Namesto uvoda

(Slovenski rimskokatoliški) Duhovnik, publicist, zgodovinar, etnograf, etnolog (glasbeni) pisec, etnobotanik in glasbenik (enciklopedist) Janko Barlè je bil rojen 12. marca 1869 na »društvu,« v nekdanji župnijski stavbi in v Barlètovem času učiteljski hiši v vasi in župniji Budanje pri Vipavi (na Notranjskem oz. v Julijski Krajini/Furlaniji Julijska Krajina): oče Ivan je bil učitelj, mati pa Ivana (roj. St/e/rniša), oba Gorenjca. Budanje ležijo ob vznožju gore Kovk nad cesto Ajdovščina-Vipava in pod cesto Ajdovščina-Col v najbolj vetrovnem delu Zgornje Vipavske doline. Komaj trileten (1872) se je z očetom in materjo (s katero sta imela vsega kar deset otrok: šest sinov in štiri hčere: Janko, Gustav, Alojz, Danko, Slavko, Videk, Matilda, Pavlina, Marica in Linca) preselil v Podzemelj (v Beli krajini). Svojega pravega otroštva v Budanjah res (še) ni imel. Janko je bil rojen v nekdanji učiteljski hiši, na nekdanji hišni številki 12, kasneje je stanoval na številki 74 (Budanje), ki je danes ni več, saj je od nje ostala le še ena (okrašena) stena, zid; vse skupaj je priključeno k sosednji hiši: Budanje 79. Tedaj je bila cerkvena last (ž. c. sv. Nikolaja /vse od 1899/, Budanje pri Vipavi). V Podzemelj se je preselila cela družina zaradi očetovega učiteljskega poklica in zdaj še nadučitelja, ravnatelja šole. Razumljivo je, da sta starša tako številne družine z vsega desetimi otroki imela kar precej skrbi, da sta jih preživela, vzgojila in jih postavila na lastne noge. S šolskim delom in prihodki od lastnega vrta je tako oče pokril potrebe številčne družine. Še kasneje, ko je bil Janko že duhovnik, je družini pomagal tudi on (še posebej Tilki, ki je bila nenehno bolehna).  

Oče Ivan Barlè, nadučitelj, se je potem še selil. »[…] Ker je bila njegova družina (očeta Ivana in matere Ivane) zelo številna in muzikalična, si je ustvaril pevski zbor kar iz svoje družine same. Žena Ivana iz Toplic je bila od mladosti cerkvena pevka. Ko jo je (Ivan) učil peti, jo je zaprosil za roko. Še potem v visoki starosti (npr. 84 let) je imela lep glas, a tudi izvrsten spomin. … V Podzemlju, torej v cerkvi, je soproga Ivana pela sopran, hčerka Pavlina alt, hčerka Matilda tenor, sin Janko ali pa oče pa bas. Bilo je to res nekaj idealnega, ko je oče s člani svoje družine na koru poveličeval čast božjo! […].«  

Od otroštva in rane mladosti do duhovniške službe

V Podzemlju naj bi Janko Barlè vstopil tudi v šolo (15. oktobra 1878), torej ko mu je bilo devet let. Iz spričevala o končanem prvem razredu OŠ (v Podzemlju) so razvidne naslednje ocene: nravnost (pd), branje (pd), številjenje (pd), pisanje (pd), petje (pd), telesna vadba (dobro). Niti ne tako dobro ali celo pričakovano, glede na to, da je bil Janko le učiteljev, celo nadučiteljev (ravnateljev) sin. Kljub temu pa je še kot osnovnošolec v Podzemlju v Beli krajini slovenskemu jezikoslovcu in zbiralcu slovenskih ljudskih pesmi dr. Karlu Štreklju (1859-1912) poslal ljudske pesmi (ŠZ IV. a, 7), povedko in tri uganke (ŠZ 7/27; 9/146. 156.8). Objavljal je tudi v Dolenjskih novicah (1886, 1888, 1891, 1892, 1914), Vrtcu (1887-1894) Angel/j/čku (1889, 1900-1903, 1905-1906) idr.

