Večkrat smo že v Svobodni Sloveniji pisali o pobudi VSEPOSVOJITEV, ki je nastala v Sloveniji pred malo več kot desetletjem s prav posebnim namenom.

Ustanoviteljica in duša te pobude je Romana Bider, pogovor z njo je začel v Ljubljani in nadaljeval na daljavo prek emaila. 

Vaša pot spoznavanja polpretekle slovenske zgodovine in tragičnih dogodkov po koncu druge svetovne vojne je drugačna od naše, ki smo odraščali v Argentini v svobodi in ob spominu preživelih prič. Nam jo lahko opišete? 

Doma sem iz Zgornje Savinjske doline, kjer v času moje mladosti ni bilo znakov, da je bila druga svetovna vojna pri nas tudi državljanska vojna. Partizani so bili junaki, ki so pregnali sovražne okupatorje, o raznih ekscesnih dogajanjih pa se je zgolj šepetalo. Povojno komunistično-socialistično oblast smo v naši delavsko-obrtniški družini sicer dojemali kot odtrgano od vsega normalnega, sprenevedavo in smešno. Bili smo pobožna družina in spominjam se, da sem neke nedelje dopoldan igrala kitaro pri maši v cerkvi, popoldan pa Hej brigade na partizanski proslavi v prosvetnem domu. Ni pa mi šlo v glavo, zakaj moja prijateljica, učiteljičina hči, ne sme hoditi v cerkev in k verouku. V gimnazijskih letih me je fant, sedanji mož, očaral z majhno modro knjižico Balantičevih pesmi. Nisem razumela, kako je mogoče, da je tako lepa poezija pri nas nezaželena in spomin na pesnika s pretresljivo usodo prepovedan. V počitnicah pred zadnjim letnikom gimnazije, to je bilo leta 1982, smo s prijatelji tri tedne preživeli v pariškem Slovenskem domu na Châtillonu. Tam sem se prvič od blizu srečala s svojo indoktriniranostjo. Domobrance so nam v šolah slikali kot strašna bitja, skoraj z rogovi in parklji. Tu pa sem srečala krasne ljudi, za katere so rekli, da so domobranci, pa da ne smejo v Slovenijo. Mlad slovenski par iz Kanade se mi je prizanesljivo smehljal, ko sem ju skušala navdušiti za edinstven sistem jugoslovanskega samoupravljanja. Z grozo sem listala po izseljenski literaturi, ki je bila na policah. Tako so se mi začele odpirati oči. Ob naslednjem 29. novembru smo v 4. b razredu celjske Kajuhove gimnazije priredili parodijo na partijske proslave. 

Pred več kot 10 leti ste zasnovali civilno družbeno pobudo Vseposvojitev, kaj vas je k temu nagovorilo? 

Nekega avgustovskega dne leta 2013 me je razkurilo stališče mojega bližnjega sorodnika, da pri nas vsak, ki se ukvarja s povojnimi poboji, zgolj nabira politične točke. Pa kako lahko kdo to reče ob tako strahotni in za naš narod tako usodni stvari, ki bi se ji morali po moje prav vsi z vso možno pozornostjo in občutljivostjo kar najbolj posvetiti?!? Dolgo v avgustovsko noč sem tuhtala, kaj bi lahko res plemenitega naredili v zvezi z nepredstavljivo morijo. Zjutraj sem nekaterim, ki se že ukvarjajo s to tematiko, poslala osnutek Vseposvojitve, skupaj s prošnjo, če bi bili pripravljeni izpeljati predlagano idejo. Prišlo je več odzivov, da je zamisel zanimiva, a nihče se ni tako navdušil, da bi se lotil dela. Tako sem se ga pač lotila sama. 

Inspiracijo za Vseposvojitev sem našla pri pobudi Adopt a Cardinal, ki je nastala pred volitvami papeža Frančiška. Namen pobude je bil, da vernik posvoji enega izmed kardinalov, ki so v konklavu izbirali novega papeža in z molitvijo podpira njegovo izbiro. Vključila sem se in zdelo se mi je, da sva z »mojim« kardinalom odlično sodelovala. 

V Sloveniji je več različnih združenj, namenjenih študiju in spominu na to našo žalostno preteklost. Ali ste med seboj povezani? In kakšen je poseben prispevek Vseposvojitve v tem zboru?

Različna združenja, ki so namenjena preseganju slovenske travmatske preteklosti, se med seboj dopolnjujemo in vse bolj povezujemo. Vsaka pobuda ima svoje posebnosti. Pri Vseposvojitvi gre za to, da vsak od sodelujočih »posvoji« eno izmed smrtnih žrtev na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno ali neposredno po njej in to ne glede na njeno politično pripadnost. Tako postane varuh njenega spomina, zanjo moli, poskrbi za darovanje svetih maš zanjo in jo skratka nosi v srcu kot pač nosimo svoje drage pokojne. Od dobrih dobivamo lep zgled, manj dobri so nam v svarilo. Prizadevamo si za absolutno solidarnost z ljudmi kot ljudmi. Vse žrtve so bili ljudje, vsaka žrtev je vredna obžalovanja in vsi ljudje potrebujemo molitev. Vsak od Slovencev nosi svoj delež odgovornosti za to, kar se vsa povojna leta vse do danes dogaja z zanikanjem zločinov, s klevetanjem pomorjenih, s kršenjem osnovnih civilizacijskih norm kot so pravica do groba, spomina in dobrega imena. Med različnimi pogledi na dogajanja – političnim, kriminalnim, moralnim in metafizičnim – se Vseposvojitev posveča predvsem zadnjemu, metafizičnemu vidiku. Instanca, ki smo ji s tega vidika s svojo držo odgovorni, je edinole Bog. Pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani na prve petke v mesecu pravkar teče serija tridesetih svetih maš za žrtve komunističnega nasilja, ki so na seznamu kandidatov za svetnike. Zdajle se pripravljamo na prvi septembrski petek, ko bomo molili za beatifikacijo književnika Narteja Velikonje. Ob poglabljanju v njegovo usodo sem pretresena in nadvse si želim, da bi ga spoznali vsi Slovenci.

