije, uprli nasilju treh isto krvnih, več, monozigotnih trojčk socialističnih zleh 20. stoletja: fašizem, nacizem in komunizem.

Kakšno presenečenje bi morali prestajati begunci, ki bi danes prihajali v Slovenijo, kjer bi jih domovina sprejela z oblastjo, ki ustvarja razredne nasprotnike, politični razkol in s tem izključevanje in sovraštvo; z neskladjem med ukinitvijo demografskega inštituta in ravnodušnem dopuščanju množične etnične zamenjave prebivalstva z ilegalnimi migranti, kar ustvarja večkulturno in večvrstni družbeni razkol, kar pomeni večkonfliktno družbo ter vodi v zaton slovensko identiteto; s prevlado anahronične ideologije nad realnostjo, ki opravičuje lažno obravnavanje zgodovine v službi politike; s podporo anarhokomunističnemu početju nekaterih nevladnih organizacijah; z levičarsko elito in globoke države, današnja slovenska leviatana, ki uničujeta Slovenijo in jo spreminjata v mafijsko državo; z obnašanjem sodniške kaste v službi izrojene levice, ki ustvarja brezpravno državo in vceplja nezaupanje pravosodnemu državnemu organu, trenutno najslabšemu v Evropi; z žalostnim uresničevanju distopije, ki je slovenski državi povzročila vsesplošni nered in zastoj. K vrhuncu razočaranj pa se uvrščajo ukinitev Muzeja osamosvojitve, prepoved Dneva spomina na žrtve komunizma in vnebovpijoča vzdržana zamuda pri pokopu teh žrtev ter nadvse perverzna uvedba Zakona o javnem redu in miru! Moj oče, ki je bil priča pogajanjem med Nemci in slovenskimi komunisti o medsebojnem nenapadanju in pridobivanju nemškega orožja, in ki je zapisal »Moj ponos je, da sem bil Domobranec«, bi te ukrepe proti zdravi pameti, ki zvenijo kot prave psovke proti slovenskemu narodu in državi, zagotovo danes ne mogel prenesti! Zaprtje muzeja je dokaz, da je sedanje državno vodstvo slovenske države enostavno sram, čeprav paradoksalno zaradi političnega okrevanja, si drzne zagovarjati razglasitev komunistične revolucije, prežete z izdajo in zločini proti lastnemu ljudstvu, kot precedens za slovensko neodvisnost in kljub dokazljivemu dejstvu, da so somišljeniki in mentorji današnje vlade njej skrbno nasprotovali pred petintridesetimi leti. Prepoved dneva spomina pomeni, da se te oblasti norčujejo iz več kot 700 morišč, ki so jih njihovi politični predniki z načrtovanim in okrutnim ubijanjem polnili. Zakon o javnem redu in miru razkriva hinavsko izkrivljanje zgodovine, ukinja možnost žalovanja za žrtvami komunističnih pobojev med in po vojni in zapoveduje odpis iz narodne skupnosti nad več desettisočev Domobrancev in civilistov. To je število slovenskih žrtev, ki so jih zagrešili Titovi komunisti, ki je za pomembni velikostni red višje od tistega, ki so ga povzročili okupatorji.

Dostojevski je trdil, da je ateistični socializem “mravljišče” zaradi pomanjkanja duha, odsotnosti odnosa z dušo in nagnjenosti k nasprotovanju, namesto da bi se ukvarjal s političnimi predlogi in ustvarjanju. V primeru komunizma, iztrebna izrast ateističnega socializma, Vaclav Havel ugotavlja, da je laž njegov izvirni greh in vodilno načelo vse njegove dejavnosti. Iz tega sledi, da se komunisti razglašajo za slovenske odpornike proti italijanski, nemški in madžarski okupaciji, čeprav je njihovo zablojeno revolucionarno delovanje zaznamovano s sramotno kolaboracijsko veleizdajo. Okupacija je nedvomno služila komunistom. Kot kažejo dejstva, se je za izvajanje revolucije in nasilni prevzem oblasti, komunistična kolaboracija z okupatorjem skrbno vzdrževala ves čas druge svetovne vojne. Hkrati pa so si ti kolaboranti prilastili ekskluzivno pravico do navideznega boja proti okupatorju z ukazom smrtne kazni za vse prave upornike izven komunističnih vrst. 

