Slavnostni govor dr. Marka Kremžarja, XXX. Slovenski dan, Slovenska vas

Zavednemu Slovencu — je vsak dan — slovenski dan! 

Praznik slovenskega dne pa, ki ga praznujemo danes v Slovenski vasi in katerega obhajajo svobodni rojaki v teku leta širom sveta, je dan, ko se zberemo — da se še posebej vživimo v Svojo slovensko resničnost in poudarimo našo narodno vzajemnost. 

Vsak praznik slovenskega dne je dan premisleka na naši skupni poti. Toliko bolj nas kliče k poglobitvi ta dan letos, ko stopamo ideološki begunci — slovenska politična diaspora — v svoje 40. leto. 

Razmišljanje ob tem zgodovinskem mejniku naj pričnem z mislijo, ki preglaša danes v meni vse ostale: 

Bratje! Kvišku srca! Kajti — zgodovino vodi Bog! 

Smo svobodni ljudje. Odločamo se vsak dan za ali proti naravnemu redu; v nas samih, v družinah, v narodni skupnosti. Vsak dan gradimo ali rušimo.

Veliko je med nami požrtvovalne velikodušnosti, a mnogokrat so naše odločitve nasprotno — posledica slabosti. Vendar, ne prepustimo se malodušju, kajti Stvarnik piše ravno tudi s krivimi črkami, kadar mu zaupamo.

Neskončna Dobrota in Resnica nas spremlja in nas nikdar ne zapusti, kajti Bog je zvest! 

Zato nai bo slovenski dan v štiridesetem letu zdomstva: dan slovenskega upanja in zaupanja, ki raste iz božje in iz človeške zvestobe. 

Vsa naša dejanja, storjena v skladu z ustvarjenim redom iz ljubezni do skupnega rodu, četudi tisoče kilometrov od slovenske zemlje, pomagajo odkupovati skupno slovensko bodočnost. 

Ni prvič, da Bog preskuša narode s trpljenjem in begunstvom daleč od rodne zemlje.

Izraelce je na begu iz Egipta prečiščeval v puščavi 40 let! 

— Bili so begunci, ker so ljubili svobodo — kot mi! 

— Imeli so pred seboj sen svobodne domovine, svoje obljubljene dežele… Pobegnili so pred nevarnostjo krive vere, da bi mogli živeti zvesti Bogu! 

— Tudi njihov beg je bil čudežna rešitev — ki nalaga odgovornosti! 

— Njihova vera je bila večkrat preskušana in tudi v njihovih srcih se je malodušnost borila z vero v božjo zvestobo! 

— Kot plevel so morali trebiti iz svoje srede materializem, ki jim je ogrožal rod in vero! 

Štiridesetletno zdomstvo je bilo tedaj in je danes: pogreb malodušnih in utrditev zvestih! 

Pot preko puščave je bila istočasno telesna, duhovna in družbena priprava na novo zgodovinsko obdobje, ki naj bi potekalo v skladu z božjo zakonodajo! 

Prav tako bo naše begunstvo prag pred novo dobo slovenske zgodovine, če bomo mi v zdomstvu in bratje doma prestali preizkušnjo zvestobe Bogu in Sloveniji. 

Smer proti ljubljeni deželi je vedno ista! Ostanejo smotri, ostanejo vrednote — četudi odmró in se zamenjajo vodniki. Ohraniti smer je dolžnost generacij! 

Brez zvestobe, ki prehaja iz roda v rod, bi ne bilo — in ne more biti — svobodnega naroda — ne pred tisoči let in ne danes! 

Vemo, da drži tudi za nas prerokov opomin, naj skrbimo za blaginjo dežele, ki nam izkazuje gostoljubje in za napredek družbe, v kateri živimo. A pri tem pazimo, da ne zapademo malikovanju tujih bogov, da ne pozabimo na svoje korenine in na dolžnost, ki jo imamo do lastnih bratov. 

Člani istega narodnega občestva — bodisi v telesni, bodisi v duševni stiski — smo si kljub razdaljam, vedno najbližji. 

In naš narod preživlja že desetletja strašno stisko. 

Vendar, ker trdno verujemo v slovensko zvestobo, čeprav skrito pod oklepom nasilja ali razpršeno širom sveta, smemo verovati, da čakata v prihodnosti tudi naš narod resnična svoboda in samostojnost. 

Pred 40 leti je Bog zahteval od našega naroda mučencev — nekaterim pa je naložil križ zdomstva.

Po revoluciji ohranjena življenja — niso sad slučaja — temveč božje volje. Življenje nam je bilo podarjeno — z njim pa vrednote, dolžnosti in pravice. Naši bratje, očetje in prijatelji, del slovenskega naroda — so dali življenje za vero, za svobodo in za slovensko samobitnost, da so na ta način potrdili pomen in veličino teh vrednot — nam, ki smo ostali — pa tudi otrokom in vnukom, ki rastejo — iz nas! 

