Spoštovani!
Več kot šestdeset let življenja. Uspešnega življenja, smemo reči, ki se uvrsti v bogato zgodovino skoraj sedemdeset let življenja slovenske skupnosti v Argentini. Verjetno nikjer kot tukaj niso znali Slovenci, ki so bili primorani zapustiti domovino, ohraniti jezik in slovensko kulturo na splošnem, potom časti vrednega delovanja slovenskih šol, pevskih zborov, ansamblov, športnih, gledaliških in folklornih skupin, itd., ki so pripomogli k zvestobi koreninam skupaj z versko zavestjo. S tem si je naša skupnost zaslužila ime »argentinskega čudeža«, do katerega se lahko čutimo ponosni. To velja za vse naše domove, vsak s svojo istovetnostjo in svojimi značilnostmi, med katerimi si je Naš dom San Justo zaslužil pomembno mesto.
To seveda ne pomeni, da bi se smeli zaradi tega bahati, lahko si pa vsi člani skupnosti in, s svojo posebnostjo, člani Sanjuškega doma, privoščimo in privoščite veselo zadovoljstvo. Predvsem pa moramo biti hvaležni; najprej Bogu, ki je iz tragičnih razmer s svojo ljubeznivo (čeprav ne vedno razumljivo) previdnostjo znal voditi usodo naših prednikov in iz zla pridobil dobroto, seveda pa tudi vsem tistim, ki so v teku tolikih letih –s trudom, požrtvovalnostjo, velikodušnostjo, z izrednim smislom za organizacijo, z ljubeznijo in prav gotovo tudi z veseljem– materialno in duhovno gradili življenje društva in celotne skupnosti vse do današnjega dne.
Praznovanja obletnic, takih kot jo na primer praznujemo danes, so dosegle številke, ki marsikoga začudijo in katerih si morda nekateri niso upali predvidevati. In glavno je to, da niso »konmemorativna« praznovanja, ki bi imela le spominski značaj do nekdanjega življenja, temveč »aktivna«. So praznovanja sedanje živosti, ki se s hvaležnim pogledom na preteklost še ozira na prihodnost z upanjem in novimi izzivi.
Ti izzivi pa seveda ne morejo in ne smejo spregledati, da so se časi dokaj spremenili. Svet ni isti kot pred šesdesetimi, sedemdesetimi leti, in prav tako tudi naša slovenska skupnost ni ista. Hvala Bogu. Okamenelo upiranje proti poteku časa je vselej nenaravno, in to velja tudi za nas. To ne pomeni, da bi morali teči za novostmi in se spremembam pasivno prilagoditi, ne da bi nanje kritično gledali. Istočasno pa se ne moremo spremembam izogniti, češ da bi hoteli preprečiti potek časa. S tem bi skupnost ostala izolirana ne le od obkrožujoče realnosti, temveč tudi od same sebe, kar bi onemogočalo njeno pristnost.
Zato je primerno, da si ponovno in prenovljeno zastavimo vprašanja v zvezi z našo istovetnostjo in našimi cilji. Hvala Bogu in po zaslugi naših prednikov, menim, imamo dokaj na jasnem od kod prihajamo. To je velika prednost. A vsekakor se moramo s ponovnim začudenjem vprašati kaj smo (kot skupnost), kdo smo (kot posamezniki v zvezi s svojimi koreninami) in kam –kot posamezniki in kot skupnost– gremo in hočemo iti.
Glede tega, seveda, se bojo pojavili raznovrstni odgovori, ki zavisijo od razlik med generacijami in tudi od individuelnih razlik oseb znotraj iste generacije. Kaj smo? Argentinski Slovenci? Slovenski Argentinci? Slovenci v Argentini? Argentinci, sinovi/vnuki Slovencev? Kakorkoli naj bi vsak posamezno odgovoril na ta vprašanja, vsekakor drži, da naš odnos s to južno zemljo –ki je za večino od nas že ne primorana okolica, temveč z vsemi črkami domovina– ni isti kot v prvih letih našega skupnostnega obstoja. Glavna vodilna mesta, na primer, v društvenih odborih, šolah in raznih organizacijah so dandanes v rokah drugega ali celo tretjega rodu, t.s.p., oseb ki niso prišle iz Slovenije, temveč, so rojene že tukaj. Prevladujoči jezik v pogovorih med prijatelji je vsakič bolj španščina in to je seglo tudi v družine. Glede teh, se veča število t. i. »mešanih zakonov«, kar je povsem razumljivo. Umestitev mladine v družbene kroge izven skupnosti je tudi postala pomembnejša. In lahko bi naštevali še druge pojave, ki jih lahko vsi brez težav spoznamo. Lahko se ob nekaterih pritožujemo, druge dobrovoljno sprejmemo… kar pa ne moremo (ne smemo) je, da bi jih zaradi kaprice ne spoznali kot dejstva. Vsaka rast in tudi vsaka uspešna sprememba je možna le če sloni na pravem spoznanju; brez zadete diagnoze, bodo zdravila prav gotovo neučinkovita. Zato ne moremo odlašati vprašanj o naši identiteti in o stanju stvari v naši skupnosti, in to vprašanje mora segati čim bolj v globino, ne pa ostati na površini, na zunanjih pojavih, ki so včasih resnični sad notranjosti, včasih pa tudi lahko maskirana laž.
