28. septembra bo misijonar Pedro Pablo Opeka praznoval petdeset let duhovništva. Mašniško posvečenje je prejel v nabito polni lujanski baziliki (prisotnih je bilo tudi okoli 200 Slovencev) v nedeljo, 28. septembra 1975. V duhovnika ga je posvetil škof iz Mercedesa, msgr. Luis Juan Tome v spremstvu več kot 20 duhovnikov. Ob koncu posvečenja se je novomašnik zahvalil Bogu, Mariji, škofu, domačim in vsem, ki so ga podpirali na poti k duhovništvu in končal z mislijo iz telegrama, ki so mu ga poslali iz Pariza: “Naj današnji praznik nikoli ne mine!”

Novo mašo je Pedro pel v Slovenski vasi v nedeljo, 5. oktobra. Vsa vas se je za novo mašo pripravila s tridnevno duhovno obnovo, ki so jo vodili novomašnik, misijonar g. France Buh CM in g. Rado Sušnik CM, po končani maši so pa mnogi v društveni dvorani pletli vence za okrasitev cerkve.

Na dan nove maše se je množica v procesiji podala iz prostorov Misijonskega zavoda proti cerkvi Marije Kraljice. Na čelu sprevoda so bili svatje, za njimi narodne noše, ministranti in duhovniki. Sprevod so zaključevali dve novomašnikovi sestri, novomašnikova starša in novomašnik. Pred vstopom v cerkev je spregovorila novomašnikova sestra Lucija in izrazila veselje preproste družine, da je Bog enega izmed njih poklical v svojo službo. Nato je povabila sestro Cvetko, da novomašiku izroči novomašni križ, ki naj mu bo v oporo v težavah in bridkostih, ki jih bo imel na življenjski poti. Za konec pa je prosila očeta in mater, da novomašniku dasta svoj blagoslov.

Ob zvokih pesmi “Novomašnik bod’ pozdravljen” se je sprevod pomaknil k oltarju. Poleg novomašnika sta bila novomašnikova bodoča tovariša na Madagaskarju g. France Buh CM in g. Rado Sušnik CM, somaševali so pa še trije argentinski in štirje slovenski duhovniki, med njimi msgr. Anton Orehar. Berili sta prebrala novomašnikova sestra in brat, evangelij pa misijonar France Buh CM, ki je imel tudi novomašno pridigo. Med homilijo je dejal: “Če je Peter danes duhovnik, ni zato, ker bi bil boljši, vrednejši od svojih sovrstnikov ampak zato,  ker ga nekje v Kristusovi Cerkvi božje ljudstvo potrebuje”. Na koncu se je obrnil k novomašniku in mu rekel: “Ostani kakršen si: vesel, odkrit, plemenit, poln ognja, vedno pripravljen za vse dobro. Bodi mož molitve. Bodi Marijin otrok”. Namesto običajnega blagoslova je novomašnik podelil papeški blagoslov. Z razdelitvijo spominskih podobic se je zaključila sveta maša.

Novomašno praznovanje se je nadaljevalo v župnijski dvorani. Pri obedu je prvi spregovoril novomašni pridigar g. France Buh CM, za njim je govoril g. Franc Sodja CM, predstojnik Baragovega Misijonišča (katerega je novomašnik obiskoval do vstopa v semenišče) in se  zahvalil družini, da je dala svojega sina Cerkvi, Misijonski družbi ter zapuščenim in izkoriščanim Malgašem. Potem so spregovorili še msgr. Anton Orehar, dr. Filip Žakelj, g. Janez Jelenc, ki je v imenu sorodnikov naredil podstavek za novomašni križ v obliki malgaškega otoka, nato so novomašnika pozdravili še župnik g. Andrej Prebil CM, v imenu sošolcev g. Rado Sušnik CM in kot Petrova bivša učiteljica v slovenski šoli gospa Zdenka Virant Jan.

Po obedu so se navzoči vrnili v cerkev Marije Kraljice k petim litanijam, po litanijah se je pa novomašnik sestal z vaško mladino.