Del Slovenije je moral v tujino, da z življenjem pomaga ostalemu narodu ohranjati predvsem tiste vrednote, ki so pod komunistično tiranijo v največji nevarnosti, da prično bledeti. 

Posredovati našim bratom in sestram doma in v svetu zgodovinsko resnico ter smisel za svobodno in samostojno življenje v enakopravni družbi narodov je naša naloga. 

Vračati moramo narodu, kar nam je bilo zaupano, ne v sebično last, temveč v varstvo. 

Iz večnega ognja, resnice, pravice, ljubezni jemljejo življenjsko silo vse naravne in nadnaravne skupnosti. 

Vrednote, ki smo jih prejeli, so kot olimpijska bakla! Naravne vrednote, ki izvirajo iz človekove osebe, družine in naroda, pa nadnaravne, ki jih posreduje vera, so le različni plameni iste bakle! Slabotni ljudje si jo podajamo iz rok v roke, iz roda v rod ter si na ta način pomagamo, da obdržimo smer na poti k osebnemu in narodnemu smotru. 

Nihče ne prejme bakle le zase. Medtem ko si z njo svetimo, da ne zaidemo na lastni poti, jo moramo istočasno posredovati bratom. 

Kdor bi sedel ob njej, da se ogreje — jo izrablja sebično in izdaja njeno globoko vsebino. 

Med tekom naj utrinki naše bakle užigajo kresove vere in zvestobe, a bakla mora naprej! 

Plamenica narodnih in verskih vrednot, ki jo nosijo slovenski begunski rodovi — bo pomagala vžgati ogenj ljubezni sredi slovenskega naroda! 

To je njen namen in naše poslanstvo! 

Tekači so različni, slog teka ni vedno enak, a poslanstvo, ki ga bakla predstavlja, se ne spremeni v teku rodov! 

Pokrajina se spreminja, težave so vedno nove, letni časi se vrste in novi rodovi se porajajo, a prehodi in predaja bakle so le znak, da se bližamo cilju z vedno večjo silo! 

Ob tej misli se obračam na vas, slovenska mladina, rojena v svetu. Stojimo pred velikimi spremembami, ki se pripravljajo v središču slovenskega naroda. Priča boste dogodkom, o katerih so zaman sanjale generacije mladih slovenskih rodoljubov skozi stoletja! Zdaj so pred vami! 

Vam in vašim vrstnikom v zamejstvu in matični domovini bo dano doživljati čas, ko bo slovenski narod mogel storiti odločilni korak — do svoje dokončne svobode, če bo našel v sebi samozavest, pogum in voljo! 

Poklicani ste, da pri tem slovenskem prebujenju, spreobrnitvi in osamosvojitvi sodelujete — ne kot gledalci, temveč kot protagonisti skupaj z vašimi brati in sestrami iz vseh delov Slovenije! To je vaša dolžnost in vaša pravica! Dana vam je bila, ko ste bili rojeni kot sinovi in hčere slovenskega naroda. 

Vsak fant in vsako dekle — prav kakor njih matere in očetje slovenskega rodu — naj soodloča o skupni narodni usodi! Vsi rojaki smo v mejah svojih možnosti, zanjo odgovorni! 

Izbijmo si iz glave, da bi nam — Slovencem — kdo svobodo in samostojnost ponujal! 

Ne mednarodne pogodbe, ne zavezništva, niti ugodni zgodovinski trenutek nam ne bodo ničesar darovali! V nujnost zgodovinskega razvoja, takega ali drugačnega, pa verjamejo le oni, ki nočejo sprejeti resnice o osebni odgovornosti — vsakega človeka! 

Pričetek slovenske samostojnosti je v požrtvovalni zvestobi gorečih in v spreobrnjenju mlačnih članov našega naroda. Le tako bomo kos skupnim naporom, ki jih tak korak zahteva. Za svobodo, prav kakor za resnico mora biti človek pripravljen na žrtve in če treba tudi na trpljenje. 

In tu se srečuješ, s svojim poslanstvom, ti — slovenska mladina! 

Življenje rodu presega dolžino našega osebnega zemskega bivanja. 

Zato je prehod — predaja plamenice — del življenjskega teka! 

Vendar prehodi iz generacije v generacijo naj bodo „smotrni“. Izražajo naj se v ljubezni med člani skupnosti, ki so različnih starosti; izpeljani pa naj bodo s pogumom, ki ga dajeta vera in prepričanje, da temeljimo, tako mi kot naši otroci na večni, pa tudi na zgodovinski resnici. 