Po petintridesetih letih se močno povečuje število Slovencev, katerih obraze razsvetljuje zavest, da je duh resnice tisti, ki lahko dokončno premaga laž, in da ta zavest terja dejanski odpor, ki se danes nekako udejanja v množičnih demonstracijah proti vsesplošnim zlorabam oblasti in politično nastrojenim krivosodjem. Da je danes »nekaj gnilega v državi slovenski«, ni nikomur več neznanka. Voditelji države kolebajo med nesposobnostjo, površnostjo in neresnostjo, zadirčno primitivnostjo, zavajajočo sprenevedavostjo, nedoslednostjo, korupcijo in kleptokracijo, država pa zastaja, razpada moralno, kulturno, gospodarsko in demografsko ter postaja zaostali član Evropske Unije in tarča zasmehovanja in vsesplošnega nezaupanja zaradi ideološke zaslepljenosti, ki hkrati uvaja zmedeno in neskladno zunanjo politiko in kaže na popolno pomanjkanje strategije za dobro umeščanje Slovenije v mednarodni skupnosti. Ta razpad pa spremlja namensko vzdrževani upad narodne zavesti.

Osemdesetkrat smo slišali že pogrebni zvon, ki nas opominja na svetost slovenske zemlje, blagoslovljene s posejanimi mučeniškimi Domobranci, ki so se za Boga, svobodo, narod in domovino pogumno borili in končno zanje tudi darovali svoja življenja. Osemdeset let pa se na ta dar odgovarja z mlačno, neodločno, strahopetno, psevdodiplomatsko držo, ki si ne drzne hinavskim uzurpatorjem države ostro predstaviti pravične in neovrgljive ZAHTEVE, da država izvede presežno dejanje civilizacije s spoštljivim pokopom naših očetov, mož, bratov, sester, sorodnikov in znancev zverinsko pomorjenih. 

Glede tega civilizacijskega vprašanja je pomembno čestitati gorečima zagovornikoma morale in zgodovinske resnice, slovenski Evro poslanki Romani Tomc in zgodovinarju dr. Matiji Ferencu, ki sta v zadnjem času dosegla izjemen preboj v mednarodnem razumevanju slovenske tragedije, s čimer je Evropska skupnost vzpostavila zahtevo, ki se prevaja v obveznost slovenske vlade, da sprejme ukrepe za udejanjanje spoštovanja in pokopa žrtev komunizma. Vidimo pa, da ideološko zverižena vest današnje slovenske oblasti ostaja nedovzetna za civilizacijsko ravnanje in  cinično neobčutljiva do teh žrtev. 

Opazimo pa tudi, da premnogi Slovenci še vedno nosijo obraze, ki odsevajo izraz Rembrandtovega Romarja iz Emavsa, močno oblikovanega s prepletom čustev in notranjih nasprotij. Izčrpan od tesnobe in utrujenosti je romar, ki začudeno gleda Kristusov lik, v katerem bi lahko prepoznal odrešenika, če bi si le dovolil trenutek treznega in pogumnega premisleka.  

V slovenski različici Romarja iz Emavsa je tesnoba jasen izraz krivde individualizma, s katerim del naroda utrjuje pretvezo za dvom o ponujeni možnosti svobode. Ta pretveza mu pomaga, da lažje prikrije svojo brezbrižnost do skrbi za vzajemnost in odgovornosti za obrambo skupnega dobrega. Neupravičeno je vznemirjen, ker si ne upa priznati, da iz bežnega obrisa odrešitvene obljube vznika zarja, ki jo prinaša začetek neizogibnega sesutja levičarske ideološke konstrukcije, speljane na lažnih in zavajajočih temeljih. Slovenski romar noče sneti oklepa obupa nad razcvetom svobode, ker se je obupa navadil zaradi viceralnega strahu pred zanemarljivim številom tiranov na oblasti, ki mu ga je sicer vcepilo dolgotrajno zaničevanje in pomanjkanje svobode. Zaradi tega strahu se po petintridesetih letih demokratične domovine še vedno boji soočenja z resnico in prepoznati očitno ponujeno svobodo, po kateri je že dolgo let potihoma hrepenel.

