MISSA PRO DEFUNCTIS

AGNUS DEI QUI TOLLIS PECCATA – MISERERE MEI!

Božje JAGNJE,
ki v brezmeji
človeškega greha in blata
bilo Si – beloruno in neomadeževano – 
neusimljeno zaklano:
naj se nagne
Tvoje banderce zmagovito,
ki ga držiš v prebiti Roki,
nad temo naših bed
kot nebeški preblisk,
na razveje z naših duš oblake stisk,
srčnega greha in umskih zmed!
Naj Tvoje Krvi sveti toki
zalijó z Milostjo naše srcé,
da se kot sneg pobelé
madeži našega škrlata – 
qui tollis peccata – 
miserere!

Očisti me greha – 
moja oblačila so prsténa
kot leha,
po kateri je Temni Sejavec sejal
svoje ljuljke seména…
Oj, tolikokrat sem pal
na kolena:
ranjena ne morejo iz ogonov
Zemlje…

Tvoja Dlan, ki jemlje
s teles težo Grude,
naj me dvigne v vetrove nebeških zvónov,
njih glas naj mi prešine vse ude – 
in ko se udarim na srcé s pestjó,
naj mi zapoje vse telo,
čisto in svetló
kot na Tvojem vratu kraguljček mili:
Jagnje Božje, Ti se mi usmili!

Izmij grehe rojakom mojim
in vsem, ki so z nami krog tega oltarja:
naj z njihovim rok zasije bela zarja
src, očiščenih s krvavim potokom Tvojim,
naj dvignejo molitev bele svite
kot Angele, ki naj prosijo za naše pobite,
poklekajoč pred Tvojo Knjigo sveto,
kjer je biló samo Tebi razodeto
tekaj, ko Si trgalo skrivnost pečata,
kako bo Zate ubit brat od brata…
Zavoljo njih nas obleci v čistost srca –
Jagnja Božje, ki odjemlješ grehe sveta – 
qui tollis mundi peccata!

O Grehi sveta!
Našega temnega zvezdnega telesa,
vrtečega se zdaj v mrku Sonca
po taktih Satanovega plesa
brez konca
po vsemirski rotundi – 
miserere
mundi!!

Čez svet slap krvi dere
iz ran, ki jih seka orožje
človeških nasilij
nad templji Svetega Duhá – 

Jagnje Božje,
zdaj se usmili – 
svetá!

Strežnik: Svetá!!
Vsi: Svetá!!

Recitativ: Hudičeve maše

Zemeljsko oblo je Satan zavalil sebi v podnožje
in po žrecih svojih v tisočih plaščih zamaševal
na njenih oltarjih svoje hudičeve maše:

Tvoj križ je nalomil in robove zakoval,
zasadil ga v Evrope središče;
da Tvoje Odrešenje zasmehuje,
kri dvanajstih narodov povzdiguje – 
žrtvenik je ogromnih prostornin bojišče,
krvavih mečev nakovalo.
In stražnik njegov – kot je Pismo prerokovalo,
si čez rokav križ kljukasti pripraše:

Rjavi jezdec čez svet in nas zajaše …

Belcebub je vstal iz mérja, zagrabil snop in sekiro,
ki jo Hefajst nekoč skoval je v osrčju Etne,
v cezarski togi zapiči jo v razvaline tisočletne,
v žrtvenik na Kapitolu in razglasí pogansko vero.
Dvigajo se sekire – zamahi izprožene róke
in v zraku obvise – na kóga neki spusté se?
Sovražnik gre podnje kot – pod slavoloke,
zaveznik gre podnje in se – zase trese …
Ni pisano o njih kot varljivcih in lažnih prerokih?
A kamor sekira udari, teče kri v potokih.
Strežnik – kot Pismo pravi – odeva se v srajce črne,
poveljnik drži vago – kam se skodela prevrne?
vojščak vihti sekiro in ne veš, če v slepo ne maše …?

Črni jezdec čez svet in nas zajaše …

Hudič je segel po zvezdo v krvave zarje,
vso rdečo si pripel jo na plašč svoj mašni,
njegov križ: kladivo in srp, pribita v oltarje …
ko rokó povzdiguje v kretnji samopašni,
se v pest mu, Tebe preklinjajočo, stiska,
v očeh se mu kri kot na nožu zabliska,
ko za mašo potoči kri lastnega brata …
Strežnik znak zvezde pripne si na čelo – 
kot je Pismo pisalo – in je s čelad zažarelo
kot polmesec s turbana turškega paše –

Rdeči jezdec čez svet in nas zajaše …

In zadivjali so vitezi Greha s krvavo perjánico, 
na oltar  položili svet in naš dom kot požgánico,
ob njem Veliki Žrec, Demon razbesneli, svoje maše
v čast Tvojega Zasmeha
z gromovitim glasom bere – 
in vsa Zemlja ga spremlja z orglami Greha
kot novega boga …
Agnus Dei, miserere!
Usmili se svetá! Svetá!! Svetá!!