V Podzemlju na Kolpi/Kupi v vasi pri Gradcu je Barlè spoznal sosednje Hrvate in pričel z osnovnim šolanjem (ljudska šola), ki ga je nadaljeval v (nemški nižji) Gimnaziji v Novem mestu (1879-1884). Nato je odšel v Karlovec (1884-1886). Tam se je srečal s Slovencem Franom Serafinom Vilharjem Kalskim: »Ko sem (…) prišel na karlovško gimnazijo in potem ob Slovencih profesorjih Steklasi, Lipežu in Vambergerja našel Vilharjevega sina Franja Serafina, ki je tedaj tam na gimnaziji in realki učil petje, sem nanj prenesel vso ljubezen in spoštovanje, ki sem ga gojil do njegovega očeta. To spoštovanje se je še povečalo ko sem zagledal prvi zvezek njegovih skladbi, obsežno izdajo z različnimi vsebinami in bogato opremo, kakršne dotlej še ni bilo niti na hrvaškem niti na slovenskem glasbenem področju. Vem, da sem se razveselil vsakega petka popoldne posebej, ko sem odhajal v Gimnazijo na uro petja, kjer nas je Vilhar poučeval. Ob drugih hrvaških pesmih so iz naših dijaških grl zvenele hrvaške pesmi pa tudi razne Vilharjeve.«              Višjo gimnazijo (1886-1888) in bogoslovje (1888-1892) je Barlè končal v Zagrebu. Poleti 1886 (koncem avgusta, ko je bil sprejet v zagrebško semenišče) je zbolel za abdominalnim tifusom in se ni pozdravil vse do konca decembra. Med šolanjem se je tudi glasbeno izobraževal. Najprej pri očetu, ki je bil tudi organist, v Novem mestu pa pri frančiškanu patru Hugolinu Sattnerju. Frančiškani so bili tudi prvi, ki so mu v Novem mestu vcepili ljubezen do lepe književnosti (o. Ladislav in o. Florentin) in glasbe (o. H. Sattner). 5. in 6. razred gimnazije je nadaljeval v Karlovcu pri F. S. Vilharju Kalskem. 7. in 8. gimnazijski razred (1886-1888) je Barlè nadaljeval in zaključil z maturo v Nadškofijskem liceju v Zagrebu kot njihov gojenec. V bogoslovje je stopil tudi na prigovarjanje župnika v Podzemlju. Na tamkajšnjem bogoslovnem/glasbenem društvu Vijenac se je učil igranja violine. Še več: postal je (redni) član tega glasbenega društva. V Zagrebu je  bil tudi član Zbora duhovne mladine zagrebške. V Zagrebu je v letih 1888-1892 študiral bogoslovje, postal pa je tudi gojenec njihovega Nadškofijskega bogoslovnega semenišča. 1891 je prvič kot bogoslovec potoval v Prago in se tam še bolj navdušil nad vsem lepim, nad »zlato Prago« (cerkve, Narodni divadlo, galerije in razstave, izleti, Vltava, …). Novo mašo je pel 26. julija 1892 v zagrebški katedrali. Nanjo je prišlo bližnje in daljne sorodstvo, učitelji in duhovniki iz Novega mesta in Podzemlja, kot pa se je spominjal njegov oče, »[…] so peli iz Cecilije preproste pa lepe pesmi, ki so se jih dobro naučili skupno z orglami. Kaka dva ali tri komade za moški zbor brez orgel. Pel pa bo tudi Danček, Konrad in Novakov Jože, ki je dober basist. Kasneje so se jim pridružili še Gregorač, Bartelj in Šetina. Tako se je pripravljal veliki dan nove maše. Svečanost je uspela prekrasno. V korespondenci (ki je ostala v lasti dr. Kamila Dočkala v Zagrebu; op. avt., FK!) se je ohranilo pet brzojavk: iz Ljubljane, Vipave, Požege in Obermühla (današnja Avstrija) […],«mlado mašo pa je pel (še enkrat) 13. avgusta (1892) v domačem Podzemlju. Dokler je bil mlad, je rad pel (bas). Med številnimi strokovnimi in privatnimi prijatelji je bil mdr. tudi sloviti hrvaški in mednarodno afirmirani violinist Zlatko Baloković.

