Z veseljem smo v Argentini sprejeli novico o bližnjem prihodu novega dušnega pastirja za čredo argentinsko-slovenskih vernikov. K nam se bo namreč podal Gašper Mauko in se pridružil gg. Francu Cukjatiju in Robertu Brestu.

Prijazno je sprejel pogovor in se nam predstavil.

Ping pong – življenjepis na kratko:

• starost: 36 let
• domači kraj: Vrbnje; vas pri Radovljici (Gorenjska)
• družina: V družini smo trije otroci. Sam sem najstarejši. Brat Aljaž je tri leta mlajši, sestra Neža pa petnajst let mlajša. 
• leto posvečenja in nove maše: Zakrament mašniškega posvečenja sem prejel leta 2015. Navadno novomašnike posvečujejo 29. junija, ko godujeta sveti Peter in Pavel, apostola. Tisto leto pa smo posvečenje prejeli dva dni prej, saj je ljubljanska nadškofija dobila novega nadškofa, sedanjega ordinarija msgr. Stanislava Zoreta. Ta je na sam praznik apostolov v Rimu prejel palij. Ker je tako posvečenje padlo na soboto, sem naslednji dan, 28. junija, že lahko obhajal novo mašo v domači župniji v Radovljici.
• duhovniška pot: Duhovniško služenje sem leta 2015 pričel kot kaplan v župniji Vrhnika, kjer sta bili pod soupravo tudi župniji Zaplana in Podlipa. Leta 2017 sem službovanje nadaljeval v dveh župnijah hkrati, to sta bili Šenčur in Cerklje na Gorenjskem. Dalje me je pot vodila na Homec, kjer sem prvič samostojno prevzel župnijo, in obenem soupravljal župnijo Vranja Peč. Po štirih letih sem se vrnil v domače kraje pod vršace Karavank in tu župnikoval v župniji Breznica tri leta. V tem času je minilo deset let mojega duhovništva, po katerih pa me Gospod postavlja pred nove izzive.
• kaj vam razveseljuje prosti čas: Uživam v izletih v naravo, naj bo samo preprost sprehod po gozdu ali pa vzpon na katerega izmed gorskih vrhov. Kljub temu, da nisem zaključil veterinarskega študija, ohranjam veselje do naravoslovja. Obenem se v počitniškem času rad podam na potovanje in odkrivam svet. Poleg tega me privlačijo tudi knjige, glasba in film.

→ Kako in kdaj  ste začutili božji klic in se odločili za duhovniški poklic? 

O duhovniškem poklicu kot vseživljenjskem poslanstvu sem pričel premišljevati v začetku študijskih let kot novopečeni študent veterinarske fakultete v Ljubljani. Spominjam se ga kot notranje precej viharnega obdobja, ko so na vrsto “končno“ prišla vprašanja o smislu življenja in poti, ki jo želim prehoditi. Nezanemarljivo vlogo je imel tudi zgled domačega župnika Andreja Župana. Ta je s svojim prihodom v župnijo precej prevetril moje do tedaj precej enoznačne predstave o duhovništvu. Poleg tega sem v tistem času doživel zelo močno duhovno izkušnjo, ki je poskrbela, da sem iz “katoličana navade” postal “katoličan vere”. Bog je v nekem trenutku nežno, a z vso silovitostjo vstopil v moj notranjin svet in postavil temelje za odločitev Zanj. Še danes ne znam prav dobro in do zadnje podrobnosti opisati te izkušnje in poteka odločitve, vem pa, da je bila ta možnost kar naenkrat sploh možnost, za katero bi se odločil; prej namreč zame ni obstajalo drugo kot poročeno in družinsko življenje. Odločil sem se v relativno kratkem obdobju. V dveh mesecih drugega študijskega semestra prvega letnik veterine sem vedel, da bom v oktobru prestopil prag teološke fakultete in bogoslovnega semenišča. Za družino, prijatelje in znance je bil ta korak rahel šok, a končno je postalo jasno, da je storjen v pravi smeri.

→ Odločitev za pastoralno delo v Argentini je gotovo en velik izziv, zanima nas, kaj vas je nagovorilo, da ga sprejmete?

