Moja letošnja velikonočna misel se povrača nazaj v domovino in v čas pred tridesetimi leti. Bilo je v aprilu. Pomlad — Velika noč. Tedaj nekako se je začela domobranska ofenziva v Belo krajino. Vse dotlej je bila Bela krajina ”osvobojeno ozemlje“, kamor niso tvegale vdora nemške čete niti smele vdirati domobranske. Bila je “zibelka novega slovenstva“ v smislu partizanske oznake, ki naj bi pomenila, da je bil tam ves zarodek bodoče komunistične ureditve Slovenije, da je tam vse že pripravljeno za novo revolucionarno oblast, za vzpostavitev novega reda v smislu Marksa in Lenina in Stalina, le počakati je treba še malo, da dozori čas, ki bo podrl Gorjance, jez Bele krajine, in čezenj se bo razlila vsa partizanska vojska čez vso Slovenijo. In z njo vsa nova kultura in administracija, novo šolstvo, nov teater in nova umetnost, novo življenje v svitu “predrugačenega slovenskega značaja“ . Bela krajina je bil prostor za “prevzgojo“ duše tega naroda, zato se je tam zbiralo vrhovno vodstvo OF, vrhovni štab vojske, vsa propaganda in vsa “ministrstva“, vsa bodoča uprava za komunistično zasedbo Slovenije. Zakaj se je domobranska uprava morala umakniti iz Bele krajine v letu 1944, ko je imela tam že svojo upravo, in zakaj se je nemško poveljstvo izmikalo domobranskim ofenzivam v ta kraj, bo pokazala šele zgodovina, ko se bodo odkrivali arhivi in morebiti našla dokazila, za kar je bil sum že tedaj, namreč: da je bil posredi kakšen sporazum, kot je bil odkrit in priznan na goriški strani za Tolminsko: medsebojni tihi dogovor tolerance med Nemci in partizani. Ne bi bilo nič čudnega. Naj bo kakorkoli: v Beli krajini so se partizani počutili kot v bunkerju, iz katerega bi ob dozoritvi časa, ki bo vsak čas že tu, iskočili na okop Gorjancev in se spustili z vojsko in z vso prtljago nove uprave kot po klancu proti središču naroda, Ljubljani in se tam ustoličili kot brezbožna oblast.
Prav za veliko noč se je začela ofenziva z vseh strani proti temu zadnjemu še nezavzetemu bunkerju slovenskega komunističnega partizanstva. Partizanska vojska se je razbežala, vrhovni štabi z njo, vsa pripravljena uprava se je podirala … od zahoda in severa je pritiskal obroč: domobranska vojska je iztisnila zadnjo organizirano partizansko vojsko čez Kolpo … Rešila se je na hrvatsko stran, od tam sunek proti nji ni uspel. Videti je bilo, da je zmaga domobranstva odločena: na Štajerskem in na Gorenjskem, tudi na Notranjskem in Dolenjskem in zdaj še v Beli krajini, kjer je bilo partizanstvo v umiku za mejo, le tolminski kot in blegaško predgorje je bilo še “tolerirano“, pa tudi to se je že rušilo pod domobranskimi udarnimi četami.
„Hosana!“ bi že rada bela Ljubljana vzkliknila zmagovitim četam. Zmagovito bi pričakovala zmagovite zahodne zaveznike in jim odprla vrata na široko: dokazali smo, da nočemo vzhodnjaške azijske tiranije, temveč se vključujemo v evropski zahodno-demokratski red.
“Hosana!“
Tedaj pa so prekomorske brigade z motorji in tanki pridrvela z juga, in politična konstelacija sveta je na tehtnico položila svojo usodno težo: Tito si je že zagotovil v pogodbi tistih dni z Rdečo armado vzajemno pomoč proti “kateremukoli, ki bi napadel jugoslovanske meje“, tudi proti zahodnim zaveznikom samim, če bi hoteli čez … Ti so se ustavili za mejami države in l. 1941 hiteli v Trst, a ne čez mejo na to stran, četudi je podrejeni poljski korpus že računal z zasedbenim mandatom nad našo domovino.