Predaja bakle naj bo izraz spoštovanja in zaupanja; prehod od generacij, ki so bile rojene v očetnjavi, k generacijam, ki so pričele doživljati slovenstvo v svetu, naj bo postopen, naraven korak na poti k skupnem cilju. 

Ne smemo se bati prehodov! 

Dokler ostane nespremenjeno poslanstvo, dokler nas vodijo iste vrednote — so prehodi — le doba rasti! Prehodov ni — kjer ni poti — ki vodi k cilju. 

Prehodov ni — kjer ni naporov — ki zahtevajo poguma! 

Prehodov ni — kjer ni življenja — ki raste iz ljubezni. 

Prehodi — so naraven del človekovega življenja! 

Iz ljubezni prestopimo v spočetje — v življenje; rojstvo — je prehod v veselje otroštva; doraščanje je prehod — v silo mladosti; zrelost je prehod — v nemir ustvarjalnosti; starost je prehod — v umirjenost modrosti; smrt je prehod — v višjo stopnjo življenja. 

Prav tako naj bodo tudi prerodi v življenju naroda naravni koraki na skupni zgodovinski poti: 

— k dozorevanju novih rodov; 

— k pravičnejšim družbenim odnosom; 

— k rastoči samozavesti; 

— k večjemu medsebojnemu razumevanju in spoštovanju; 

— k višjim stopnjam družbenega sožitja. 

A ti prehodi so mogoči le, če se posamezniki, ki narod sestavljajo, zavedajo, da je moč v vzajemnosti in se ne ustrašijo — svojega poslanstva. 

Prehodi, ki so sicer dobe rasti: 

— postanejo povod za zmedo — če skupnost izgubi svoj smoter; 

— so lahko trenutki malodušja — če v skupnosti upade pogum; 

— utegnejo biti priložnost za spore — če med člani skupnosti usahne ljubezen. 

In vendar — brez prehodov, brez predajanja bakle — ni bodočnosti in ne rasti! 

Vse nas druži isti nespravljivi sen, ki ga nosimo v srcu Slovenci širom sveta; to je sen o svobodi, pravični družbi, v okviru samostojne slovenske države! 

Željo po samostojnosti, ki je izraz svobode, je položil Stvarnik v človeško naravo in težnja po njej je v skladu z naravnim redom. Vendar se danes slovenski narod bori za svoj goli obstoj celo v republiki, ki nosi slovensko ime! Ne le naša politična in kulturna bodočnost, temveč ohranitev naše narodne biti, je bolj ko kdaj, vprašanje naše osebne zvestobe, zaupanja in poguma. 

Dokler bodo slovenski dnevi iskren izraz zvestobe rodu in Stvarniku, smemo zaupati, da bo On, ki je Vir vse zvestobe — hodil pred nami! Ni se nam bati preizkušenj, ne časa, ne razdalj, če imamo pogum, da Mu sledimo — s prižgano plamenico ! 

Pričetek novega obdobja naše zgodovine, je v globokem spreobrnenju slovenskega naroda, katerega del smo tudi mi Slovenci v svetu. Zdaj dokažimo — da živimo v svobodnem svetu iz ljubezni do naroda in ne iz ugodja, iz sebičnosti ali iz strahu! Zasujmo Slovenijo z molitvijo, okrepimo jo z našo osebno odpovedjo in spokornostjo! Istočasno pa sodelujmo pri izdelavi in širjenju slovenskega političnega programa z vsemi našimi talenti, s pisano in z govorjeno besedo. 

Res je, da bo dokončna oblika družbenega sožitja v našem narodu izglasovana predvsem na slovenskih tleh, a sodelovanje in soodločanje pri tej zgodovinski nalogi je dolžnost vseh Slovencev! 

Toliko bolj smo pri tem soodgovorni, ker dobro vemo, da leži teža dela za slovensko bodočnost na ramah tiste skoraj neopazne manjšine, doma in v svetu, ki je ohranila kljub težkim razmeram notranjo svobodo, zvestobo in samozavest. 

Naša zdomska skupnost naj bo narodu zgled resnične vzajemnosti, naj bo pa tudi zgled nesebičnega dela za dosego narodnih političnih ciljev: združitve, svobode in samostojnosti! 

Veter neskončne Ljubezni naj razplamti baklo krščanskih in narodnih vrednot do take mere, da bo ob njeni svetlobi izginila zadnja senca zmote, laži in nasilja v domovini; istočasno pa naj posveti globoko v srca vseh rojakov, da bomo zmožni odkriti ob njeni luči — skupno slovensko pot! 

Kristjani vemo, da za silo resnice in ljubezni — ni meja! 

Zato, bratje, vztrajajmo v zvestobi —, da se slovenskega naroda usmili Gospod — Vladar zgodovine!

Svobodna Slovenija, Leto XLIV – Številka 14 (18. 04. 1985)