Vsi razlogi so že tu, tako kot smo Slovenci dobili priložnost zahtevati samostojnost svoje države. To priložnost je zaznamoval kratek trenutek, v katerem je razpadala obstoječa tiranska oblast. Dolgo tleče demokratične sile, predvsem kmečke in krščanske, so bile prepričane, da se lahko s skupnim delovanjem osvobodijo jarma, ki jih je tlačil in zanemarjal skoraj pol stoletja. Kot v svetopisemskih časih se po skoraj štiridesetih letih poraja novo obdobje, v katerem se lahko zatirani Slovenec končno prebudi iz vrtoglavega obupa in svoje zastarano mračno »postno obličje brez velike noči« (papež Frančišek) spremeni v svetlečo podobo nekoga, ki je za vedno zavrgel pasti ideološkega obskurantizma v nazadnjaških levičarskih mrtvilih, da prestopi Jordan in pogumno prevzame odgovornost nad obljubljeno deželo.  

Napočil je namreč dan, ko je resnica začela uveljavljati svojo premoč nad razkrojem skorumpiranega in današnjega škodljivega, družbeno plenilnega pristranskega režima. To je trenutek, ko se slovenskemu popotniku iz Emavsa ponuja priložnost, da zavestno in pogumno podpre upravičen in okrepljen zagon zahtev po spoštovanju resnice, pravičnosti, svobode duha in svobodo izražanja, čeprav za nestrpneže ta svoboda trenutno velja za sovražni govor, ter s svojim odgovornim in zahtevnim glasom končno omogoči spremembo sedanje pokvarjene, neučinkovite in zmedene slovenske levičarske elite, čigar prvinska vnema je pogoltnost po oblasti za služenje interesom ideološkemu primitivizmu in dokaj perverznemu levičarskemu kapitalizmu, ki deluje v škodo skupnega dobrega. 

Svobodna in neodvisna država lahko doseže trajnostno prihodnost le na temeljih mirnega in spoštljivega sožitja duhov. V sedanjem prehodnem obdobju, ki ga zaznamuje očiten razpad moči preživele ideologije, postaja vprašanje slovenske sprave pereče. Sprava zahteva gradnjo mostov, prek katerih se lahko vsa prepričanja združijo za iskreno priznanje zgodovinskih resnic pred, med drugo svetovno vojno in po njej. Treba se je pošteno soočiti z bolečimi dejstvi in spoštljivo priznati poboj in trpljenje, ki jih je revolucija programsko povzročila. Vprašanje je, koliko je verjetno, da bo naziv “osvobodilne fronte” danes prepoznan kot oznaka za revolucionarni pohlep po nasilnem prevzemu oblasti z barbarskim pobojem sodržavljanov? Koliko je danes v Sloveniji priložnosti za spoznanje, da je vzdrževanje mitov in proslav brez zgodovinske podlage v resnici namerno prikrivanje okrutnosti zlodejstva komunistične revolucije? V kolikšni meri je danes dovolj močna težnja po demokratični poti za pridobitev znatnega omejevanja političnih nazadnjaških skrajnih pohlepov za katere ni mesta v legitimni demokraciji, čeprav v Sloveniji še vedno uživajo nezaslišane visoke družbene in politične privilegije? V kolikšni meri je danes precejšnje število državljanov pripravljeno priznati dejstvo, da je prepoznavanje zgodovinske resnice pravzaprav poveličevanje zdravega duha? V kolikšni meri smo pripravljeni priznati, da je sprava sad ljubezni povezana z globokim dejanjem kesanja ?

Jaz,

ki sem krst

in kri

in duh,

beseda, poslanje

in večno kraljevanje,

svoj prst

polagam na te lobanje,

oprane od vode in krvi:

ganile so moj sluh

in odmaknil sem mojo jezo,

z ljubezni moje novo zavezo

nagnjen nad vas. 

Ta kost – mojemu prestolu med vami podstav!

Ta kost – moji roki žezlo slav!

Ta kost – mojemu glasu piščal!

Naj skozi v vaših zemskih stisk

bolečino

buči moj duh kot velikonočna struja,

ki Golgoto stresa in mrtvece obuja,

in sleherno srce in vso domovino

naj požene iz jokov v moj zmagoslavni vrisk:

ALELUJA! 

(Jeremija Kalin/Dr. Tine Debeljak: Velika Črna Maša)

dr. Janez Zorec