Življenjska in misijonska pot Pedra Opeke

Pedro Opeka se je rodil slovenskim staršem 29. junija 1948 v San Martinu (revnem naselju v predmestju Buenos Airesa), na god svetih apostolov Petra in Pavla. Oče Alojzij Opeka je bil eden redkih vrnjenih domobrancev, ki mu je uspelo zbežati iz komunističnega morišča v Teharjah. V begunskem taborišču v Senegalii se je poročil z Marijo Marolt in se odločil za izseljenstvo v Argentino, kjer se je kmalu zaposlil kot zidar, najprej v obmorskem mestecu Miramar, potem pa v Buenos Airesu. Družina je vedno živela zelo skromno, vendar so s trudom prišli do svojega doma. 

Pedro je rasel in opazoval očeta, kako zida. Ko je imel osem let, ga je vprašal: “Oči, koliko zidakov rabiš, da dokončaš to hišo?” Ko ga je oče vprašal, čemu bi hotel to vedeti, je Pedro odgovoril: “Ker mi je tvoje delo všeč. Tudi jaz bom nekoč gradil hiše”. Od tedaj se je Pedro začel pri očetu učiti zidarstva. 

Ko so lazaristi v Slovenski vasi v Lanusu odprli osnovno šolo in Baragovo misijonišče, se je desetletni Pedro preselil v misijonišče. Rad se je učil, še rajši pa je igral nogomet. “Napad je najboljša obramba”, je rad ponavljal Pedro. “To velja tudi v nogometu. Nobenega varčevanja z energijo. Igral sem srednjega napadalca, toda kadar so nas nasprotniki obvladovali, sem se nemudoma vrnil med obrambne igralce, skušal pridobiti žogo in pripraviti nov napad”.

V misijonišču se je Pedru pojavilo vprašanje: Kaj pa če Bog hoče, da postanem duhovnik? Ko je imel petnajst let, se je odločil, da postane duhovnik in je vstopil v semenišče lazaristov v mestu Escobar. Tam ga je očaralo življenje, delo in mišljenje svetega Vincencija Pavelskega. Pri njem je dobil odgovor na vprašanje, ki mu ni dalo miru: Kako postati ponižen med reveži?

Pedro je zaključil šest let semenišča, ko je imel sedemnajst let in pol. Sledili sta dve leti noviciata v San Miguelu. Pred noviciatom pa je dva meseca s skupino katoliških študentov preživel na jugu Argentine med revnimi Mapuči. Mapuči so bili Pedrovi prvi reveži. Ob srečanju z njimi je Pedro prvič v življenju začel kričati proti krivičnosti revščine. “Ob tako presunljivi resničnosti sem začutil klic, naj se za reveže angažiram”, je Pedro napisal v svoji knjigi “Bojevnik upanja”. Naslednja leta je Pedro misijonaril med ljudstvom Matacos v Formosi (na severu Argentine), vsak teden pa je obiskoval brezdomce in reveže v predmestju Buenos Airesa.

Leta 1968 je Pedro odpotoval v Slovenijo na dvoletni študij teologije. V Sloveniji je želel spoznati svoje sorodnike. Na pobudo lazaristov je v Ljubljani prevzel skrb za invalide. Tam se je odločil za obisk slovenskih misijonarjev na Madagaskarju, kjer je kot zidar deloval v župnijah, ki so jih vodili lazaristi. “Takoj me je ganila njihova globoka navezanost na naravo: vsaka kretnja je razodevala izročilo, vsako gradivo in vsaka hrana sta prihajala iz zemlje na poljih ali iz okoliških gozdov. Enaka predanost, enako spoštovanje do zemlje kakor pri plemenu Mapuči, ki sem ga obiskal v Argentini” pravi Pedro. Na Madagaskarju se je v njem dokončno izoblikovalo prepričanje, da bo misijonar. A moral je za nekaj časa zapustiti Malgaše: čakala sta ga študij teologije in duhovno izobraževanje v Franciji. “Moral sem dokončno potrditi svoj poklic misijonarja… in se vrniti močnejši.”

