Veliki Šmaren je bil pri nas doma velik praznik. Verni slovenski človek je na ta dan zbrano in pobožno počastil svojo nebeško Mater. Tisoči Slovencev so se zlasti za ta Marijin praznik zbrali na Brezjah in drugih Marijinih božjih poteh širom Slovenije. Vsaka fara je ta praznik praznovala s posebnimi slovesnostmi. To je bil dan, ko se tudi najbolj dreveni kristjani niso lotili nobenega dela, ki bi skrunilo svetost praznika.
Tudi v narodnem življenju je bil ta praznik pomemben; eden tistih dni, ki so bili kot mejniki v življenju in delu zlasti kmečkega ljudstva: sv. Jurij, znanilec pomladnega dela, sv. Mihel, ki je zaključil kmetov trud na polju, sv. Martin, ki je spremenil mošt v vino in drugi.
Veliki šmaren so ponekod imenoval “Šmaren po delu”. Do tega dne je bilo na kmetih dela čez glavo. In to najtežjega dela, ki se začne kmalu po pomladanski setvi in traja tri dolge mesece brez oddiha: najprej pletev in okopavanje, nato žetev, potem košnja, kateri ni bilo ne konca ne kraja in nazadnje so zapeli cepci po podeh. Pikapokanje cepcev se je zadnja leta sicer vedno bolj umikalo brnenju mlatilnega stroja, vendar je bilo še vedno mogoče slišati njihovo pesem po mnogih krajih naše dežele v julijskih in avgustovih dneh od zore do mraka. Potem pa je prišel čas kmetovih letnih počitnic. To niso bile počitnice brezdelja, ampak bolj mirnega in manj napornega dela, dokler ni bilo treba tja po malem šmarnu zopet krepko poprijeti za trdo delo: pospravljanje jesenskih pridelkov: koruze, krompirja, ajde, pese, zelja, repe itd., delo, ki se je končalo po gozdovih in steljnikih šele, ko so začele padati prve snežinke na zmrznjeno zemljo.
Vse te lepe domače stvari se nam, ki že desetletje živimo od doma, zde kakor pravljice. Ko smo bili sami sredi teh dogodkov, smo bili nemara kdaj naveličani neprestanega garanja in trde borbe za vsakdanji kruh in smo bili kar nevoščljivi meščanu in delavcu, ki je odkresal določenih osem ali šest ur dnevnega dela, potem pa je bil gospod, med tem, ko smo mi na plugu sedeč čakali, kdaj se bo toliko posvetilo, da bomo videli zarezati prvo brazdo ob ajdovi setvi in smo proti polnoči imeli še polno dela, ki ga ni bilo mogoče odriniti na jutri.
Sedaj je ta pravljica za nas le še preteklost. Sedanjost je drugačna. Tudi mi sedaj sedimo po pisarnah ali pa smo priklenjeni k strojem in čakamo, kdaj bo dan znak, da je našega dela konec. Dan je enak dnevu in ti dnevi se vlečejo v brezkončnost. Marsikdo si je že zaželel, da bi se vrnili časi, ki so bili trdi in grenki, ki smo jih tolikokrat pregodrnjali, pa so vendar nudili toliko lepega, domačega.
Med premnogimi grenkobami, ki so nas zadele v zadnjem desetletju, je ena tudi ta, da smo morali tako do dna spremeniti način življenja. Saj nam moderna civilizacija skuša olajšati to bolečo spremembo: močnik in žgance smo kar na splošno zamenjali z bifteki in narezki, zapravljivček, vsaj naši bogatejši USAjevci z avtomobilom, kaščo z električno ledenico, slamnato streho s hišico v kalifornijskem slogu, fantovsko petje s kombinadom in televizijskim aparatom in na ilovnate kolovoze ter sneženo plondro smo pozabili, vozeč se v avtobusu ali trolebusu, kamor hočemo.
A vendar nas vse te pridobitve puste hladne. Toplino more dati le to, kar je resnično našega, čeprav je skromno in grenko.
Veliki šmaren, že enajsti, ki ga praznujemo izven domovine, naj bo zopet prilika, da obnovimo naše zveze z domovino. Praznujmo ga kot dobri kristjani tako, kot se spodobi. Čeprav je deloven dan, vsaj v Argentini, ne pozabimo na našo versko dolžnost. Sedaj, ko so povsod vpeljane večerne maše, lahko prav vsakdo najde priliko, da da Bogu, kar je božjega. Ta dan je zopet prilika, da se med znanci in prijatelji, zlasti pa v družinskem krogu, v pogovorih spomnimo domovine. Odrasli, ki domovino poznamo, bomo ob spominih na to, kar smo sami videli in doživeli, utrdili vezi, ki nas morajo spajati z domovino, mlajši in najmlajši pa, ki jim je domovina samo beseda, ki vedno bolj tuje doni, pa bodo ob naših toplih besedah vzljubili to, kar jim ni bilo dano videti in doživeti.
Opazujmo ljudi drugih narodnosti, ki žive okrog nas. S kako ljubeznijo in navdušenjem goje misel na domovino: Baski, Katalonci, Lahi, Švicarji, Irci. Ne le stari, ki so od tam prišli, ampak tudi mladi: sinovi, vnuki in pravnuki. Učimo se pri njih! Prazniki so najprimernejša prilika za to.
Svobodna Slovenija, Leto XIII -Številka 32 (11. 08. 1955)