Po ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja ste aktivno sodelovali s pripravo in izvedbo slovesnosti z naslovom Ker smo ljudje! Kaj s temi javnimi dogodki konkretno iščete za naprej? 

Prav sredi prve spominske slovesnosti leta 2023 pod naslovom, ki ga omenjate, je vlada na dopisni seji ukinila narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. »Se že zbirajo!« je nek član leve poslanske skupine svaril pred nami kot pred nečem zelo nevarnim. Mi pa smo zgolj pripravili pietetni spominski dogodek. Zapeli smo slovensko himno in zmolili očenaš za vse žrtve. Tako »našim« kot »vašim« smo prižgali svečke v spomin. Prebirali smo imena pomorjenih. Prek posnetka nas je nagovoril pater Peter Opeka in povedal, kako se je njegov oče uspel rešiti iz morišča v rudniških rovih na Hrastniškem hribu. Skupaj smo zapeli Lipa zelenela je. Podobno slovesnost smo priredili še dvakrat. Škofe smo prosili, naj se žrtvam v spomin oglasijo zvonovi po vsej Sloveniji. Lani nas je nagovoril zgodovinar dr. Mitja Ferenc, letos dr. Matija Ogrin, prek posnetkov pa dr. Janez Zdešar in profesor Justin Stanovnik. S travnikov in polj, kjer so pobiti fantje nekoč kosili in orali, smo prinesli poljsko cvetje in ga položili pod farne križe. Prisluhnili smo pretresljivemu pismu, ki ga je noseča učiteljica tik pred smrtjo posvetila svojemu nerojenemu otroku in še marsičemu. Ganljivo je, ko ljudje pripovedujejo, za koga prinašajo sveče. Že zdaj nastaja seznam tistih, ki bi želeli naslednje leto javno povedati, komu prižigajo svojo svečko. 

Besede: Ker smo ljudje! smo prav te dni slišali tudi od predsednice Republike in sicer v okviru spomina na vojne zločine v Srebrenici. Gre torej za zločine, ki so se zgodili drugim ljudem v drugih krajih. Obenem skoraj v istem zamahu opravičuje zločin nad člani lastnega naroda. Kako si razlagate to dvojnost? 

Z našimi oblastniki imamo veliko smolo, saj si nikakor ne znamo izvoliti kompetentnih in orientiranih v času in prostoru. Danes imajo normalni ljudje jasne predstave o zločinskosti vseh treh totalitarizmov dvajsetega stoletja, saj je zgodovina že zdavnaj povedala svoje. Pri nas pa še vedno močno delujejo sile, ki bi rade na vse načine prikrile katastrofalno zgrešenost boljševistične revolucije. Omalovažujejo zločine nad lastnim narodom in posledično polstoletno tiranijo. Tako so predrzni, da se skušajo prikazati kot »zgolj« uporniki proti okupatorju in celo prikazujejo leto 1941 kot začetek osamosvojitvenih procesov v Sloveniji. Če so se, načeloma, partizani častivredno upirali okupatorju, so revolucionarji besno uničevali vse, ki niso sprejeli boljševistične ideologije. Te distinkcije politični spretnjakoviči in njihova medijska mašinerija skrbno brišejo in tako ohranjajo oblast, vpliv in denar. Predsednica, ki jo omenjate, je ena izmed njih. Slovenci se mi zdimo kot ujetniki v Fritzlovi kleti, če se spomnite zloglasnega Josepha Fritzla, ki je imel svoje žrtve več desetletij zaprte v kleti, kjer jih je na vse načine zlorabljal. Ne zdi se mi toliko tragično to, da so nekateri ljudje pač psihopati. Tragično je, da zdrav del družbe teh zlorab ne zna razkriti in stanja normalizirati.

Zgodovinska Resolucija ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji je nedvomno pomemben mejnik v desetletja dolgem procesu iskanja resnice in sprave. Ali upate na kakšen pozitiven odmev v slovenskem javnem prostoru? 

Vsekakor sem navdušena podpornica vseh prizadevanj za preseganje posledic totalitarnega nasilja pri nas. Z Resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji je evropski poslanki Romani Tomc skupaj z dr. Mitjem Ferencem uspelo narediti nadvse pomemben korak k naši normalizaciji. Zdaj je tragična zgodba našega naroda postavljena v evropski zgodovinski kontekst, kjer imajo stvari kljub vsej sodobni zmedi vendarle jasnejši pomen kot pri nas. Slovence npr. ljubljanski župan s svojimi stališči o tem, kdo sme in kdo ne sme biti pokopan v prestolnici, še nekako prepriča. Evropski poslanci pa imajo v veliki večini drugačne civilizacijske norme in samo želim si, da bi pri nas kmalu doživeli globok katarzični uvid, komu in čemu vsemu že vse predolgo nasedamo.

Hvala, gospa Romana, za zgled človečnosti, ki ga dajete z Vseposvojitvijo. Da nikoli ne bomo pozabili, DA SMO LJUDJE!

Pogovarjala se je Mariana Poznič