Drage družine naših junakov,

dragi rojaki!

Ob 80-letnici končane druge svetovne vojne, ko se je zgodila največja tragedija slovenskega naroda, smo z velikim ponosom zbrani v poklon in spomin na vse žrtve komunistične revolucije.

Moja zgodba se ne razlikuje od tvoje, tvoje, ali kakega drugega, skratka od naše zgodbe. Po mamini strani, se je stari ata Anton, Tata smo ga klicali, odločil, ko je že na lastni koži doživel prvo svetovno vojno, da družina Bevčar ne bo plen Italijanov niti ujetnica komunističnega režima, in tako so pripravili kovčke in postali begunci v iskanju svobode. Ko so na poti v Argentino najprej prispeli v Rim, so Tatu povedali, da je na listi za likvidacijo. Stara mama Angela je sama s petimi otroki šla na ladjo v neznani svet. Tata je prišel kasneje, a ni nikdar zaupal imena tistih, ki so ga skrivali, da bi ga partizani ne ujeli, kajti bil je prepričan, da so med nami vohuni in ni hotel izdati imena dobrih duš, ki so mu bili v oporo in rešitev. 

Po očetovi strani, je bil moj oče Ciril domobranec, vrnjen iz Vetrinja in zaprt v Ljubljani, v Škofovih zavodih v nesrečno slavni kapeli, kjer so se razvijala najbolj grozna in nečloveška doživetja. To prav v kapeli – ironično, kaj? Ata Ciril je bil odpuščen iz Zavodov kot mladoletnik, štel je komaj 17 let. Od ljubljanskega zapora je bil odveden na prisilno delo. Od tod je v drugo preplezal Karavanke in tako ušel režimu in se pridružil družini v taborišču v Spittalu. Od tam pa v Argentino.

Teh nekaj vrstic so hladna dejstva in statistika. Resnično pa je vmes bilo veliko gorja, žalosti, trpljenja, tesnobe in negotovosti.

Zato sem tudi jaz danes tukaj.

Zaradi njih, zaradi časti, zaradi spomina, zaradi zgodovine.

Povabim vas, da za minuto ali dve zaprete oči in pomislite kaj vse bi vzeli s seboj, če bi morali v naslednjih deset minutah zapustiti vse, prav vse kar imate. S seboj lahko vzamete samo kar lahko nosite v rokah, komaj kar lahko spravite v ročno torbo. Peš boste to nosili noč in dan, v dežju in vročini, v lakoti in nespečnosti, v strahu in tveganju … Vse drugo ostane za vami, le kar roke in srce nosijo gre z vami.

V tej strašni tragediji so tri razsežnosti ali dimenzije: Slovenija, zgodovina, in med Slovenijo in zgodovino, mi.

O zgodovini vam lahko zagotovim, da znanje daje moč, znanje daje orodje, argumente, utemeljitev in dokaze. Da, znanje ti daje moč.

In zakaj potrebujemo moč in znanje? Da se zoperstavimo tistim, ki še danes zanikajo dejstva, tajijo zgodovino in jo izkrivljajo. Ko je pred 80 leti svet slavil konec vojne, se je za Slovenijo in Slovence pričel križev pot. Svet je podpisal mir. Tudi bivša Jugoslavija, kamor je tedaj spadala Slovenija, je podpisala mir, ne bodo več streljali ne napadali …

Ko je svet začel misliti kako naprej, je Slovenec Slovenca zverinsko pobijal, brez sojenja, brez obsodbe. 12.000 in dvanajstisočkrat so ustrelili že po končani vojni. Koliko jih je bilo med vojno pobitih, je pa verjetno tudi strašno  število.

