Pred 50 leti, 14. avgusta 1975 je v Castelarju (Buenos Aires) umrl Vuk Rupnik, vojak, častnik kraljeve Jugoslovanske vojske, med drugo svetovno  vojno pa poveljnik II. domobranskega bataljona na Rakeku in poveljnik II. brigade v Ljubljanski diviziji SNV. Zaradi izrednih uspehov nad komunističnimi nasprotniki se je II. bataljon poimenoval “Rupnikov bataljon”. Ob koncu vojne je prav on s svojimi protikomunističnimi borci omogočil varen odhod na Koroško ne samo domobranski vojski ampak tudi številnim civilnim beguncem, ko je v kratkem boju premagal partizane, ki so zasedli cesto in mostova čez reko Dravo v Borovljah. 

Življenjepis Vuka Rupnika

Rodil se je 27. julija 1912 v Mostarju, kjer je tedaj služboval kot višji vojaški poveljnik njegov oče, general Leon Rupnik. Ljudsko šolo je obiskoval v Banja Luki, gimnazijo pa v Nišu v Srbiji. Tudi Vuk si je izbral za poklic vojaški stan. Leta 1928 je vstopil v vojno akademijo v Beogradu, po končanih študijih pa je služboval kot podporočnik v Prvem planinskem polku v Škofji Loki. Leta 1937 se je vrnil v Beograd, kjer je obiskoval višjo vojaško šolo za generalštabne častnike. Vrnil se je v Škofjo Loko, nato pa so ga premestili v Gerovo na Hrvaškem, kjer je poveljeval II. planinski strelski četi II. Planinskega polka.

Vuk je bi zelo nadarjen in si je še zelo mlad pridobil veliko izkušenj, tekoče je govoril nemško, rusko, srbohrvaško in slovensko, ter bil odličen topograf, telegrafist, risar, pisar, prevajalec in učitelj smučanja.

Po razpadu Jugoslavije in kapitulaciji njenih oboroženih sil se je Vuk Rupnik srečno prebil do Ljubljane, kjer so ga z ostalimi častniki Italijani aretirali in poslali v vojno taborišče najprej v Gonars, nato pa v Padovo, od koder je bil izpuščen 23. decembra 1942.

Ko so po Sloveniji komunisti začeli izvajati svojo revolucijo, pobijati narodno zavedne ljudi, ropati njihove domove in pleniti njihovo premoženje, ni Vuk niti malo pomišljal, kje je njegovo mesto: odločno se je postavil na stran trpečega naroda in kot odločen protikomunist stopil kot poveljnik v Vaško stražo. Poveljeval je njeni posadki v Novem mestu. Po kapitulaciji Italije je uspešno preprečil ofenzivo komunistov v bitki pri Zameškem.

Ob ustanovitvi slovenskega domobranstva je Vuk postal poveljnik domobranskega bataljona na Rakeku. Kot izreden taktik in strateg je dokazal svoja vojaška znanja in dosegel zmage nad komunisti po vsej Notranjski, Dolenjski in celo Primorski. Bil je trn v peti partizanskim enotam. Zaradi zmag je dobil ta bataljon ime “Rupnikov bataljon”. Že vest, da prihaja Rupnikov bataljon, je v partizanih vzbujala strah. 

Ko je Narodni odbor 21. januarja 1945 justanovil Slovensko narodno vojsko (SNV) je majorja Vuka Rupnika povišal v čin podpolkovnika. Tako je postal poveljnik II. brigade-polka v Ljubljanski diviziji SNV. Zbral, sestavil in objavil je zvezek “Službeni predpisi” za vodstvo in vzgojo Slovenskega domobranstva in policijskega zbora, ki je v 50 straneh strnil glavna načela, delovanje in cilje domobranskih enot.

Ob kapitulaciji Nemčije in hitrem napredovanju Titove armade, so domobranci dobili povelje za umik. V Italijo se jim je uspelo umakniti le okoli 2000, za ostale je ostala odprta še pot na Koroško, kjer so angleški oddelki že zasedli Celovec in prišli do reke Drave. Tudi množica civilistov se je odločila za begunstvo. Beguska kolona je uspela priti čez Ljubelj in skozi takrat še nedokončani predor na Koroško. Prehod čez Dravo pa ni bil mogoč, ker so cesto in mostova zasedli partizani. Tu so se domobranci, pod vodstvom Vuka Rupnika, zadnjikrat spopadli s partizani, jih premagali in odprli dolgi vrsti beguncev por čez reko Dravo.