Slava je minila in mladi duhovnik je moral v svet, na delo, kamor ga je gnala dolžnost.  Njegovo prvo duhovniško službeno mesto je bilo kaplansko v Garešnici (pri Bjelovarju na Hrvaškem; 1892-1893). Tu si je lepo uredil sobico in se takoj predal svojemu pastoralnemu delu. Takoj pa je posebno skrb namenil cerkvenemu petju. Ljudstvo je sam učil lepega skupinskega petja in že kmalu dosegel lepe rezultate. S temi se je pohvalil tudi na Češko. Ker je potreboval violino, a svoje ni imel, je zaprosil očeta v Podzemelj in ta mu je poslal eno svojih starih citar. Zanimal se je tudi za harmonij in zanj poprosil za nasvet učitelja Bohumila Červenko na Češkem. Ta mu je svetoval naj ne kupuje starega, temveč nov inštrument. Denar zanj mu je posodil oče Ivan. Červenka mu je uredil nakup harmonija Jana Tučeka iz Kutne Hore in mu zraven poslal še lep kup cerkvenih skladb za orgle in petje. Prav tako je že tam, v Garešnici, začel (ali samo nadaljeval?) z zbiranjem ljudskih pesmi in si v svoje notese skrbno beležil pevce in pevke, ki so mu določene pesmi odpeli. Imel je dar za skoraj vsako vejo umetnosti (in znanosti). V Garešnici ni bil dolgo, saj ga je že 18. avgusta 1893 poklical zagrebški škof Janko Pavlešić. Od septembra tega leta je bil najprej pomočnik veroučitelja za osnovne šole v Zagrebu; mdr. (1895-1905) tudi v Zavodu za gluhoneme. 

Že 1893 je Barlè stopil v nadškofijsko pisarno v Zagrebu: najprej kot katehet, nadškofijski notar in arhivar. Kot katehet je najprej služboval v zavodu za gluhoneme otroke. V nadškofijski pisarni je od leta 1911 deloval kot aktuar-beležnik Duhovnega stola in  nadškofov tajnik, od 1913 do 1938 pa vodja nadškofijske pisarne-tajnik (ravnatelj) zagrebške Nadškofije: 1904 prebendar, 1911 tajnik nadškofa, od 1916 kanonik zagrebške stolnice, ravnatelj nadškofijske tiskarne in predsednik Cecilijanskega društva za hrvaške škofije. Tu je ostal blizu polnih 50 let. V cerkveni hierarhiji se je nenehno vzpenjal. Poleg tega se je vzpenjal še na zunaj cerkvenih področjih, v civilnih (z)družbah in društvih. Bil je še podpredsednik Hrvatskog zemaljskog glazbenog zavoda in odbornik tamkajšnje Filharmonične družbe. Ukvarjal se je z leposlovjem, cerkveno zgodovino, zgodovino zdravstva, etnografijo in z zgodovinopisjem glasbe. Beletristični dosežki so rezultat njegove kulture in življenja, še najbolj resnična pa mu je oznaka ljubezni do narave, povezane z rodoljubjem, slovenskim in hrvaškim.

Za svoje dolgoletno, bogato in uspešno delo na kar več področjih hkrati, je prejel kar nekaj nagrad, priznanj, častnih imenovanj idr.: nekaj let je bil osebni tajnik nadškofa dr. Antuna Bauerja (1856-1937; 1911 →), ravnatelj Nadškofijskega duhovnega stola (1912-1940),  svetnik poročevalec NDS-a (1913), kanonik Prvostolnega zagrebškega kapitlja (1916-1941). Stanoval je v Zagrebu v hiši kanonikov na Kaptolu št. 1. Mdr. je bil tudi arhidiakon dubički, tajnik sinode (1925), član Družbe »Braća hrvatskog zmaja« (1905-1940), častni predsednik Kola hrvatske književnosti, predsednik društva Dobrotvor, predsednik HKD Sv. Jeronima, dopisni član Trgovske industrijske komore, dopisni član JAZU (1922-1941), član Hrvatske bogoslovske akademije (1922-1923), član zagrebškega Društva človeštva. Od neposrednih nagrad, odlikovanj in priznanj naj izpostavimo vsaj: častni predsednik NDS-a (1910), 1939 je bil počaščen z naslovom apostolskega prabeležnika. V to ga je ustoličil nadškof Alojzije Stepinac 3. avgusta 1939 v svoji zasebni kapeli. Dvoje najvišjih cerkvenih priznanj pa je Barlè prejel od papeža Benedikta XV.: Cameriere d’ onore in abito pao-nazzo (1914), papež Pij XII. pa ga je imenoval za apostolskega protonotarja (1939).   