Prva izkušnja Argentine je nastopila februarja leta 2016, ko sem obhajal ponovitev nove maše pri sorodnikih v Mendozi in tam z družino preživel štirinajst dni nevedoč, da si bomo zadnjič segli v roko z zdaj že pokojno Tončko Šmon, sestro mojega starega očeta. Takrat je bilo bolj v šali rečeno, da bi bilo najbolje, da kot duhovnik ostanem kar v Mendozi. Seveda mi je bilo jasno, da gospod nadškof ne bo navdušen nad idejo. 🙂 Zanimivo je, da sem osem let kasneje prejel klic predsednika koordinacije za Slovence v zamejstvu in po svetu z vprašanjem, če bi sprejel delo duhovnika med rojaki v Argentini. Po pravici povem, da sem ostal brez besed in najprej sploh nisem vedel, kaj naj odgovorim. Vzel sem si nekaj časa za premislek in končno rekel “da”. Kako drugače pa bi kot Kristusov učenec in duhovnik lahko odgovoril? Izgovorjeni “Tukaj sem!” na dan posvečenja namreč ni le okrasni stavek, ki podaljša obredje, ampak izpriča pripravljenost, da kot duhovnik služim Bogu in Cerkvi tam, kjer je to najbolj potrebno in smiselno. Lani oktobra se mi je slednje še posebej potrdilo med romanje k Mariji v Fatimo. Po prošnji za potrditev pravilnosti odločitve sem prejel zelo neposreden odgovor. Ob odprtju aplikacije Facebook naslednje jutro je bila namreč prva objava, ki sem jo ugledal, iz Bogoslovnega semenišča v Ljubljani. Zjutraj je maševal in pridigal msgr. dr. Mitja Leskovar, apostolski nuncij v DR Kongo in izrekel naslednje besede: “Mislim, da je dobro, da tam, kjer smo, da se vržemo celi noter, potem pa, da smo pripravljeni dvignit sidro in iti na naslednjo službeno mesto. […] Kjer nas Bog in Cerkev posebej želita.” Ko smo lani novembra z duhovniškim oktetom Oremus obiskali slovenske skupnosti v Argentini in sem imel priložnost začutiti še širši utrip dogajanja, se mi je odločitev o selitvi samo še utrdila.

→ Pred malo manj kot letom dni smo se srečali v Buenos Airesu, ko ste nas obiskali kot član duhovniškega okteta Oremus. Ali je bil to vaš prvi obisk v Argentini? Kakšni so bili vtisi ob obisku?

Kot rečeno, je bila to moja druga izkušnja Argentine, vendar pa je bila z vidika srečanja s slovensko skupnostjo bolj temeljita. Vtisi so bili res neprecenljivi. Samo dejstvo, da se osemdeset let po koncu druge svetovne vojne v Argentini še vedno govori slovensko, je navdušujoče. Dalje pa odnos do slovenske državne himne in zastave, ohranjanje vere, umetnosti, kulture in skupnosti, odprtost in sproščenost, vse to so stvari, ki človeku pustijo neizbrisen spomin pristnega veselja in ponosa.

→ Kdor poje dvakrat moli… Trije Slovenci, pevski zbor… Več ljudskih rekov združuje petje, vero in slovenstvo. Kako nam lahko glasba pomaga, da smo boljši kristjani in tudi boljši Slovenci?

Glasba, posebej zborovstvo ima v slovenski tako sakralni kot posvetni tradiciji res posebno mesto, kar ni naključje, saj je slovenski človek neovrgljivo navezan na svet krščanske duhovnosti in bivanja z ritmom zemlje, ki mu daje življenjski prostor. Področje umetniškega izraza namreč kot vir navdiha razkriva človekovo iskanje v svetu transcendentalnega in izkušnjo naporov za samoohranitev v tusvetnem. Identiteta slovenskega človeka bo tako vedno zapisana s pridno pazljivostjo v duhu katoliške misli in s krvjo domovini predanega človeka. Ker se vse to izraža tudi skozi glasbeno umetnost, imamo s sodelovanjem pri njej in ozaveščanjem njenega sporočila odlično priložnost, da zapopademo vso njeno sporočilnost s priznavanjem Božjega kot najvišjega kriterija dobrosti in pravšnjosti obenem z zavedanjem o unikatnosti vsebine slovenstva, za katerega ni nepomembno, če se kar utopi v zmešnjavi sodobnega relativizma in globalizacije.