Jasnejši pogled tega kar smo, bo omogočal tudi jasnejši odgovor na vprašanja kam gremo, ki pa vključuje vprašanja »kam moramo?«, »kam moremo?« in »kam hočemo?«. Po značaju kaže imeti naša skupnost posebno sposobnost da si nastavlja visoke in zahtevne ideale, in tudi moč da jih doseže. To je ena od njenih hvalevrednih značilnosti. Vsekakor pa moramo paziti, da ne postanejo ti ideali neutelesljivi in nedosegljivi, kajti v takem slučaju je lahko izid polomija in frustracija, ki bi ohromili energije in moči, ali pa doprinesli elitistično izključitev tistih, ki uspeha ne dosežejo, a ki so pomoči vrednot in zdravih idealov prav toliko potrebni ter imajo do njih isto dolžnost in pravico.
To ne pomeni, da bi morali znižati nivo naših ciljev, zapasti v povprečnost in pozabiti na iskanje čim višje kvalitete naših delovanj. Predstavlja nam pa nujnost o razmišljanju o tem, kako je lahko to kvalitetno delo čim bolj vključujoče za naše člane in kako lahko pospešuje njihovo osebno rast. Kako lahko osebnostne različnosti povežemo v skupne interese v prid skupnega dobrega, ne da bi to vključevalo raztopitev posameznikovih značilnosti, kajti enota skupnosti, njen obstoj in razmah bojo nadaljnjo možni le če spoštujejo in pospešujejo razvoj in vitalnost posameznikov, ki jo sestavljajo. In posamezniki jo bomo še nadaljnjo sestavljali, ne iz same navade, ne iz strahu ali kakšnega praznega smisla za dolžnost, temveč če spoznamo, da je ta dolžnost polnosmiselno utemeljena na pravih idealih in vrednotah, ki znajo razgibati in navdušiti naša srca, ker se istovetijo z našo osebno dolžnostjo po razvoju. Le tako se bo energija, ki jo posamezniki vlagamo v skupnost, z našim delovanjem pomnožila, namesto da bi se razsušila, posameznike izčrpala in prej ali slej oškodovala življenje skupnosti same.
Brez nadaljnjega, mnogo takih idealov in vrednot, ki so temeljni kamen naših domov in organizacij, so še prav tako veljavni danes kot sredi prejšnjega stoletja. Morebiti so celo danes, zaradi splošne zmede sodobne kulture, še bolj nujno potrebni. Nekateri drugorazredni (sekundarni) cilji pa morda zahtevajo pregled in premislek. Tretji verjetno potrebujejo bistvene spremembe. Kateri spadajo eni, drugi ali tretji skupini je vprašanje, ki si ga moramo kot skupnost ponovno nastaviti v osebnem razmišljanju in družbeni debati. Gotovo ne bomo vsi istih mnenj, gotovo je pa tudi, da potrebujemo priti do nekaterih skupnih zaključkov.
Te skromne besede naj ne bojo vznemirljive. Skupnost, z njenim sodobnim stanjem, ima, po mojem, do te debate pravico in dolžnost. Čim jasneje bomo videli pri čem smo, jasnejše bomo tudi znali kritično razločiti kaj je nepogrešljivo, pri čem moramo vztrajati, kaj spremeniti in kaj zboljšati. In s to jasnostjo si bomo tudi uspešneje znali poiskati sredstva.
Vemo od kod prihajamo; naj nam bo to luč da prenovljeno razmišljamo kaj dandanes smo in kam gremo, da bomo tudi bolj učinkovito vedeli kako. To naj nas ne vznemirja negativno, zvabi pa naj nas k premaganju okamenelosti, da bomo lahko potom prodiranja v realnost boljše odločali, kot posamezniki in kot skupnost.
Hvala lepa!
Martín Sušnik