Umrl je v Zagrebu, 18. februarja 1941 od skleroze na svojem dvoru kanonikov. Pokopan je na tamkajšnjem osrednjem mestnem pokopališču Mirogoj v skupni kanoniški grobnici.  

Barlètovo (glasbeno) delo

Barlè je s pisanjem začel že zelo zgodaj, že kot srednješolec. V svojih začetnih in zgodnjih delih je bil tesno povezan s slovensko kulturno sfero. Prva leta je v slovenskih listih redno poročal o hrvaških in srbskih knjižnih novostih in v letih 1897-1899 objavil tudi par krajših črtic, najprej v slovenskem jeziku in v hrvaščini (pesmi, črtice, potopisne beležke in spomini na posamične književnike in njihova dela). Bil je tudi dopisnik mesečnika za književnost, umetnost in prosveto Slovana (1887) ter osrednjega literarnega časopisa-mesečnika za leposlovje, književnost in kritiko (Ljubljanski) Zvon Tu so bile objavljene prve Barlètove razprave iz glasbene zgodovine, muzikološke priloge in pogledi na sodobno glasbeno življenje (1891, 1892) pa še v Slovenskih večernicah (1890-1892), v vodilnem časniku političnega katolicizma Slovenec (črtice in prevodi iz češčine in ruščine; 1891-1895, 1898, 1901-1914) in še v časopisih Koledar družbe sv. Mohorja  (1893-1902), Danica koledar (1900-1937), Lovec (1921-1923), Jutro (1929), Obitelj (1929-1930, 1935-1936) in Krijes (1931-1932). Rezultate je objavljal v periodiki Zgodovinski zbornik (1892). V prvem strokovnem časopisu za zgodovino Izvestijah Muzejskega društva za Kranjsko (1883-1899, 1901, 1905, 1908) je objavil vrsto zgodovinskih člankov, v slovenskem literarnem mesečniku Dom in svet (1892,1888-1910, 1914), Letopisu Matice slovenske (1889, 1893), Domoljubu (1894, 1906), Slovenskem gospodarju (1911) in Ljudski mladini Slovenije (1889-1893) pa še vrsto narodopisnih prispevkov. Barlètove glasbene razprave so bile objavljene še v Pjevačkom vjesniku (1909), Agramer Tagbaltt/Zagrebški dnevnik (1913), Narodnih novinah (1913, 1914), Novinah (1915), Novi Evropi (1922) idr. Od 1895 je pretežno pisal v hrvaške liste, posebno članke iz hrvaške cerkvene zgodovine, o splošni in kulturni zgodovini, zlasti še o zdravstvu. To mu je omogočalo dolgoletno delo v Nadškofijskem arhivu in dostop do arhiva zagrebškega kapitlja. To so bila spoznanja in gradivo o zgodovini in preteklosti Zagreba, Turopolja, Slavonije, Zagrebške škofije, hrvaških pavlincev, frančiškanov in jezuitov in tudi drugih zgodovinskih tem. Objavljal je v Katoličkom listu (1894, 1919), Obzoru (1896, 1912, 1915),  Prosvjeti (Zagreb; 1897-1907, 1909-1910), Carnioli (1911, 1915), Bogoslovski smotri (1913, 1930), Nastavnom vjesniku (1921, 1921), Narodni starini (1923, 1930, 1933), Narodni politiki (1927-1929), Hrvatski straži 1929, 1930, 1936), Prilozi za književnost, jezik, istoriju i folklor (1933), Pohodu (1934-1935), Jugoslovenskom istorijskom časopisu (1935), Alma mater Croatica (1937), Građi za povijest književnosti hrvatske (1938), Viestniku Hrvatskog arheološkog društva (1905-1914), Viencu (1897, 1902, 1913) Viestniku kraljevog Hrvatskog slavnog dalmatinskog zemaljskog arhiva, Vitezoviću idr. Priloge iz zgodovine zdravstva je izdal v Liječničkom vijesniku (1901-1912, 1931), Farmaceutskom vjesniku (1907-1909, 1912), Glasu apotekarstva (1923-1924), Prijatelju narave (1924) idr., veliko tudi za Društvo sv. Jeronima, ki mu je bil na začetku tudi tajnik in nato urednik njihovih knjig. Samostojno je izdal knjigi Slike i uspomene sa sela (1900) in Volajsko jezero (1910).