→ Kakšna je vaša vizija dušnopastirskega dela med Slovenci v Argentini?

Treba je priznati, da sta dva relativno kratka obiska slovenske skupnosti v Argentini mnogo premalo, da bi mogel realno in celostno ovrednotiti stanje in iz njega izhajajoče potrebe. Brez dobre analize trenutnih izhodišč ne more biti konkretne vizije ciljev, ki bi jih radi v prihodnosti dosegli. V tem smislu lahko podam le tiho željo, da bi bil med vami najprej Kristusov duhovnik in zaupanja vreden človek.

→ Za našo skupnost – za stare in mlade – je (še vedno) pomembno, da versko življenje poteka v slovenskem jeziku, saj je katoliška vera eden od stebrov skupnosti, ki je nastala po koncu druge svetovne vojne. Kako pa vi gledate na to povezanost vere in narodnosti?

Kakor sem nakazal že zgoraj, sta po mojem mnenju vera in narodna identiteta neločljivo povezani. Vsebina veroizpovedi namreč temeljno zaznamuje zunanji izraz narodove kulture, umetnosti, odnosa do osnovnih moralnih vprašanj družbe in posameznika, oblikovanja skupnosti in relacij znotraj nje itd.. Slovenci bomo ostali Slovenci v polnem pomenu besede ne le z ohranjanjem specifike dednega materiala, ampak kolikor in samo takrat, dokler bomo ostali katoličani. Katolištvo nam namreč postavlja izhodišča za oblikovanje vsebine slovenstva. Ko in če bomo tega popolnoma zanemarili ali se mu celo odpovedali, ne bomo več Slovenci, ampak nekdo drug.

→ Izvedeli smo, da ste vključeni v dejavnosti slovenskih skavtov. Pred več desetletji je bila v naši skupnosti dejavna skavtska skupina – sicer prav gotovo zelo različna od današnjih. Kaj mladim nudi vključenost v skavte, kaj je to vam pomenilo? Ali mislite, da so te dejavnosti možne za naše mlade, ki živijo v velemestu?

V Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) sem vključen od nastopa diakonske službe v župniji Domžale v okviru šestega letnika bogoslovja, kar pomeni, da pri dejavnostih skavtov sodelujem dobrih deset let. Ker prej nisem bil skavt, so bila začetna leta namenjena predvsem spoznavanju vsebine skavtstva in metodike dela, obenem pa tudi čas nerodnosti. Včasih sem bil zato ob mlajših sovoditeljih kot “kura brez glave”, pri čemer sem bil neznansko hvaležen za njihovo potrpežljivost in prizanesljivost. 😉 V nadaljnjih letih, ko sem v ZSKSS opravljal delo duhovnega asistenta tako na lokalni kot na državni ravni, sem odkrival veliko bogastvo v vsebini in dobrobit, ki jo predstavlja otrokom in mladostnikom vključenim v proces skavtske vzgoje. Gre za celosten in premišljen pristop k izoblikovanju pristnega, samostojnega, odgovornega in zdravega kristjana in državljana. Ravno zaradi tega, ker gre za celostno vzgojo človeškega bitja od mladih let, življenjski prostor – govorimo o kraju bivanja (velemesto, mesto, vas …) – ne pogojuje uspešnosti procesa, zato ne vidim razloga, zakaj tovrstna dejavnost ne bi uspevala tudi v kateri od slovenskih skupnosti v Argentini. Seveda pa se tega ne da vzpostaviti čez noč, ker gre za daljši proces usposabljanja voditeljev, ki tako pridobijo potrebne kompetence za delo z mladimi udeleženci. Skavtstvo namreč ni zaporedje dejavnosti po navdihu improvizacije, ampak celosten način dela z mladimi, ki zahteva določeno znanje in veščine.