Begunska leta je Vuk Rupnik preživel v Avstriji in Italiji, od koder se je leta 1948 izselil v Argentino, kjer je delal kot uradnik v tekstilni tovarni Ciudadela. Bil je soustanovitelj društva slovenskih protikomunističnih borcev.

Umrl je v Castelarju 14. avgusta 1975, pokopan je na pokopališču v Moronu.

Službeni predpisi za vodstvo in vzgojo Slovenskega domobranstva

Kot je bilo že omenjeno, je Vuk Rupnik leta 1944 zbral, sestavil in izdal zvezek s predpisi za domobrance.

V uvodu opiše tedanji položaj slovenskega naroda: “Slovenski narod je v pretežni večini že od začetka te vojne pokazal voljo, da ohrani mir, red in delavnost, zavedajoč se svoje maloštevilnosti, šibkosti in nezmožnosti, da bi vplival na potek vojnih dogodkov. Vmes pa je posegel komunizem, ki v svojem bistvu ubija vsako narodnost, torej tudi slovensko. Isti komunizem je pahnil narod proti njegovi volji v vojno in povzročil razpad njegove prejšnje države. Tisti komunizem, ki je prej naročil odvreči orožje in iti domov, je pozneje zagrabil odvrženo orožje, pognal ljudstvo v gore, in pod lažnivo pretvezo osvobodilnega boja naperil orožje proti lastnemu slovenskemu narodu. Današnji položaj je torej sad dosedanjega uničujočega komunističnega delovanja.”

Opiše tudi razlog in cilj slovenskega domobranstva: “Pod izrazom Slovensko domobranstvo razumemo narodno oboroženo silo, organizirano za prostovoljno borbo proti največjemu sovražniku vseh narodov – komunizmu.”

Sledijo splošna pravila in vojaške lastnosti in vrline (disciplina, poslušnost, hrabrost, zavest dolžnosti, ljubezen do domovine, požrtvovalnost, tovarištvo, zvestoba in vdanost, častiljubje, hladnokrvnost, točnost, pravičnost, vestnost, iskrenost in resnicoljubnost). “Vsak vojak mora ljubiti svojo domovino in narod tako, da se je zanju pripravljen žrtvovati. Da bo vojak dober rodoljub, mora ljubiti svobodo. Tisti narod, ki ni svobodoljuben in ki mu je vseeno, kaj se godi in kako gospodarijo v njegovi deželi, ni vreden imena narod in je po božjih zakonih obsojen, da izumre”.

Konča s poglavjem “Vedenje vojakov”: 

• “Domobranec ne sme nikdar pozabiti, da je v službi domovine, na častni in dostojanstveni dolžnosti.”
• “Tako v službi kakor tudi izven službe mora biti vedenje v mejah zakonov in predpisov.”
• “Obnašanje vojakov mora biti resno in dostojno, kakor se spodobi vojaškemu stanu.”
• “Ako so vojaki razmeščeni po hišah med prebivalci, naj bo vojak do stanovalca, posebno do žensk, pazljiv in obziren v vsakem oziru. Borci ne smejo ničesar vzeti iz hiš.”
• “Z ujetimi sovražniki je treba postopati človeško: ni vredno častnega vojaka, da slabo postopa z onimi, ki se ne morejo braniti.”
• “Najstrožje je prepovedano, da bi borci uničevali, odvzemali ali celo ropali zasebno lastnino katerikoli osebi na katerem koli ozemlju.”

Kakšna razlika z navodili komunistov! (“Med najučinkovitejšimi ukrepi je jemanje talcev, aretacije”, “Obesite nič manj kot sto kulakov, znanih bogatašev in krvosesov”, “Državljanska vojna ne pozna napisanih zakonov in ni sodišč za sovražnike” , “Naj delavski razred z množičnim terorjem stre hidro kontrarevolucije”– Lenin, Dzeržinski in drugi ).