Nekatere svoje članke je podpisoval s šiframi in psevdonimi: -e, -e-, B., -r-, Janko Podgorec in Janko Komar. Bil je še urednik Književnega društva Sv. Jeronima, med letoma 1913 in 1940 pa še časopis Sv. Cecilija. Ta je postal vodilna glasbena revija pri nas, v kateri je Barlè objavil največji del svojih muzikoloških razprav in v skladu z razumevanjem hrvaških cecilijancev dvignil preučevanje in oživljanje kontinuitete hrvaške glasbene ustvarjalnosti in pogled v glasbeno kulturo preteklih treh stoletij.    

L. 1921 je postal dopisni član (JAZU) HAZU. Nadalje je bil še član Društva hrvaških književnikov. Pomembna so njegova glasbena prizadevanja, saj velja Barlè za reformatorja hrvaške cerkvene glasbe. Raziskoval je tudi starejšo slovensko in hrvaško glasbo ter o tem napisal in objavil številne razprave, npr. o latinskih in hrvaških pesmih Nikole Krajačića (1915), o Antonu Foersterju in Ipavcih (1909), Pavlinsko pesmarico (1917). Kot (glasbeni) zgodovinar je raziskoval starejšo hrvaško in slovensko cerkveno zgodovino in glasbo in  objavil številne razprave; mdr. o zborniku latinskih in hrvaških cerkvenih pesmi v treh izdajah (Cithara octochorda) idr. Čeprav je (stalno) živel in deloval v Zagrebu, se je redno vračal v Slovenijo, vsaj tja v Belo krajino, od Podzemlja pa vse do Novega mesta, kjer je ostal tudi ves njegov rod. Do konca je bil v stiku z nekaterimi svojimi brati in sestrami. 

Narodopisno delo

Barlètovo narodopisno delo je pomembno za poznavanje Bele krajine ter za etnobotanične in leksikološke raziskave. V Belo krajino je iz Zagreba pogosto prihajal in tam zbiral ljudsko izročilo. Zapisal je kar precej pesmi, ki jih je objavil Karel Štrekelj v svoji zbirki Slovenske narodne pesmi. Leta 1889 je objavil razpravo o ženitovanjskih šegah v Beli krajini, leta 1893 pa o belokranjskih pisanicah. 

Zagotovo je največje Barlètovo delo s področja narodpisja razbrati iz omenjene Štrekljeve zbirke, kjer je od tam objavljenih 8.686 del kar 230 Barlètovih. Barlè je za štiri knjige prispeval številne (ljudske) pesmi iz Bele krajine-Podzemlja, z Gorenjske in Novega mesta, tu pa so še cerkvene, vojaške idr. pesmi. V tem naboru lahko ugotovimo, da skoraj ni Štrekljevega vsebinskega poglavja, kjer Barlè ne bi bil prisoten. Prispeval je pripovedne pesmi, zaljubljene pesmi, poskočnice, pesmi za posebne prilike, kolednice in božične pesmi, kolednice za sv. Tri kralje, kresne in ladarske pesmi, ivanjske pesmi, pesmi, ki se pojo h kresu, pesmi, ki se pojo od kresa grede, pesmi, ko se obhajajo vinogradi, pesmi, ko se obhaja polje, kresne pesmi, ki se pojejo pred hišami, obredne drobtine, pustne šege, zagovori, svatovske pesmi, pivske pesmi in pesmi v veseli družbi, zdravice in pobožne pesmi, obsmrtnice, narekanja za umrlimi, pesmi o Bogu, sv. Trojici, sv. Duhu, Jezusu, Mariji in za razne praznike, pesmi romarske, pesmi vojaške in take, ki se nanašajo na novejše zgodovinske osebe in dogodke, pesmi o raznih stanovih nevojaških in o njih delu,  otroške pesmi, pesmi o samskem in zakonskem stanu, šaljive in zabavljive pesmi idr. 