→ Nova služba prav gotovo prinaša številne izzive, tudi težave: španščina, življenje v velemestu, “župnija” velika za pol Slovenije, novi farani. Kako se pripravljate na to novo službo, kaj pri tem pričakujete od vaše nove črede?

Čeprav se zavedam, da bo selitev v Argentino na mnogih področjih predstavljala veliko spremembo v mojem življenju, se zavestno trudim omejiti razmišljanje o tem, saj ne želim, da me brezplodno obremenjuje. Želim se kar se da dobro pripraviti, pri čemer sta mi z informacijami v veliko pomoč oba brata v duhovništvu Franci Cukjati in Robert Brest. Dalje me ves čas zgledno podpira tudi predsednik koordinacije za Slovence v zamejstvu in po svetu msgr. dr. Anton Jamnik in drugi. Na tem mestu vsem podpornikom izrekam veliko hvaležnost. 

Kaj pa pričakujem od nove črede, kot jo imenujete? V bistvu imam samo eno prošnjo: prosim za veliko mero potrpežljivosti, posebej pri rabi španščine, kjer imam največjo tremo. Nekateri so mi sicer priporočili izobraževanje ob španskih nadaljevankah, a dvomim, da bo njihov besedni zaklad dovolj. 😀

→ Na mladih svet stoji… na teh, ki so mladi po letih in tudi nas, mladih po srcu. Kakšno sporočilo želite kot mlad duhovnik pred odhodom v Argentino posredovati mladim na drugem koncu sveta?

Obdobje mladosti bi bržkone lahko primerjali z razburkanim morjem, ki se z vso silo zaganja v skalnato obalo. Je čas intenzivnega iskanja odgovorov na vprašanja v smislu kdo sem, komu pripadam, kam grem? Je čas uporništva zoper utečene navade in predstave o življenju. Je čas, ko človek išče svoje mesto v tem svetu. Je čas norosti, dogodivščin, smeha največjim neumnostim, drznosti in predrznosti, preizkušanja meja, padcev in razočaranj, solza in spominov. Je čas idealov in prepričanja, da jih poln mladostne energije lahko dosežeš. Je čas vsega po malo in je čas, ko se življenje živi na polno. Hvala Bogu za to! 

Dragi mladi, želim vam, da bi res lahko mladost izživeli polno. To ne pomeni vse povprek in brez zavor. Biti svoboden kot ptica namreč ne pomeni početi vse, kadarkoli in kjerkoli, če si dalje suženj posledic nepremišljenih dejanj. Živeti polno pomeni živeti z Njim, ki te usmerja tja, kjer si lahko resnično svoboden, in živeti za tisto, za kar si od Njega ustvarjen. Živeti polno pomeni hoditi z ramo ob rami z brati in sestrami, s čistimi nameni, z jasnim pogledom in odprtim srcem, s trdnim korakom, ki ne pohodi, ki ne rani. Živeti polno pomeni spoštovati, prisluhniti modrosti sivih glav, pa čeprav se ti ne ljubi in praviš “Kaj me briga!”. Živeti polno pomeni objeti življenje z vsem, kar si in z vsem kar zmoreš, pa ne najprej zase, ampak za druge in v hvaležnosti Njemu, ki te je tako čudovito ustvaril.

→ Za konec pa ne smemo pozabiti na najpomembnejše… v Argentini smo vsi fanatiki nogometa. Kateri pa je vaš najbolj priljubljen šport? Za katero nogometno moštvo boste navijali v Argentini?

Tu bom za vas najbrž največje razočaranje… 😀 Moram priznati, da šport ni na seznamu mojih zanimanj. Mogoče včasih in nekje pri strani. Pogojno bi lahko rekel, da največ mojega zanimanja požanjejo zimski športi, med njimi smučarski skoki in hokej na ledu. Glede nogometa sem nepoučen in se vam bom rade volje pustil poučiti, zato se glede pripadnosti kateremkoli klubu ne bi rad vnaprej izrekal, da si po nepotrebnem ne nakopljem kakšne jeze. 😉

Pogovarjala se je Mariana Poznič