Zavedam se, da živimo v času brez časa: vedno se mudi, vse mora biti danes, zdaj, ta trenutek. Ponudb imamo na pretek, včasih je izbira težka, česa se bomo lotili, kaj bomo gledali, poslušali, kaj, kam … koncerti, potovanja, streaming, študij v tujini, sanjska služba, vlogi, sporedi ‘on demand’ in še in še. A spodbujam vas, da si vzamete … ne, bolje rečeno, si podarite 3 minute časa in preberite nagovor g. Toneta Mizerita iz letošnje spominske proslave v Slovenski hiši, objavljen v Svobodni Sloveniji, ki jo najdete na spletu. Tako jasno, odločno, poučno je napisano, da vam iz srca priporočam in na srce polagam: podarite si tri minute, v katerih se razkrije 80 let zgodovine, ki jo moramo poznati, kot dolžnost, tudi kot užitek znanja. In končno, če ne poznamo zgodovine, kako jo bomo naprej podajali naši mladini, otrokom?

Kot drugo dimenzijo sem omenila Slovenijo. Slovenija, korenine, ki te vlečejo; tako kot je lepa, bogata, čudovita. A ne bo v polnosti zadihala, dokler ne razčisti preteklosti. Gotovo se je tudi vam zgodilo, tako kot je dežela krasna, očarljiva, nekaj ji manjka, v zraku čutiš neko melanholijo, neko potrtost …

Rane, ki jih nosi slovenski narod -doma in po svetu-, se še niso zacelile. Kot je v letošnji slovesnosti v Kočevskem rogu povedal pridigar škof Andrej Saje: »Zločini revolucionarnega nasilja niso bili obsojeni, nedolžno ubiti niso bili oprani krivde, njihovi posmrtni ostanki še vedno nerazumno dolgo niso pokopani. Mrtvi in njihove družine čakajo na priznanje in na obžalovanje zlih dejanj.«

Čakamo, še vedno čakamo.

A naj nas ne zmedejo nekateri glasovi, ki govorijo, da so med morilci bili tudi pošteni partizani. Ne, ne se motit, tukaj govorimo o pokvarjeni ideologiji in perverznem in nemoralnem sistemu, ki je genocid omogočal, dopuščal in celo nagrajeval. Bodimo si na jasnem: mrtvi ne postanejo kar tako; umorjeni v jamah in po vsej Sloveniji se ne pojavijo iz nič, kar tako. Likvidacija je bila od vsega začetka načrtovana, bodisi po stanu, poklicu, vplivu in celo imensko. Pripravljene liste, seznami z nasprotniki tej ideologiji in sistemu so bile pripravljene in se po načrtih pričele izvajati. Potrebno je bilo čakati na priložnost. Že med vojno so uvrščeni na teh seznamih bili odstranjeni. Za tako dejavnost ni bilo potrebno ne sodbe, ne procesa, ne dokazov kakršne koli narave. Ideologi revolucije so točno vedeli kdo jim bo nasprotoval, kdo jim bo cilje preprečil, katere osebe je treba pobiti, da jim ne bodo na poti do revolucije. Padali so učitelji, duhovniki, kmetje, fantje, žene, družine, možje … Kdorkoli si je drznil misliti drugače in to javno tudi izjavil. Če bi teh 12.000 umorjenih ostalo pri življenju, prepričana sem, da njihovi načrti ne bi uspeli. Ukaz likvidacije je dobil povelje dolgo pred koncem vojne, pričakati je bilo treba priložnost.

Kaj mora Slovenija storiti je prav dobro znano. Huda jama, Jama pod Krenom, Macesnova gorica,  jarek na Teznem pri Mariboru, grape, gozdni obronki, kosti, kosti, kosti – človeške kosti. Slovenija dobro ve kaj mora storiti. Z eno besedo, dokler ni jasno izrečeno: ‘množični poboji brez sodbe so zločin’. Zločin je zločin.

Škof Saje je bil zelo jasen v roški pridigi: »Sprave ne more biti brez resnice. Odpuščánja ne more biti brez priznanja krivde. Spoštovanja do mrtvih ne more biti, če jih ne pokopljemo z dostojanstvom«. Zato je znova pozval vse odgovorne, naj storijo, kar je prav: da torej »jasno in javno obsodijo zločine, ki so se zgodili tukaj (op. v krajih pokolov); da operejo madež s spomina nedolžno pobitih in da poskrbijo za dostojen pokop teh žrtev«.