Neposredno povezavo med »našim« Štrekljem in Barlètom vidimo v tem, da je prvi – Štrekelj posvetil svojo zbirko hrvaškemu jezikoslovcu jugoslovanske vokacije, prvaku v slovanski filologiji, Vatroslavu Jagiću (1838-1923). Opozoril pa je tudi na ljudsko pesem in glasbo ogrskih Hrvatov, saj je Barlè še posebej podpiral gradiščansko hrvaške učence, njegov prijatelj pa je bil tudi pisatelj Martin Borenić. 

Urednik revije Sv. Cecilija

Barlè je bil dolga leta (1914-1941), tako rekoč najdlje od vseh dosedanjih urednikov, urednik osrednje hrvaške cerkvene glasbene revije Sv. Cecilija, hkrati pa še predsednik hrvaškega Cecilijanskega društva. Hrvaško Cecilijansko društvo je bilo ustanovljeno leta 1877 in takoj pričelo izdajati svoj najstarejši (hrvaški) časopis za liturgično glasbo Sv. Cecilija. Na Sv. Cecilijo se je Barlè s članki osredotočil že leta 1907 pa vse tja do 1940. V svojem celotnem (glasbenem) delovanju je nasploh najpomembnejše prav njegovo delo urednika Sv. Cecilije. Gre za revijo za duhovno oz. cerkveno glasbo z glasbenimi (notnimi) prilogami. Sv. Cecilija je bila prav v času njegovega urednikovanja in zaradi njegovega osebnega in izrednega odnosa do številnih sodelavcev, povzdignjena na raven vodilne glasbene revije ne le na Hrvaškem, temveč na celotnem takratnem južnoslovanskem prostoru, na področju nekdanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V Sv. Ceciliji je Barlè objavil največji del svojih muzikoloških razprav. V hrvaški cerkveni pesmi je bil zagotovo prvak in eden najbolj zaslužnih za njen obstoj in razvoj. 

Glasbene vsebine njegovih tekstov (od najstarejšega prikaza Kuhačeve monografije o Lisinskem iz 1888 pa do zadnjega – nekrolog Martinu Boreniću iz 1939) se dotikajo enakopravno tako slovenske kot hrvaške glasbe. Takoj po prevzemu uredništva Sv. Cecilije je Barlè najprej objavil svoji dve najbolj značilni študiji: Cerkveno petje o. Nikole Krajčevića (1915) in Pavlinska pesmarica (1916-1917), ki ju odlikuje temeljitost in znanstvena akribija. Zato ju lahko sprejemamo tudi kot samosvoj most med zgodnjimi tovrstnimi Kuhačevimi zgodnjimi deli in tistimi kasnejšimi, npr. hrvaškega muzikologa Dragana Plamenca (1895-1983). Obseg Barlètovih člankov variira od kratkega zapisa (beležke) do obsežnega referata oz. razprave, kot sta to npr. O drugi izdaji Citharae octochordae in Pavlinska pesmarica. Tudi vsebine so različne. Med njimi tako najdemo:

• kratke vesti kot rezultate spremljanja domačega in tujega (strokovnega) tiska,

• dokumente o glasbi in glasbenikih s krajšimi ali daljšimi komentarji,

• biografske članke o (hrvaških, slovenskih, srbskih in tujih) glasbenikih,

• jubilejne in nekrološke prikaze uglednih glasbenikov,

• tematiko Cecilijanskega društva, katerega dolgoletni predsednik je bil sam,

• obsežne muzikološke ali še bolj natančno: muzikološko-etnomuzikološke komparativne razprave, študije,

• kombinacijo vseh navedenih vrst.