V Franciji se je Pedro srečal z abbéjem Pierrom, ustanoviteljem združenja Emmaus za pomoč revežem, brezdomcem in beguncem. Ta majhen mož se je Pedru nepozabno vtisnil v spomin. Spoznal je tudi Taizéjsko ekumensko skupnost, kjer so se srečevali mladi različnih veroizpovedi. 19. marca 1975 je Pedro pred oltarjem v cerkvi, kjer ležijo posmrtni ostanki svetega Vincencija Pavelskega, naredil večne zaobljube: “Obljubljam, da bom z Božjo milostjo živel v Misijonski družbi v čistosti, pokorščini in uboštvu do konca svojih dni.”

Julija 1975 je Pedro prejel diakonat, prvo stopnjo duhovništva, v Ljubljani. Zatem se je vrnil v Argentino, kjer je bil 28. septembra 1975 povečen v duhovnika.

Kmalu po posvečenju se je Pedro vrnil na Madagaskar, kjer je bil imenovan za župnika v vasici Vangaindrano na jugovzhodu “velikega otoka”. Na tej župniji je deloval petnajst let in se posvetil revnim. Ko je Pedro odšel, je za seboj pustil čisto novo cerkev, ki so jo z zavzetim delom postavili malgaški verniki. Prvi malgaški duhovnik je bil posvečen oktobra 1988, malo pred Pedrovim odhodom. Nasledstvo je bilo torej zagotovljeno in to z domačinom! Pedro je zapustil mesto konec meseca oktobra ob zori, ko so še vsi spali. Ni hotel slovesa, ker bi bilo za vse preveč boleče. “Žalost je preplavila moje srce, čeprav je bilo zraven tudi veselje: ti moški in ženske so se postavili na noge!”

Pedro je moral leta 1989 zapustiti svojo župnijo v Vangaindranu, ker je bil izvoljen za ravnatelja lazaristovskega semenišča v glavnem mestu Madagaskarja. V semenišču mu ni manjkalo dela, a Pedro ni pozabil na svoje poslanstvo: skrb za najrevnejše med revnimi. Komaj nekaj dni je bil v glavnem mestu, ko  je Pedro odkril veliko smetišče v Andralanitri. Tako je Pedro opisal to odkritje v knjigi Bojevnik upanja: “Težko si je predstavljati bolj kužen smrad od tistega, ki me je zajel 20. maja 1989. Bil sem na vrhu enega izmed sedmih gričev Antananariva. Ozračje je bilo onesnaženo, pokvarjeno. Smetišče na prostem, pred mestnimi vrati, se je zdelo kot velikansko trohnišče. Vendar je bilo nekaj še hujšega od smradu. Če je bil pogled na malgaško prestolnico prav imeniten, je bilo prizorišče pred mojimi očmi, skoraj pod mojimi nogami, podobno prizoru iz apokalipse: muhe so se v tisočih zbirale okrog teh brezmejnih grmad gnijočih odpadkov, medtem ko so ženske, moški in otroci skrbno brskali po njih.

Tistega dne sem imel občutek, da me je nevidna sila potegnila sem, v srce največje revščine. Potem ko sem slišal veliko pričevanj o neizrekljivih življenjskih razmerah brezdomcev, ki so jih nagnali z mestnih pločnikov, sem se odločil sam ugotoviti resnico. Peš sem se pognal po poti, ki je vodila na vrh griča. Z noro hitrostjo me je prehitel smetarski tovornjak in me skoraj podrl. To je bil kot nekakšen prvi okus tistega, kar bom odkril: kar sem videl potem, me je pahnilo v grozo. Na zadnji strani tovornjaka je bilo nakopičenih na ducate potnikov, kot živina zgnetenih skupaj. Tresenje jih je metalo sem in tja, nesrečniki ob robu so ob vsakem premiku volana tvegali, da bodo padli pod kolesa. Prepoten in zadihan sem prišel kmalu za konvojem na vrh, prekrit z odpadki. Mislil sem, da živim nočno moro. To je torej kraj, ki ga je županstvo Antananariva leta 1985 izbralo za odlagališče smeti… in hkrati tudi za odlagališče teh revežev!