Zavihrale so že zastave 4. maja zjutraj, kot da narod siplje na zmagovito pot svobodi Slovenije oljčne vejice miru in palme zmage. . .
“Hosana!“
Toda pod težo usodnih ukan in nesporazumov in tajnih klavzul jaltske konference se je zmagovita domobranska vojska morala umakniti čez Karavanke, od koder je bila vrnjena nazaj v roke rabljem.
Iz “Hosane!“ v zasramovanje, bičanje in pljuvanje v obraz — iz cvetne nedelje v veliki teden križevega pota … v žalostni del rožnega venca …
Kakor je že pisal leto prej krščanski socialist Tone Fajfar: “Na dan obračuna bodo naša srca otrdela in nihče s prstom ne bo mignil, dokler ne bodo prav do zadnjega iztrebljeni vsi izdajalci!“ (Odločitev, stran 458.)
Pilat je dal Kristusa bičati in ga nato pokazal ljudstvu, da mu vzbudi usmiljenje: “Ecce homo! Glejte ga, ali je še človek!“ In Fajfar odgovarja kot “ljudstvo“ takrat: “Kje je še sila, ki bi nam mogla preprečiti najbolj krvavo maščevanje? V komu izmed nas je še mesto za milosrčnost, za usmiljenje? Naj se do zadnjih korenin izpolni čiščenje slovenskega naroda!“
Ni to odmev besed iz Pisma: “Hočemo Barabo! Izpusti nam morilca!“
Pavel Cvetko je pričal dne 11. 8. 1945 pred komisijo juristov v Monigu: “Bil sem v teharskem taborišču. Bil sem zaprt v bunkerju, kjer so bili zaprti oficirji. Bil je prostor kakih 5 m in širok kaka 2 m. V deske ob stenah so bile pritrjene rinke in za te rinke so bili priklenjeni z rokami in nogami. Ista usoda je zadela tudi mene. Tu sem našel poleg drugih nadporočnika kurata Franceta Kunstlja, znanega slovenskega pisatelja, nadalje rovtarskega poveljnika nadporočnika Praperja in oficirja Mlakarja iz Ribnice; ostalih nisem poznal. O strahovitih grozotah, s katerimi so mučili partizani domobrance, so se pogovarjali med seboj vpričo naših žensk v kuhinji… Strahotno so mučili pisatelja Kunstlja. Neki partizan je pravil, da je blagoslavljal z rokami ostale žrtve, ki jim je ob mučeniškem umiranju delil poslednjo odvezo. Partizan se je hvalil, da mu je nato odsekal obe roki, toda Kunstelj je še blagoslavljal s “štulcem“, z roko brez zapestja. Končal je svoje bahaštvo: “Nato sem dal hudiču na glavo krono iz bodeče žice in mu jo s koli nabijal na glavo, na kar je vseeno crknil…“
Pilat: “Ecce homo: Glejte, človek !?“
OF: “Križaj ga !“
_ _ _ _
Bičanje. Križev pot. Smrt. In grob, zapečaten s kamni. Aprila in maja in junija 1945. V velikonočnem času pred tridesetimi leti.
_ _ _ _
Velika noč: žene so iskale Jezusov grob, pa jim je rekel angel: “Vem, da iščete Jezusa, križanega. Ni ga tukaj, kajti vstal je, kakor je rekel.“ (Mt. 28, 5—6 ).
Aleluja!
_ _ _ _
Psalmist poje (Ps 117, 22—24): “Kamen, ki so ga zavrgli, je postal vogelni kamen.“
Temelj novi slovenski bodočnosti v duhu in veri. V veri v vstajenje!
Poraz rodi zmago in smrt življenje.
Aleluja!
Velika noč: praznik zmage in vere: ne poraza, žalosti in obupa:
“To je dan, ki ga je napravil Gospod: radujmo in veselimo se ga.“
Svobodna Slovenija, Leto XXXIV – Št. 13 (27. 3. 1975)