V teh prispevkih je zaobjeto gradivo z danes klasificiranimi področji, kot so to npr.:

• glasbena zgodovina (npr. pismo V. Lisinskega, pozornost na talent J. Štolcerja Slavenskega in spremljanje njegovega dela do 1928),

• muzikologija (povezana z etnomuzikologijo),

• glasbena publicistika.

Zasluge Hrvaškega cecilijanskega društva, Sv. Cecilije in njenega urednika Barlèta so se še najbolje odražale v hrvaški zborovski cerkveni glasbi. To se je v času med vojnama oz. prav v času urednikovanja Barlèta pokazalo v nastanku več novih (pevskih) zborov in njihovih dosežkov. V vseh teh primerih je šlo za visoko umetniško reproduktivno raven. V tem pogledu so hrvaški Cecilijanci na čelu s predsednikom Barlètom in časopisom Sv. Cecilija, spet z Barlètom na čelu, tokrat kot urednikom, kar najbolj združili svoje moči in dosegli že omenjene uspehe v tedanjem razvoju cerkvenega zborovskega petja na Hrvaškem.  

Ker je tudi  Sv. Cecilija izhajala z notno prilogo, se je njeno uredništvo l. 1936 pohvalilo, kako so v času 30 let izhajanja objavili 416 izvirnih del in 105 harmonizacij. Kljub navedbam avtorjev-skladateljev objavljenih skladb, med njimi niso ne objavljeni in ne navedeni nekateri najbolj uveljavljeni hrvaški skladatelji in njihova dela: Blagoje Bersa (1873-1934), Josip Hatze (1879-1959), Vjekoslav Rosenberg Ružić (1870-1954), Antun Dobronić (1888-1955), Ivan Matetić Ronjgov (1880-1955), Božidar Širola (1889-1956) idr. To priča, da se je morda Sv. Cecilija (z urednikom J. Barlètom) veliko bolj (po)trudila z izborom avtorjev in njihovih naslovov v besedilnem delu revije, a na glasbenem delu (notne priloge) se je zadovoljila z majhnimi, komaj kaj znanimi avtorji-skladatelji, večino z amaterji. Navkljub temu pa je le urednik Barlè sam najbolj zaslužen tako za dobre kot tudi za manj dobre strani izhajanja Sv. Cecilije, saj jo je sam urejal brez (uredniškega) odbora. Če že drugega ne, je uspel vsaj z njenim ponovnim izhajanjem ter s številom naročnikov, avtorjev s članki in financami. To mu je uspevalo vseh 27 let urejanja (1914-1941).

… In drugo …

Osrednje in pionirsko delo, za katero je več desetletij na terenu in po virih zbiral gradivo, je zbirka slovenskega izrazja za rastline. V abecedno urejenem imeniku, objavljenem v Zborniku za narodni život i običaje Južnih Slavena in samostojnem delu Prinosi slovenskim nazivima bilja (1937), je zbral nad 600 imen in jih primerjal s tistimi iz drugih virov, skupaj okrog 3.000 imen. Njegovo gradivo je natančno lokalizirano, ob imenih rastlin je zapisana njihova raba, pogosto tudi z njimi povezane pripovedi, vraže in recepti. Omenjena zbirka je dragocena z imenoslovnega, etnobotaničnega  in etnomedicinskega vidika.   

V svojem delu Prinosi slovenskim nazivima bilja je Barlè iz številnih virov zbral slovenska rastlinska imena, pri tem pa navedel tudi vire oz. kraje, od koder so bila. V njegovi (delni) zapuščini se najdejo notesi, izvirno Barlètovo rokopisno gradivo, med vloženimi suhimi rožami (cvetovi in listi herbarijsko ohranjeni) pa tudi zapisi pesmi in notnih fragmentov. 

