Na nedeljo pred velikim šmarnom sva z Miriam šla na romanje na Brezje. Romala sva tako, po meščansko, z avtom. Ampak ne morem zapisati drugega kot romanje, saj na Brezje itak ne gremo kar tako, na izlet. Morda bi se točneje izrazil, če bi napisal, da sva šla na božjo pot k Mariji na Brezje. Ali še preprostejše: k Mariji na Brezje.
Ko vstopiva, je prva postaja pri drugem desnem stranskem oltarju, pri sv. Antonu Puščavniku, kjer na oltarju stoji kip lujanske Marije.
Človek ima že zadosti (in ne preveč) let, da je že marsikaj dal skozi, pa da se tega tudi spominja. To pot mi je v spomin stopil dan 17. junija 1995, ko je Virgencita priletela na Brnik in 24. junija dobila svoj prostor v brezjanski baziliki. Na Brnik je prišla v spremstvu prof. Tineta Vivoda in številnih argentinskih Slovencev, ki so obiskali Slovenijo ob priliki petdesetletnice odhoda. Na letališču so jo (jih) pričakali še bolj številni rojaki, tako iz Argentine kot iz Slovenije in ji zaželeli dobrodošlico.
Med njimi je bil tudi msgr. Janez Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe, po demokratizaciji obnovljene Družbe sv. Rafaela, ki je od leta 1903 delovala v skrbi za slovenske izseljence. Msgr. Rihar ni bil samo gledalec tega dogodka, ampak je poskrbel, da je prihod bil nekaka slovesnost, – da, tudi romanje bi lahko rekli. Poskrbel je, da je skupina skavtov s kitarami in petjem dogodek še bolj približala prisotnim. Na videoposnetku je videti tudi skavtsko nošo, ki takrat še ni bila v sedanji, oranžni barvi, temveč modri, kakršno nosijo primorski zamejski skavti. Njihovo petje bilo tudi uvod v Marija, mati moja, ki je zadonela iz grl vseh prisotnih.
Msgr. Rihar je poleg rednega dela kot župnik vsa leta svojega delovanja tudi skrbel za preseljene rojake v Slovenijo. Težko bi bilo navesti vso njegovo pomoč, a vsakdo ve, koliko je bil deležen njegove dobrote. Bog mu vse to bogato poplačaj.
GB