Na stotine družin je brskalo na tem smetišču. Kako ne bi tulil od besa? Kako lahko dovolimo kaj takega? Ta vprašanja so me mučila, ko sem ostal nem, zlomljen zaradi tega prizora in zaradi občutka svoje nemoči.”

Skupaj s somišljeniki je Pedro še isto leto ustanovil humanitarno združenje Akamasoa (Dobri prijatelji), katere namen je pomagati ljudem, da se rešijo iz začaranega kroga revščine, v kateri živijo.

Akamasoa nudi ljudem delo v kamnolomu, izdelovanju opeke, gradnji, tesarstvu in kmetijstvu, s katerim jim daje dostojno plačo, da lahko preživljajo svoje otroke. Z ljudmi iz smetišč gradi stanovanja, šole, športne dvorane, dispenzerje, cerkve. V vseh teh letih je Akamasoa pomagala več kot 500.000 Malgašem, zgradili so več kot 4.000 hiš. V Akamasoi in njenih vaseh živi več kot 25.000 ljudi. Vsaka vas ima šolo, dispanzer in različne možnosti dela. 

Posebno skrb Pedro namenja otrokom. Z gradnjo šol je več kot 20.000 otrokom omogočil, da hodijo v šolo in imajo različne športne in kulturne aktivnosti, s katerimi razvijajo svoje talente in si tako gradijo svetlejšo prihodnost. 

Pedro je gonilna sila te dejavnosti skupnosti Akamasoa. Za svoje delovanje je prejel veliko mednarodnih nagrad. Leta 2007 je prejel odlikovanje Vitez Legije časti Republike Francije, ki mu ga je podelil predsednik Nicolas Sarkozy. Leta 2008 je prejel najvišje priznanje Slovenske škofovske konference Odličje sv. Cirila in Metoda, ki mu ga je podelil ljubljanski nadškof Alojz Uran. Leta 2009 je prejel najvišje državno odlikovanje Zlati red Republike Slovenije za zasluge, ki mu ga je podelil predsednik RS Danilo Türk za “izjemen prispevek na področju humanitarnega dela, socialne in teološke misli in skrbi za sočloveka”. Leta 2019 mu je malgaški predsednik Andry Rajoelina podelil državno odlikovanje Veliki križ 2. reda za boj proti revščini. Večkrat je bil tudi nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Življenje in delo misijonarja Pedra Opeke je opisano v številnih knjigah in dokumentarnih filmih.

Pedro zaključuje knjigo Dnevnik spopada s temi besedami: “Če bi moral znova začeti življenje, bi ga začel z revnimi družinami, kot moški in kot duhovnik. Moje mesto je, da podajam roko izključenim. Vem, da za vsako skrajno revščino obstaja rešitev. Treba jo je samo poiskati – skupaj z ubogimi. Vse, kar je lahko uresničila Akamasoa, je bilo mogoče zato, ker se je izoblikovala brezmejno predana ekipa, izhajajoča iz bogastva malgaške duše, ki se vztrajno spopada z revščino in obnavlja razžaljeno človeško dostojanstvo tisoč izključenih ljudi. S to ekipo lahko glasno in prepričljivo rečem, da upanje obstaja.”

Čestitamo zlatomašniku in prosimo Boga, da bi mu naklonil še mnogo zdravja, moči in notranje radosti pri njegovem poslanstvu.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Duhovno življenje, Pedro Opeka: Dnevnik spopada, Pedro Opeka: Bojevnik upanja, Pierre Lunel: Pustolovščina Pedra Opeke, Misijonsko središče v Sloveniji