Naši predniki, ki so pred 80 leti morali zapustiti dom in vse kar so imeli, in si z begom v tujino reševali življenje, so tudi del te tragedije. Tudi zanje zahtevamo iste predpostavke dostojanstva in vrnitev dobrega imena. 

In tretja omenjena dimenzija, med Slovenijo in zgodovino, smo mi.

»Mi, ki smo ostali živi, smo dolžni spregovoriti v njihovem imenu« je nekoč dejal Justin Stanovnik.

Zato, nikoli, nikoli ne dovoli, da ti kdo reče, da to, kar se je zgodilo, ni res. Nikoli, nikoli si ne dovoli, podvomiti dejstva, ki smo jih slišali iz prve roke od staršev, starih staršev in učiteljev. Nikoli, nikoli ne dovoli, da bi bil naš spomin poteptan. Ker je prav naša zgodovina, s svojimi lučmi in sencami, tista, ki nas dela velike in verodostojne.

Mi, ki smo med živimi, ostanimo živi za prerano in krivično mrtve.

Nikoli, nikoli ne dovolite, da vas kdo kaznuje ali vas poniža ker mislite pravilno, kajti Slovenec je Slovenca ubijal samo zato, ker je mislil drugače, ker je imel prave vrednote in ni sprejel terorja kot načina vladanja. 

Ohranimo življenjsko držo, ki ni le žalost in bolečina za pobite. Po besedah letošnjega govornika spominske proslave v Rogu, dr. Matije Ogrina, je hkrati »zaveza k plemeniti nalogi: živeti, rasti, pričevati in graditi«.

Ohranimo njih spomin, pričajmo vedno, brez izjeme, nenehno in dosledno, dokler resnica, v vsej svoji polnosti, ne bo sprejeta. Bodimo glas zamolčanih. Bodimo ponosni na naše korenine. Bodimo hvaležni za prejeti slovenski in krščanski zaklad. Obvarujmo pokončni spomin na rajne, spomnimo se jih v molitvi, molimo za padle, pogrešane, mučene in tudi izrecimo spokojno molitev za storilce tragedije. In končno, izkažimo vso našo hvaležnost s slovensko besedo. Priznani prof. Jože Wakounig iz Koroške je v štirih besedah povzel naše poslanstvo in našo identiteto. Dejal je takó preprosto, takó jasno in tako razumljivo zamisel: »Slovenci moramo govoriti slovensko. Slovenci moramo govoriti slovensko.«

12.000 jih ne more spregovoriti.

Zgodovina vsake od naših družin je prav tista, ki sramoti one, ki nas poskušajo žaliti in nas blatiti z oznakami izdajalcev. A od svojih staršev sem vedno slišala lepo besedo, otožno, a nikdar žaljivo. Ata Ciril, kljub vsemu trpljenju in grozi, nam je dneve prežel z ljubeznijo do Slovenije, pravil nam je: »Imejte radi Slovenijo, Slovenija niso režim in njegovi rablji.« Mama Vida nam je nekoč skoraj zašepetala: »Počutim se kot presajena roža, ki ne bo nikjer dišala kot doma.« 

Ko bodo storilci in izvajalci te hude tragedije slovenskega naroda na zatožni klopi, jih bom tudi jaz zatožila, ker zahtevam odgovor za vsako izgubljeno slovensko življenje zaradi nasprotovanja revoluciji, za vsako bitje, ki je doma trpelo režim, za vsakega otroka, ki ostal brez verouka, za vsako dušo, ki je morala zapustiti rodni kraj, da si reši življenje in vero, in za vsakega izmed nas, ki smo bili prikrajšani in se rodili v tujini.

Zato, če ponovno za minutko zapremo oči in si moramo v hudi naglici izbrati kaj vzamemo na pot, jaz izberem, kar so moji starši prinesli s seboj: vero, upanje, ljubezen, molitev in slovensko pesem.

Padlim spomin, našim prednikom čast.