V soboto, 2. novembra, smo dijaki II. in III. letnika Srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka obiskali ustanovo Pequeño Cottolengo »Don Orione« in nato tudi svetišče Schöenstattske Matere Božje v Florencio Varela. Člani te skupine smo bili birmanci, zato smo to potovanje doživeli še posebno kot pripravo na ta velik dogodek. Spremljali so nas ravnateljica tečaja prof. Julka Furlan, g. Franci Cukjati, prof. Mirjam Oblak in Tomaž Godec.
Odpeljali smo se izpred Slomškovega doma s skupnim avtobusom, nadaljevali našo pot mimo Sanhuškega doma, kjer so vstopili še zadnji udeleženci in se napotili v Claypole. Ko smo prišli v Cottolengo smo najprej oddali konzervirano hrano, obleke, obutev in razne potrebščine za čiščenje, šolo, itd.
Prijazna gospa Sandra nas je spremljala po raznih oddelkih, predstavila nam je svoje delo in delo vseh uslužbencev in prostovoljcev. Naj naštejemo nekaj zanimivosti in lastnosti, ki nam jih je povedala o tej posebni ustanovi:
Pequeño Cottolengo je ustanovil sveti Don Orione. Ima 400 stanovalcev, ki so porazdeljeni po ženskih in moških oddelkih. Stanujejo po domovih, katere so pred leti imenovali »paviljoni« in vsak izmed teh ima enega koordinatorja. V ustanovi je tudi 400 zaposlenih med katerimi so osebe, ki skrbijo za disciplino in red, psihiater, psihologi in prostovoljci, ki spremljajo stanovalce pri vseh dejavnostih. Vse, ki prebivajo v tej ustanovi so prej imenovali: »bolnike in prizadete«, sedaj jim pravijo »stanovalci«, ker stanujejo-prebivajo v tem kraju. Vsak dom ima tudi svojo barvo, da stanovalci tako lažje identificirajo svojega. Domovi nosijo imena družin, ki so prispevale za to ustanovo.
Opravila se razvijajo v različnih delavnicah, kot so: vrtnarska, mizarska, keramična in druge, in te dejavnosti potekajo v terapevtskem centru za odvisnost.
V Cottolengu smo se pogovarjali s stanovalci in spoznali njihove sobe, jedilnico, skupne prostore. Vse je skrbno urejeno in negovano. Naša vodička nas je ob koncu pregleda pospremila v veliko cerkev, kjer nam je razložila, da tam počiva nestrohnjeno srce Don Orionea, ki je v življenju tudi dvakrat obiskal Argentino in obljubil, da se bo še vrnil. Enkrat ko je odšel v večnost so njegovo relikvijo prinesli v Buenos Aires, kjer so jo potem namestili v to svetišče.
Stopili smo vsi skupaj še do Najsvetejšega, ki je v posebni kapelici poleg oltarja, tam smo zmolili in zapeli Njemu v čast.
Obiskali smo nato še hišo redovnic »Sacramentinas«, ki so slabovidne v večini in nekatere tudi slepe. Ena izmed sester nas je prijazno sprejela in nam tudi prebrala odlomek iz sv. Pisma v sistemu Braille za slepe.
Potem smo šli na veliki vrt kjer smo vsi skupaj delili kosilo, igrali nogomet in se pogovarjali v veseli družbi.
Okoli 15. ure smo se z avtobusom odpeljali v Florencio Varela in prispeli v svetišče Schöenstattske Matere Božje. To je zelo oskrbovan kraj tudi z velikim parkom z lepimi rožami in posebnimi rastlinami, z večjo cerkvijo Boga Očeta, z manjšo kapelo in več prostori za duhovne vaje in razne dejavnosti. Na koncu je tudi zelo lepo pokopališče, kjer so pokopane redovnice te skupnosti.
Najprej smo si ogledali kraj potem smo šli v »Casa del peregrino« kjer smo se srečali s sestro redovnico, ki nam je povedala nekaj lepih misli za življenje. Izpolnili smo tudi liste, ki so nam jih razdelili voditelji, da smo opisali naše občutke, prošnje in zahvalo za sv. mašo, s katero smo zaključili dan. Sveto daritev je opravil g. Franci, nato je tudi blagoslovil rožne vence s spominskimi podobicami, ki smo jih ob koncu dobili v dar od voditeljev.
Hvaležni smo Bogu, da smo lahko s sošolci preživeli tako čudovit dan. Zahvala gre tudi našim spremljevalcem, ki so nam, birmancem, omogočili ta poseben obisk, ki je obogatil naše duše in nam približal življenje bolj potrebnih bratov.
II. in III. letnik SSTRMB