Zadnja bitka

Zadnja bitka slovenskih domobrancev – Slovenske narodne vojske – pod vodstvom Vuka Rupnika pri dravskem mostu pri Borovljah bo ostala za vedno zapisana v slovenski zgodovini kot ena najbolj junaških in zmagovitih bitk, ki je rešila na desettisoče slovenskih življenj in odprla demokratičnim Slovencem pot v svobodo.

Na poti begunstva je na vse umikajoče se civiliste in različne vojaške formacije prežala še ena ključna ovira: partizani so zasedli področje do reke Drave, preko katerega je potekala smer umika. V tem delu Koroške je operiral Koroški odred s svojimi štirimi bataljoni, 7. maja pa je prišel z Gorenjske tudi Kokrški odred in iz štajerske strani tudi Bračičeva brigada XIV. divizije. Poveljnik glavnega štaba partizanov Dušan Kveder-Tomaž, je poslal naslednji ukaz: “Razbiti belogardisti iz Ljubljane po osvoboditvi Kranja in Kamnika gredo preko Jesenic in Karavank na sever. Kontrolirajte prelaze čez Karavanke in dosezite na vsak način, da mi zajamemo te skupine!”

Bračičeva brigada je zasedla Borovlje vse do Drave, Koroški odred pa je imel zasedeno južno stran obeh mostov. Bračičeva brigada je imela na položajih 1616 borcev, Koroški odred pa okoli 1000. Partizanske enote so 8. maja zvečer  zasedle svoje položaje in pričele z razoroževanjem vseh umikajočih se vojaških enot. Dosledno pa so lovili civilne begunce in pripadnike SNV.

V razgovoru, ki ga je Pavle Rant objavil v reviji Vestnik, je Vuk Rupnik opisal okoliščine in dogodke bitke pri Borovljah:

“10. maja dopoldne smo stali pred tunelom. Tam me je poiskal France Kremžar, izvoljeni predsednik slovenskega parlamenta, ter mi dejal nekako takole: “Prosim vas, rešite nas in premagajte partizane. Celo noč smo se pripravljali na smrt”. Mislil je na prvi val beguncev, ki je že 9. maja prekoračil tunel in se na drugi strani znašel pred partizani, ki so nemoteno operirali ob vsej dolini Borovnice tja do Drave.

Po kratkem posvetu sem se podal na koto 550 nad Borovljami, dal razporediti čete in bateriji ukazal, naj začne z zapornim ognjem. Ob danem signalu bo boj prevzela domobranska vojska… Ob petih popoldne 10. maja se je bitka začela. Rupnikov bataljon je navalil na Borovnico in potegnil obrambno črto ob robu hoste do Borovelj vključno.  Levo od Rupnikovega bataljona je operiral Tomic z namenom zasedbe Borovelj, še bolj levo pa Ratko Šušteršič, da bi prišel do Drave, in sicer na mestu, kjer smo imeli naznačen prehod s splavi.

Ob sedmih zvečer je bila bitka končana in prehod odprt. Na partizanski strani so se borili 13. brigada – Bračičeva, bivša Loška iz XIV. divizije in IV. operativne zone. Padlo je tam 18 partizanov, med domobranci nihče in tudi ranjenih ni bilo. Most sam so ščitili Koroški odred in Primorska brigada. Ko je bil most odprt, je moj nekdanji bataljon začel pot z visoko dvignjeno slovensko zastavo. Takšno, kot je bila ustvarjena, takšno, kot jo še danes poznamo: belo-modro-rdečo, brez slehernih našivov ali dodatkov.”

Ob koncu razgovora je Vuk dejal: “Naj končam in samo še dodam: skušal sem storiti vse, kar je bilo mogoče, kot Slovenec in kot oficir. Če mi je uspelo, bodo sodili drugi. Moj odgovor pred Bogom bo pa zelo lahak: stal sem s svojim narodom, to pa ni noben greh”.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Duhovno življenje, Vestnik, Črna knjiga komunizma, Aleš Nose: II. udarni ali Rupnikov bataljon, Nova slovenska zaveza, Družina