Namesto zaključka

Tekom dela in celotnega (glasbenega) opusa se je Barlè razvil v izvrstnega muzikologa, etnomuzikologa in glasbenega zgodovinarja. Njegovo delo s teh področij zajema ok. 130 del, bibliografskih enot, objavljenih največ v Sv. Ceciliji. Tu je še 12 knjig, monografij. Že njegova bibliografija daje slutiti, da gre za izjemnega tvorca različnih avtorskih strokovnih področij. Napisal je 236 zgodovinskih del (cerkvena zgodovina: 79 v slovenščini in 17 v hrvaščini; medicinska zgodovina 13 del; glasbena zgodovina 127 del), poleg tega pa še šest 

književnih del (monografije) in enajst knjižnih ponatisov iz časopisov. Tu je še cela vrsta uredniških del, največ seveda spet v Sv. Ceciliji (1914-1941).        

Barlè spada v slovensko kulturno sfero predvsem po svojem začetnem, zgodnjem delu. Kasneje pa je svoje zanimanje in raziskovanje posvetil hrvaškim kulturnim problemom, čeprav ni na svojo rodno Slovenijo nikoli pozabil. V njej je imel veliko prijateljev in iz leta v leto je prihajal k njim na obiske. S svojim življenjem in vsestranskim delovanjem je bil Barlè čvrsto vtkan v hrvaško splošno in glasbeno kulturo. S tem, da je objavljal svoja dela v hrvaških in slovenskih publikacijah, je na najboljši možni način utrjeval (z)veze in povezoval Hrvate in Slovence. S tem je potrjeval spoznanja o lastni nacionalni in kulturni pripadnosti. Barlèta si lastijo tako Hrvatje kot Slovenci, in to z vso pravico, saj je obema narodoma zapustil bogate plodove svojega srca in uma. Slovenija mu je dala življenje, Hrvaška pa polje dela in večno počivališče. 

Kot duhovnik svojega časa in prostora je razvil najrazličnejšo dejavnost, mdr. je bil član kar 27 (civilnih) kulturnih društev. Poleg tega je zapustil trajen spomenik (hrvaški) medicinski stroki, saj je prejel naziv »oče hrvaške ‘medikohistorije.« Podobno je bilo Barlètovo zanimanje za botaniko in nasploh za naravo. Posebno ljubezen do rastlin je nasledil še od očeta. S svojim sistematičnim (botaničnim) delom je še sam postal pravi botanični strokovnjak. Z lastnimi herbariji je ravnal zavestno in znanstveno. Vsaki shranjeni rastlini je na njihove hrbtne strani v herbarijih pripisoval njihova imena v latinskem, nemškem in hrvaškem jeziku. Svojo bogato zbirko herbarijev je zapustil Nadškofijski klasični gimnaziji na Šalati v Zagrebu.   

Barlè je živel za svoj poziv, poklic in več »ljubezni« hkrati: za znanost in umetnost. Kulturni in znanstveni (so)delavci ter prijatelji so ga spoštovali. S celotnim delom, posebno še z glasbenim delovanjem, je bil tako Barlè neponovljiv in enkraten. Pomembno je zlasti njegovo izpopolnjevanje »belih lis« v tedanji hrvaški glasbeni historiografiji, zato je njegovo delo lahko spodbuda tistim, ki se že ali se še bodo ukvarjali z glasbenim pisanjem. Poleg tega pa še posebej velja za reformatorja hrvaškega cerkvenega petja. Za Sv. Cecilijo bi nasploh lahko zaključili, da je Barlètovo življenjsko delo, saj je prav z največjim številom vseh svojih člankov, objavljenih tam in z urejanjem le-te, sam vpisal svoje ime na prve strani zgodovine hrvaške glasbe.

Hrvaški pesnik Dragutin M. Domjanić (1875-1933) je Barlètu še za časa življenja odpel prigodno pesem. V spomin na 150. letnico njegovega rojstva je Katoliška bogoslovna fakulteta Univerze v Zagrebu  26. oktobra 2019 organizirala mednarodni znanstveni simpozij, Primorci pa so mu 8. decembra istega leta postavili spominsko ploščo na edini ostalini njegove nekdanje rojstne hiše v Budanjah.

Dr. Franc Križnar