Vsa zemlja buči od tisočerega razglasja
v vrišču trobil, propelerjev, truščev tanka,
jazzbandov, lajajočih kot cviljenja pasja,
z zvijajočim se glasom kot z boki naga Afričanka.
V tisočerih razglasjih je tisočero nasprotij,
kot da Stolp Babilonski hiti svet graditi:
pojmi so dvoumni in razkrižani poti,
vodeč v labirint brez Ariadine niti.

Družba cloveška, nekoč povezana Enota,
rastoča na ustvarjajoči Božji Besedi,
je zdaj apokaliptična pošastna Strahota:
glava Meduze s sikajočimi gadi – Razredi:
vse se prepleta, vse gre vsaksebi,
sika in piska in se spet zavozlava,
iz vseh žrel se lije strup – Bog, proti Tebi:
Ne bo nas krotila več Tvoja Postava!
O, družba, ti Stolp Babilonski v – razvalu
kamen se kruši, na skalo udarja,
mehkejša razkolje se kot trska na tnalu …
In nima naš čas več božjega Kamenárja!

Glej: dvignil se človek je, sel Demonov,
širokopleč samosilnik, debela glava,
vstopil se na čelo je črnih bataljonov,
zavpil v zmedo klic: Vse Samodržava!
Zvrha navzdol je gradil svojo družbo
na stebre jeklene – brušene bajonete,
z biči kot Fraon silil ljud v službo,
postavljal v fotelje, metal med preklete – 
a šel je vihar skoz nasilni ta stolp,
spodmaknil stebré, da so padli s hruščem:
iz suženjske gmote je vstalo tisoče tolp – 
gomazeča brezličnost nad mrtvim gruščem …

Drug človek je vstal kot Hudič in Belcebub,
narodu svojemu skoz miljone megafonov
je z rezkim glasom dajal obljube obljub,
pehal ga na prestol po – kosteh milijonov,
ožarjal ga z zarjo svetovnega poslanja:
Nadčlovek: plodilec Edine Rase …
Nadnarod: vse druge kot volk naj pase …
kri svojega srca v njih srca pretočil:
vsa so utonila v krvava prerokovanja;
omračil jim um je, da ni več razločil
genija božjega od bahaštva in prostaštva.
Vsa množica bilá je sovraštva pijana.
Na čelu tolp rjavih, v krvave škornje obut,
namenil svoj marš je prek vseh polut,
klal narode majhne kot zver razdivjana
in svet gradil po bahaštvu prusaštva …
Kot polip je stegal lovke – kot polip jih krčil,
vsak umik – vsa pokrajina razvalina,
za izdih se skril je v grušč Berlina,
narod se v smrtnih krčih je zgrčil,
razbil na kosce – v pepel in prah …

Čez rjoveče besede gre – gnil zadah …
Iz rovov podzemskih ogromnega Razpada
izvije se rep luskinasto-riži,
trup ledenosluzasti, glava – lik Gada
z zlatim jabolkom v ustih; kot takrat v paradiži
Človeku kot Evi o vsemogočnosti baja:
Čez svet gre razdor, ne po Božji Besedi,
po mojem Srdu, Nuji vsegá, ki nastaja,
teh, ki so v obilju, in teh, ki so v bedi,
razkol v dva Razreda, do smrti nasprotna.
Hej, dvigni sloj spodnji se – Sila Prvotna,
nad vrhnega vzpni se kot volk srni lozni,
pregrizi mu žile, trup vrzi v prepasti,
oblast in vso last si njegovo prilásti
in svet bo Enota spet po – ČEKI in OZNI!

In vstal je človek iz teh Gadjih prividov
v moji deželi: dvignil upor,
iz upora izšel kot krvav matadór:
Moj Narod pred njim kot žival zaklana – 
dežela vsa – cirkus: z vseh nadzivov
krvavi venci posinelih trupov – 
milijoni nekoč cvetočih upov,
a “ljudstvo” Circenses! vpije: Še iger!
On stoji, kot da ščuva živali:
Ljudstvo, ljudstvo, ti samo si – tiger!
Skoči iz kletke Vezi in Duše!
Vse, kar je bogstvo bilo, razváli!
Vse, kar cvetelo, stlači v ruše!
Zdaj je tvoj čas: skoči v Neznano!
Jaz – matador, ti – mori za mano
s slo v nosnicah, v gobcu pene!
Kar je v vezéh, naj se razdene,
naj razpade v mrhovino …
kot ta Žival … proč z Zgodovino!
Novo postavimo na – Razpad!

Čez grušč Domovine se pretegnil je Gad.

Zdaj več ne ruši: zdaj je Satrap,
ves v blišču kolajn kot Car in Faraon – 
in ljudstvo … v vezéh … se mu plazi pod tron …
gonjeno od čete steklih psov
gradi mu – suženj – piramide,
dviga ob mejah kitajske zide …
odet v cunje beraških cap
strmi v visoko dvignjeno knuto – 
strmi v svojo kri podpluto – 
strmi v svobodo sesuto …

Nad Razvalom pa vstal je nov Rdeči Grad,
prestolnica strahov
s krvavo zastavo …